Jedro

Vsi dokazi so bili podlaga za odločitev sodišča prve stopnje in ne samo mnenje izvedenca; ZPP dokaznih pravil ne pozna, sodišču prve stopnje je prepuščeno, da po izvedenem dokaznem postopku in po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, samo odloči, kateri dokaz bo štelo za odločilen in kakšna bo končna dokazna ocena vseh dokazov, ki so bili izvedeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo o varstvu in vzgoji mladoletne L.B. ter odločilo, da se ta zaupa v varstvo in vzgojo v rejništvo. Pravdnima strankama pa je naložilo, da sta dolžni plačevati preživnino za mladoletno hčerko vsaka po 15.000,00 SIT in sicer od 23.12.2004 dalje. Preživnino sta pravdni stranki dolžni plačevati na transakcijski račun CSD P. Zapadle in neplačane preživninske zneske sta dolžni plačati v roku 15-tih dni po pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospele obroke pa izpolniti do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec in to v zneskih, ki so določeni s to sodbo do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin vlade Republike Slovenije in obvestil CSD P. Nadalje je sodišče odločalo tudi od stikih z mladoletno L.B. in odločilo, da se tožnici P.N. določijo osebni stiki vsako prvo soboto v mesecu od 16.00 do 18.00 ure. Stiki potekajo tako, da tožnica obišče mladoletno L.B.pri rejnici in se s hčerko druži le na območju rejničinega stanovanja in dvorišča, v prisotnosti rejnice ali zaupne osebe iz centra za socialno delo. Tožencu Z. B. se določijo stiki z njegovo mladoletno hčerko L.B. vsako tretjo soboto v mesecu od 16.00 do 18.00 ure. Stiki potekajo tako, da Z. B. obišče mladoletno L.B. pri rejnici in se s hčerko druži le na območju rejničinega stanovanja in dvorišča, v prisotnosti rejnice ali zaupne osebe iz centra za socialno delo. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Meni, da sodišče pri odločanju ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov, ampak se je oprlo le na mnenje izvedenke N.H. Tožeča stranka zatrjuje, da je izvedensko mnenje le eden izmed dokazov v postopku in ker v pravnem redu RS ne obstoja hiarhija dokazov glede na njihovo dokazno vrednost bi zaradi navedenega sodišče moralo pri svoji odločitvi upoštevati tudi druge dokaze, ki so bili izvedeni v postopku ter se do njih vrednostno opredeliti, česar pa ni storilo. V sodbi je sicer povzeto izvedensko mnenje izvedenke, ki ugotavlja, da je tožnica napredovala pri reševanju težav, zaključila zdravljenje alkoholizma in abstinira, uredila si je stanovanje, skratka ugotovilo je pozitivni osebnostni razvoj, se kljub temu tožeča stranka upravičeno sprašuje, ali s tem, ko je prijavila zlorabo otroka s strani tožene stranke, si prizadevala za dodelitev otroka in upoštevala vsa navodila centra za socialno delo, ni že dovolj pokazala čustvene topline do deklice. Samo zaradi nje si je tožeča stranka s svojimi močmi prizadevala vsestransko urediti svoje življenje, pa ji kljub temu sodišče deklice ni dodelilo, ker je upoštevalo le mnenje izvedenke, čeprav je bilo v postopku predloženo tudi izvedensko mnenje dr. P., ki je po njenem diametralno nasprotno. Zaradi vsega navedenega je obrazložitev sodbe pomanjkljiva oz. v njej niso navedeni vsi razlogi o odočilnih dejstvih, zaradi česar je storjena bistvena kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodba se tudi opira na napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki je v tem, da je sodišče upoštevajoč le izvedensko mnenje zaključilo, da okolje, v katerem tožeča stranka prebiva, ni primerno za dodelitev deklice v varstvo in vzgojo. Tožnica bi si v primeru dodelitve otroka tudi prizadevala vzpostaviti čustveni stik s svojo hčerko, ki doživlja sedaj po besedah izvedenke čustveno stisko, pri čemer pa izvedenka ne zatrjuje, da bi čustvena stiska deklice izvirala iz ravnanja tožeče stranke, ampak da je ta povezana z doživetji za nazaj, ki jih danes ni mogoče povsem realno ugotoviti. Tožnica meni, da tako ohlapen psihološki pojem kot je čustvena stiska, pri čemer pa izvedenka dekličine čustvene stiske niti ne povezuje z ravnanji tožnice, kakor jih tudi ne skuša povezovati z utrpelo spolno zlorabo otroka, pri odkritju katere je imela tožeča stranka bistveno vlogo, ne more biti bistvenega pomena za odločanje o dodelitvi otroka rejnici. Pri odločanju o tem je namreč potrebno prvenstveno upoštevati otrokovo korist, pri čemer je nedvomno v otrokovo korist, da se dodeli biološki materi. Nenazadnje je potrebno upoštevati, da je dodelitev otroka tretji osebi le izjemen ukrep, pri čemer tožeča stranka meni, da v tem primeru zaradi vsega, kar je predhodno navedla, niso podani pogoji za dodelitev otroka rejnici in je zato sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo. Najbolj žalostno pa je, da je sodišče prve stopnje pri določitvi stikov med L. in njenima staršema uporabilo enake kriterije za oba. V sodbi je namreč toženo stranko, obsojeno v kazenskem postopku zaradi spolne zlorabe hčerke enako obravnavalo kot tožečo stranko in določilo enak režim stikov ter časovne okvire le-teh. Tožeča stranka se o tem upravičeno sprašuje, kateri so tisti kriteriji in dokazi, poleg izvedenskega mnenja, ki jih je ob tem uporabilo sodišče, saj jih v sodbi ni določno navedlo. Iz spisa je namreč razvidno, da so stiki med tožečo stranko in njeno hčerko v nekem obdobju zadovoljivo potekali brez prisotnosti tretjih oseb, tudi čez vikend in predvsem brez nekih travm. V nobenem poročilu ali izvidu izvedenca ni navedeno, da bi se deklica počutila s strani matere ogrožena, niti ni mogoče tega ogrožanja materi objektivno očitati. Zaradi navedenega tožeči stranki resnično ni jasno, zakaj bi morali stiki L. z materjo potekati le pod strogim nadzorstvom. Nenazadnje bo to vplivalo na njun odnos zaupnosti med materjo in hčerjo.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje svojo odločitev o tem, komu naj se mladoletni otrok pravdnih strank zaupa v varstvo in vzgojo, sprejelo v korist mladoletnega otroka. Ta se namreč v rejniški družini, kjer že prebiva, dobro počuti. Tam so dani pogoji za zdravo dozorevanje, skladen osebnostni razvoj in usposabljanje za samostojno življenje in delo. Pravna podlaga tej odločitvi je 3. odst. 105. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Razlogi sodbe so konsistentni, jasni in ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da je obrazložitev pomanjkljiva oz. da v njej niso navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, zato tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Res je, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi oprlo na mnenje izvedenke N.H., katerega pritožba sicer ne izpodbija, trdi le, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh dokazov, ki so bili izvedeni v postopku. To ne drži, kajti sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi mnenja izvedenke, ki je bila v postopku tudi zaslišana, svojo odločitev je sprejelo tudi na podlagi zaslišanja pravdnih strank (priče M.G. - to je rejnice mladoletnega otroka, M.A.O., socialne delavke, V.R., klinične psihologinje ter S. N., brata mladoletne L.). Vsi dokazi so bili podlaga za odločitev sodišča prve stopnje in ne samo mnenje izvedenca; ZPP dokaznih pravil ne pozna, sodišču prve stopnje je prepuščeno, da po izvedenem dokaznem postopku in po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, samo odloči, kateri dokaz bo štelo za odločilen in kakšna bo končna dokazna ocena vseh dokazov, ki so bili izvedeni (8. čl. ZPP). V spis je bilo tudi predloženo izvedeniško mnenje dr. P., katerega je izdelal v preiskovalni zadevi Kpr 179/2002 in katerega je sodišče prve stopnje vpogledalo. Tožnica trdi, da je to mnenje diametralno nasprotno z izvedeniškim mnenjem izvedenke H. Te trditve ne držijo, kajti iz tega mnenja ne izhaja izrecna tožničina trditev, da je izvedenec ugotovil za primerno, da se mladoletnega otroka dodeli materi. Izvedenec P. ugotavlja, da bi bila mati primernejša od očeta, vendar tudi on meni, da so podani določeni zadržki zaradi prisotnosti starejšega sina J. Bistvene okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev sodišča prve stopnje, da se mladoletni otrok zaupa v varstvo in vzgojo v rejništvo so, da se deklica v rejniški družini čuti sprejeta, ima urejeno življenje, navezana je na rejnico in njene hčerke, navezana je na ostale sorejnice ter čuti večjo varnost in stabilnost. Stanje obeh staršev, pa po oceni sodišča prve stopnje v danem trenutku ni primerno, da se jima dodeli otrok v varstvo in vzgojo. Bistvena okoliščina, zaradi katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec, to je oče mladoletne L. ni primeren, da se mu zaupa deklico v varstvo in vzgojo, je dejstvo, da je bil obtožen za storitev nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na mladoletno hčerko po 3. odst. v zvezi s 1. odst. 183. čl. Kazenskega zakona. Spoznan je bil za krivega tega kaznivega dejanja po sodbi Okrožnega sodišča v Kopru, opr.št. K 284/3 z dne 15.10.2004, vendar ta sodba še ni pravnomočna, ker je zoper sodbo vložena pritožba. Čeprav sodba ni pravnomočna, ne more biti nobenega dvoma, da takšne razmere niso v korist otrokovemu razvoju, saj mu niso zagotovljeni pogoji za zdravo rast in stabilen osebnostni razvoj. Kar pa se tiče tožnice, je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da je ta osebnostno napredovala, pozitivno rešuje svoje težave, zaključila je zdravljenje od alkoholizma, sedaj abstinira in uredila si je stanovanje. S strokovnimi službami dobro sodeluje, vendar še vedno nima izoblikovanih določenih starševskih veščin, da bi zadovoljila otrokove potrebe na čustveni ravni. Na podlagi navedenega je jasno in pritožbeno sodišče tudi pritrjuje, da je tožnica res veliko naredila za svoj osebnostni razvoj, vendar pa je potrebno upoštevati tudi reakcijo otroka, ki še vedno ni pripravljen ponovno zaživeti z materjo, kajti ravno to je izvedenka izrecno poudarila. Zaznala je namreč reakcijo mladoletne deklice, ko je sama spontano izjavila, da želi, da tako ostane, torej da ostane v rejniški družini. Res ima tožnica pozitivno vlogo pri čustvenih stikih z mladoletnih otrokom, katera še doživlja travme iz preteklosti, vendar bo to svojo vlogo pozitivno uresničila pri stikih, ki jih bo imela z otrokom in katere je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča tudi pravilno uredilo. Izrecno v korist otroku je, da so za sedaj urejeni stiki s staršema tako, da se ne srečujeta skupaj in da njuni stiki potekajo v prisotnosti rejnice ali osebe iz centra za socialno delo. Prav zaradi otroka, ki mora do obeh staršev urediti svoj čustveni odnos, je potrebno, da je oseba, ki ji mladoletna deklica zaupa, zraven, kajti hude stiske pred stiki, ki so še prisotni, bodo tako izginile. V pritožbi tožnica sodišču očita, da jo enako obravnava kot otrokovega očeta, ki se je zoper deklico hudo pregrešil, vendar temu ni tako. Sodišče je zasledovalo izključno korist otroka in je zato stike otroka z obema staršema obravnavalo enako, kajti otrok mora čustveno ravnovesje doseči na obeh ravneh, pri obeh starših. Glede plačevanja preživnine se tožnica ne pritožuje, vendar je v pritožbi navedla, da se pritožuje zoper sodbo v celoti, kjer pa je sodišče prve stopnje odločalo tudi o višini preživnine, ki jo mora plačevati tožnica. Glede na to je pritožbeno sodišče ta del sodbe preizkušalo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je preživnina, ki jo mora tožnica plačevati za svojo mladoletno hčer primerna, in je tako v skladu z otrokovimi potrebami, kot tudi z višino dohodkov, ki jih tožnica prejema. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).