Jedro

Drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1 določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlage. Takšna situacija je bila podana, ko je dne 20. 4. 2007 tožnik postal družbenik komanditne družbe in sočasno tudi poslovodna oseba te družbe, ni bil pa zavarovan na drugi podlagi, saj je bil uživalec starostne pokojnine. Zato je tožena stranka z izpodbijanima odločbama utemeljeno ugotovila lastnost zavarovanca na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke in sicer dokončna odločba št. 2017373 z dne 29. 10. 2008 in prvostopna odločba z dne 19. 8. 2010, s katerima je bilo odločeno, da ima tožnik od 20. 4. 2007 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja po drugem odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Sodišče je ugotovilo, da je tožnik v času od 20. 4. 2007 do 16. 10. 2008 opravljal gospodarsko dejavnost kot družbenik in poslovodja komanditne družbe in s tem pridobil lastnost zavarovanca na podlagi določbe drugega odstavka 45. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/00 in nadalj.), kot je pravilno odločila tožena stranka v izpodbijanih odločbah.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede presoje, ali je imel tožnik v času od 20. 4. 2007 do 16. 10. 2008 status zavarovanca po določbah ZPIZ-1. Sodišče je napačno štelo, da drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1 ne določa pogoja, da bi tožnik, zato, da bi se ga lahko štelo kot zavarovanca, moral prejemati dohodke, ki dosegajo vsaj višino minimalne plače. ZPIZ-1 v 8. členu določa, da se kot samozaposleni štejejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji opravljajo samostojno dejavnost iz 15. člena ZPIZ-1 in z njo ustvarjajo dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo. Tako je moč trditi, da se status samozaposlenih ne omejuje zgolj na osebe, ki so zajete v prvem odstavku 15. člena, temveč se kot samozaposleni štejejo tudi osebe iz drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. Dejstvo, da se osebi, ki je kot poslovodja udeležena v komanditni družbi, odreče pravica do pokojnine, kljub dejstvu, da z dejavnostjo, s katero se v družbi ukvarja, ne more doseči niti minimalne plače, je nesprejemljiva z vidika 2. člena Ustave. Izhajajoč iz teleološke razlage 15. člena v povezavi z 8. členom ZPIZ-1 je jasno, da si 15. člen prizadeva, da se ne bi obravnavalo kot upravičence do pokojnine oseb, ki z opravljanjem pridobitne dejavnosti imajo možnost zaslužka, zaradi česar jih zakon obravnava kot zavarovance. Varovalka te ureditve je pogoj, da mora taka oseba dosegati dohodek v višini vsaj minimalne plače. V kolikor takega korektiva ne bi bilo, bi dejansko pomenilo, da so subjekti, ki si s podjetništvom prizadevajo ustvariti dodaten dohodek, kaznovani tako, da izgubijo pravice iz pokojninskega zavarovanja, kar je v nasprotju s 74. členom Ustave. Zakonodajalec ni jasno in na nedvoumen način uredil obstoječe norme, zato ji je treba dati isti pomen, kot ga je imela pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1C, Ur. l. RS, št. 109/01). Sodišču očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bila izpodbijana sodba glede njenih bistvenih delov neobrazložena oziroma je obrazložena zgolj s pavšalnimi navedbami, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Nadalje zatrjuje, da so bila v postopku kršena pravila pravdnega postopka zaradi kršitve 285. člena ZPP, ki ureja pravila materialnega procesnega vodstva. Sodišče ni pridobilo od tožnika, ki je prava neuka oseba, navedb, ki se nanašajo na višino dohodka, ki je bistvenega pomena za pravilno rešitev spora. Opustitev sodišča bi bilo treba šteti za bistveno kršitev določb postopka, saj je vzrok za nezakonitost sodbe.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

6. Sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožnik (14. točka drugega odstavka 339. člen ZPP); izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; razloge o odločilnih dejstvih sodba ima in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, zakaj je sprejelo materialno pravno podlago sodišča prve stopnje kot pravilno in utemeljilo razloge, iz katerih izhaja njena pravilnost. Zato je neutemeljen revizijski očitek, da je izpodbijana sodba obrazložena zgolj s pavšalnimi navedbami. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo in ni ugotovilo očitanih kršitev.

7. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila o materialnem procesnem vodstvu po 285. členu ZPP, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V skladu s 285. členom ZPP predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, da drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1 ne določa pogoja, da bi morala samozaposlena oseba ustvariti dohodek, ki dosega vsaj minimalno plačo, da bi pridobila status zavarovanca, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati višine dohodka, ki naj bi ga tožnik prejel z opravljanjem dejavnosti, saj navedeno dejstvo za odločitev sploh ni bilo pomembno. Vsa dejstva, ki so bila odločilna v zadevi, so bila obravnavana, zato ni moč ugotoviti kršitve določb o materialnem procesnem vodstvu oziroma bistvene kršitve določb postopka.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. V skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlage. Zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje (drugi odstavek 45. člena ZMEPIZ).

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožnik imel pravico do starostne pokojnine od 31. 12. 2000 dalje. Od 20. 4. 2007 do 16. 10. 2008 je bil vpisan v sodni register kot družbenik-komplementar v komanditni družbi R. k.d.. Ker prijava v zavarovanje po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 ni bila vložena, je tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZMEPIZ po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotavljanja zavarovalnega razmerja in izdala izpodbijano odločbo, s katero je odločila, da ima tožnik od 20. 4. 2007 dalje lastnost zavarovanca.

11. Glede na jasno zakonsko besedilo določbe drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, ni utemeljeno stališče revidenta, da bi moral dosegati vsaj dohodek, ki dosega minimalno plačo, da bi bil izpolnjen pogoj iz navedenega člena, saj to iz zakonskega besedila ne izhaja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, je bila z uveljavitvijo novele ZPIZ-1C prejšnja določba drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 spremenjena. Pred novelo je resda veljalo zakonsko besedilo, ki je določalo, da se obvezno zavarujejo poslovodne osebe in družbeniki, katerih osnova za obračun dohodnine dosega najmanj znesek minimalne plače, če niso zavarovani na drugi podlagi, vendar je navedena ureditev veljala le v obdobju od 1. 1. 2000 do 31. 12. 2001 in na tožnikov položaj nima vpliva.

12. Neutemeljeno je tudi revidentovo prizadevanje, da bi se izraz samozaposleni razlagal na način, kot je opredeljen v 8. členu ZPIZ-1. Določba drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1 je specialne narave v razmerju do splošnih pojmov in kot je bilo že pojasnjeno, ne vsebuje pogoja glede doseganja določene višine dohodka. Drugi odstavek 15. člena ZPIZ-1 določa, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlage. Takšna situacija je bila podana, ko je dne 20. 4. 2007 tožnik postal družbenik komanditne družbe in sočasno tudi poslovodna oseba te družbe, ni bil pa zavarovan na drugi podlagi, saj je bil uživalec starostne pokojnine. Zato je tožena stranka z izpodbijanima odločbama utemeljeno ugotovila lastnost zavarovanca na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1. 13. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, saj sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.