Jedro

V obravnavanem primeru ne gre zgolj za vprašanje izgube premoženjskopravnih korporacijskih upravičenj obeh upnikov zaradi ravnanja dolžnika, ampak lahko pomeni tudi spremembo položaja upnikov v družbi in izgubo vpliva (iz večinskega delničarja v manjšinskega, brez odločujočega vpliva), kar pa po mnenju pritožbenega sodišča lahko pomeni težko nadomestljivo škodo.

Izrek

Pritožbi upnikov se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih stroškov postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnikov z dne 11.11.2011 za izdajo začasne odredbe, ki naj se glasi: „Dolžnici C.P. d.d., se prepove izvrševanje sklepa skupščine družbe o povečanju osnovnega kapitala v obliki, kot je bil sprejet na skupščini družbe dne 9.11.2011, v zapisniku skupščine SV 1 pod točko 2 dnevnega reda. Če ne ravna v skladu s prepovedjo, se dolžnici izreče denarna kazen v višini 100.000 EUR, sodišče pa opravi po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi tega sklepa o določeni denarni kazni ter hkrati izda nov sklep, s katerim izreče novo denarno kazen, višjo kot v tem sklepu, za primer, če bi dolžnica ponovno kršila prepoved. 2.) Dolžnici C.P. d.d., se prepove vpisovati in vplačevati nove navadne imenske kosovne delnice razreda A in nove prednostne imenske kosovne delnice razreda B na podlagi sklepa skupščine družbe o povečanju osnovnega kapitala, ki je bil sprejet na seji dne 9.11.2011, v zapisniku skupščine SV 1 pod točko 2 dnevnega reda. Če ne ravna v skladu s prepovedjo, se dolžnici izreče denarna kazen v višini 100.000 EUR, sodišče pa opravi po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi tega sklepa o določeni denarni kazni ter hkrati izda nov sklep, s katerim izreče novo denarno kazen, višjo kot v tem sklepu, za primer, če bi dolžnica ponovno kršila prepoved. 3.) Dolžnici C.P. d.d., se prepove izvrševanje sklepov nadzornega sveta, sprejetih v sestavi, ki so bili imenovani na skupščini družbe dne 9.11.2011, v zapisniku skupščine SV 1 pod točko 3 in 4 dnevnega reda, in sicer v sestavi s člani: M.P., M.T. in D.T. ter se prepove temu organu družbe, da v tej sestavi sprejme kakršenkoli sklep v pristojnosti nadzornega sveta družbe C.P. d.d. Če ne ravna v skladu s prepovedjo, se dolžnici izreče denarna kazen v višini 100.000 EUR, sodišče pa opravi po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi tega sklepa o določeni denarni kazni ter hkrati izda nov sklep, s katerim izreče novo denarno kazen, višjo kot v tem sklepu, za primer, če bi dolžnica ponovno kršila prepoved. 4.) Ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve pravde na podlagi ničnostne tožbe zoper sklepe skupščine sprejete na skupščini družbe dne 9.11.2011, v zapisniku skupščine SV 1, ki jo mora upnica vložiti v 15 dneh od pravnomočnosti tega sklepa. 5.) Dolžnica je dolžna povrniti upnici stroške tega postopka zavarovanja v višini, kot jih bo odmerilo sodišče, v 8 dneh skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.“ Proti navedenemu sklepu sta upnika po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo, torej izdajo predlagane začasne odredbe, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati sta uveljavljala povrnitev stroškov. Trdita, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker se sploh ni opredelilo do navedb upnikov, da bi bila podana za družbo neznatna škoda. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Dejstvo je, da izpodbijani skupščinski sklepi spreminjajo že sprejeti sklep o povečanju osnovnega kapitala. Povečanje se torej lahko izvede brez te spremembe, s katero delničar C.R. d.d. zasleduje izključno lastne interese. Enako velja za spremembo članov nadzornega sveta. S prepovedjo izvrševanja teh ničnih sklepov za dolžnika ne bi nastala nobena škoda, kajti nadzorni svet bi nemoteno deloval v dosedanji sestavi. Upnika izrecno poudarjata, da je naslovno sodišče v zadevi Pg 1 izdalo začasno odredbo regulacijske narave (v zavarovanje ugotovitvenega zahtevka) prav zaradi podane predpostavke neznatne škode. Menita, da ne more sodišče v dveh zadevah med istima strankama enkrat soditi, da je ta predpostavka lahko materialnopravna podlaga za tovrstno začasno odredbo, drugič pa, da ne more biti. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upnikoma. Posebej izpostavljata, da odločba Up 275/97 v razlogih res omenja le predpostavko za izdajo začasne odredbe zaradi nastanka težko nadomestljive škode oziroma preprečitve uporabe sile. Vendar pa omenjena odločba gradi razloge na takrat veljavni določbi 267. čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Ta zakon pa kot ene od predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve ni urejal situacije, kot jo sedaj ureja 3. alineja 2. odst. 272. čl. ZIZ. Tudi ta predpostavka pa po sodni praksi lahko utemelji izdajo regulacijske začasne odredbe. Ti argumenti so po prepričanju upnikov ključni, saj izdaja predlagane začasne odredbe pomeni za dolžnika, da nemoteno nadaljuje poslovanje in izvede dokapitalizacijo po prvotnem sklepu, nadzorni svet pa nadaljuje delovanje v prejšnji sestavi. Torej ne nastane nobena negativna posledica, kar je v popolnem kontrastu glede na negativne posledice, ki grozijo upnikoma. Ker odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Naslovno sodišče je v identičnih okoliščinah enako začasno odredbo že izdalo pod Zg 1. Predvsem pa upnika grajata materialnopravno izhodišče sodišča in v zvezi s tem zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede pojma težko nadomestljiva škoda. Upnikoma zakon ne veleva, da dokažeta težko nadomestljivo škodo, ampak, da verjetno izkažeta nevarnost, da lahko do nastanka take škode pride. To ni isto. Upnika sta navedla, da grozi več nevarnosti škodljivih odločitev, ne moreta pa vedeti, kaj vse bo nadzorni svet storil v novi nezakonito izvoljeni sestavi, glede na ravnanje delničarja C.R. d.d. pa je izkazana nevarnost, da bo skušal izvesti dokapitalizacijo, ki je za upnika škodljiva, da bo skušal zamenjati upravo in sprejeti druge odločitve, ki bi spremenile položaj družbe. V takih okoliščinah ni prav, da sodišče dovoli nadaljnje poslovanje družbe na podlagi ničnih sklepov samo zato, ker bi se teoretično dalo škodo nadomestiti. Tako razmišljanje privede do sklepa, da regulacijska začasna odredba nikoli ni možna, kajti vedno se da nadomestiti škodo; če ni možna vzpostavitev prejšnjega stanja, pa s plačilom odškodnine. S takim izhodiščem se povsem izvotli pomen regulacijskih začasnih odredb. Potrebno je tehtanje pravic in interesov upnika (težko nadomestljive škode) in na drugi strani interesov nasprotne stranke v zvezi z možnostjo vzpostavitve prejšnjega stanja (enako tudi odločba Up 275/97). Upnika sta navedla, da z začasno odredbo za dolžnika nobene posledice sploh ne nastanejo, sama pa bi lahko utrpela spremembo položaja v družbi, ki jo je mogoče označiti za težko nadomestljivo (iz večinskega delničarja v manjšinskega, brez odločujočega vpliva). Sodna praksa je že zavzela stališče, da je zatrjevana škoda izgube poslovanja lahko težko nadomestljiva škoda v smislu ZIZ. Taka škoda, ki bi se jo dalo (teoretično) nadomestiti z odškodnino zaradi izgubljenega dobička, je še veliko bolj „nadomestljiva“, kot škoda zaradi spremembe strukture delničarjev. V primeru ničnosti sklepa je sicer res, da je treba vse morebitne posledice takega sklepa odpraviti. Vendar pa lahko tudi ne, kar sta upnika zatrjevala, ko sta navedla, da lahko tretje osebe vpišejo in vplačajo delnice v dobri veri, do tega pa se sodišče ni opredelilo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ugotovitev ničnosti učinkuje šele s pravnomočnostjo sodbe, v tem času bi družba delovala na podlagi nezakonitih sklepov, deloval bi nezakonito postavljen nadzorni svet, lahko tudi več let, do rešitve pravde glede ničnosti sklepov skupščine. Uprava, ki bi jo nezakonito postavljeni nadzorni svet zamenjal oziroma na novo imenoval, bi družbo lahko zavezala k poslom, ki bi upnicam kot delničarkam povzročili nenadomestljivo škodo. Sodno varstvo nima smisla, če zaradi ravnanja dolžnika v vmesnem času ni mogoče več doseči tiste pravne posledice, ki se s sodnim varstvom zasleduje. Obravnavana zadeva je tak primer. Položaj družbe bi se lahko trajno spremenil zaradi korporacijskopravnih učinkov sprejetih ničnih sklepov. Sodišče bi moralo tudi upoštevati visoko verjetnost izkazane terjatve na ničnost. Moralo bi presojati nevarnost (drugo predpostavko) manj rigorozno tem bolj je izkazana verjetnost terjatve. Bolj kot je očitno, da je dolžnik nekaj naredil narobe in kršil pravice upnika, bolj je verjetneje, da je podana tudi nevarnost, da bo skušal tudi realizirati in izpeljati svoje protipravno ravnanje na škodo upnika. V obravnavanem primeru je iz medijskih objav in celo notarskega zapisa skupščine jasno, da se prav vsi akterji zavedajo ničnosti skupščine. Izkazano je, da so novi člani nadzornega sveta kljub temu že sklicali in (sedaj že izvedli) prvo sejo. Očitno je, da namerava C.R. d.d. kljub ničnosti storiti vse, da poskusi povzročiti trajno nenadomestljivo škodo upnicam.

Pritožba upnikov je utemeljena.

V primeru, ko predlaga upnik izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve do dolžnika, mora praviloma izkazati obstoj tako predpostavke iz 1. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ (verjetnost, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala), kot tudi eno od predpostavk po 2. odst. 272. čl. ZIZ. Slednje pa ni potrebno v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (4. odst. 270. čl. v zvezi s 3. odst. 272. čl. ZIZ).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v tej zadevi izkazan obstoj predpostavke po 1. odst. 272. čl. ZIZ, in sicer, da sta upnika izkazala kot verjeten obstoj svoje terjatve na ničnost sklepov skupščine dolžnika, sprejetih na seji dne 9.11.2011, ker je bila ta sklicana v nasprotju z zakonom (sklic objavljen le dva dni pred zasedanjem skupščine, namesto 30 oziroma 15 dni prej; skupščine ni sklicalo poslovodstvo, ampak delničar brez pooblastila sodišča; skupščine se niso udeležili vsi delničarji).

Kar se tiče ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe, pritožnika utemeljeno opozarjata, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njunih navedb (ki jih ponavljata tudi v pritožbi), da bi bila v primeru izdaje začasne odredbe za dolžnika podana le neznatna škoda. Ker gre pri teh trditvah za relevantna dejstva, je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, in je moralo pritožbeno sodišče že zato ta sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tudi vprašanje možnosti nastanka težko nadomestljive škode upnikoma (2. alineja 2. odst. 272. čl. ZIZ) je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča ozko razlagalo. Na načelni ravni je sicer mogoče soglašati z njegovim stališčem, da je premoženjska škoda, ki lahko nastane upniku brez izdaje začasne odredbe praviloma takšna škoda, ki jo je mogoče nadomestiti. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre zgolj za vprašanje izgube premoženjskopravnih korporacijskih upravičenj obeh upnikov zaradi ravnanja dolžnika (pravica do dela dobička, pravica do likvidacijskega deleža in do deleža delnic, ki jih v okviru prednostnega upravičenja lahko pridobi delničar), ampak lahko pomeni tudi spremembo položaja upnikov v družbi in izgubo vpliva (iz večinskega delničarja v manjšinskega, brez odločujočega vpliva), kar pa po mnenju pritožbenega sodišča lahko pomeni težko nadomestljivo škodo (ob tem sta upnika tudi konkretno zatrjevala obstoj namena delničarja C.R. d.d. za povečanje kapitala po spremenjenem skupščinskem sklepu).

Sicer je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da skladno s 394. čl. ZGD-1 nični sklep nima nobenih pravnih posledic, zaradi česar nastanejo vrnitvene obveznosti tistih, ki so kaj prejeli na podlagi takšnega sklepa. Vendar pa sta v zvezi s tem upnika izpostavila možnost nastanka dejanskih situacij, pri katerih je vprašljiva možnost vrnitve v prejšnji položaj, sodišče prve stopnje pa se s temi trditvami ni ukvarjalo. Ravno tako pa, po lastnih ugotovitvah v izpodbijanem sklepu, tudi ne z navedbami, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upnikoma.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbi upnikov ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati je sklenilo, da so stroški pritožbenega postopka del nadaljnjih stroškov postopka (3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).