Jedro

Ni v skladu z zakonom (2. alinejo 61. člena ZSZ/84) določba občinskega odloka, ki višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za določeno dejavnost določa ne glede na lego zemljišča enako in ki jo določa glede na namembnost zemljišča oziroma objekta nesorazmerno visoko v primerjavi z drugimi dejavnostmi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo št. ... z dne ..., s katero je Davčni urad A tožeči stranki za leto 2002 odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od poslovnih površin na naslovu B, v izmeri 162 m2, C v izmeri 162 m2 in D v izmeri 955 m2, v skupnem znesku 808.014,00 SIT. Izpodbijana odločba je po presoji tožene stranke skladna z določbami VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št.18/84 do 33/89, dalje ZSZ/84), ki so se po določbi 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) uporabljale tudi po uveljavitvi tega zakona, ter določbami Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini A (Uradni list RS, št. 2/01; dalje: Odlok). Pritožbo, s katero je tožeča stranka ugovarjala neskladnost z občinskim odlokom predpisanih meril za odmero nadomestila z Zakonom o stavbnih zemljiščih, tožena stranka zavrača z utemeljitvijo, da je upravni organ pri svojem odločanju vezan na določila veljavnega odloka.

Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Navaja, da odločbe o odmeri nadomestila ni mogoče preizkusiti, ker njen izrek ne vsebuje podatkov o merilih, ki so bila podlaga za točkovanje in načinu izračuna števila točk za posamezne bencinske servise (na območju Občine A ima tri), niti ni iz odločbe razvidno, katero območje po Odloku je bilo za posamezni bencinski servis pri odmeri upoštevano (8. člen Odloka). Uporaba meril pa ni konkretizirana niti v obrazložitvi odločbe. Odločba temelji tudi na zmotni uporabi materialnega prava, saj njegove objekte z vidika opredelitve dejavnosti šteje kot dejavnost bencinskih servisov, kar je v nasprotju s tožnikovo registrirano dejavnostjo, ki je po Uredbi o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti uvrščena v razred G z oznako 50.000 kot trgovina na drobno z motornimi gorivi in na tej podlagi je tožeča stranka tudi zavezanec za plačevanje nadomestila. Zato tožena stranka ne bi smela uporabiti določbe 10. člena Odloka, ki se nanaša na merilo "izjemnih ugodnosti". Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo in odločbo organa prve stopnje odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v upravnem sporu ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka je odmerno odločbo izpodbijala predvsem iz razloga, ker ta temelji na Odloku, ki po mnenju tožeče stranke v nasprotju z ZSZ/84 dejavnost trgovine z naftnimi derivati nesorazmerno obremenjuje s številom točk iz naslova merila izjemnih ugodnosti v zvezi z ustvarjanjem dobička. V zvezi s tem vprašanjem sodišče pripominja, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-157/02-10 (Uradni list RS, št. 131/03) in odločbi št. U-I-158/02-17 (Uradni list RS, št. 62/04), s katerima je presodilo skladnost podobne ureditve, kot jo glede objektov oziroma dejavnosti tožeče stranke vsebuje Odlok, zavzelo stališče, da je izjemna donosnost dejavnosti, ki se lahko opravlja samo na določenih lokacijah, po izrecni določbi tretje alinee 61. člena ZSZ/84 okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Neenakost, ki se s tem vzpostavlja med posameznimi zavezanci, po presoji Ustavnega sodišča ni sama po sebi v neskladju z določbo 14. člena Ustave, vendar pa načelo enakosti pred zakonom terja upoštevanje sorazmerja med ugodnostjo in s tem zvezanimi bremeni - višina obveznosti mora biti v razumnem sorazmerju z višino dohodka, ki ga prinaša izjemno ugodna lokacija. V zvezi s tožbenim ugovorom neskladnosti Odloka z ustavo in zakonom sodišče ugotavlja, da Odlok, na katerem temelji izpodbijana odločba, v 8. členu določa, da je stopnja obremenitve odvisna od dveh meril in sicer od območja, v katerem se nahaja stavbno zemljišče, in od namembnosti zemljišča oziroma objekta. Stopnja obremenitve je izražena z določenim številom točk: za dejavnost bencinskih črpalk znaša ne glede na območje 3000 točk, in se v tem pogledu razlikuje od vseh drugih dejavnosti, za katere je število točk vsaj za nekatera območja predpisano različno. Poleg tega je število točk za dejavnost bencinskih servisov določeno znatno višje kot za ostale dejavnosti (za finančno posredništvo v prvem območju znaša 1500 točk, za vse druge dejavnosti pa praviloma ne dosega niti 1000 točk). Že iz teh dejstev sodišče sklepa, da je določitev števila točk za tožnikovo dejavnost neskladna z 2. alineo 61. člena ZSZ/84 in ugotavlja, da je tožbeni ugovor neskladnosti Odloka z zakonom vsaj delno utemeljen. Ni pa utemeljen glede obremenitve iz naslova izjemne ugodnosti: po 10. členu Odloka so posamezne dejavnosti dodatno obremenjene zaradi izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka, in tudi tu je tožnikova dejavnost sicer točkovana najvišje (1000 točk, finančno posredništvo 750 točk, oskrba z elektriko 500 točk itd), vendar glede tega sodišče drugače kot tožnik meni, da navedeno razlikovanje, ki ni prima faciae videti neutemeljeno, ne more vplivati na odločitev o sporni stvari.

Utemeljen pa je tudi drugi (sicer pozen, a ne nedopusten) tožbeni ugovor, da niti odmerna niti izpodbijana odločba ne omogočata preizkusa pravilnosti uporabe meril iz Odloka. Odloba tožene stranke se s tem vprašanjem (to je ali je odmerna odločba skladna z Odlokom) podrobneje ne ukvarja, prvostopenjski odločbi pa tožba utemeljeno očita, da niti iz njenega izreka niti iz njene obrazložitve ni mogoče razbrati, katera merila iz Odloka in v kakšnem obsegu so bila pri odmeri nadomestila uporabljena. Izrek odločbe navaja samo (domnevno) skupno število točk za posamezni servis (520, 520, 4620), v obrazložitvi pa so dobesedno prepisane materialne določbe Odloka, ne da bi bilo kakorkoli označeno, kateri deli določb so bili uporabljeni v tožnikovem primeru. Odločbe s takšno obrazložitvijo res ni mogoče preizkusiti, zlasti ne detajlno, in te pomanjkljivosti izpodbijana odločba ne sanira. Glede na dejstvo, da število točk, ki naj bi bilo podlaga za odmero, samo pri enem servisu presega znesek točk, določen za tovrstno dejavnost v 8. in 10. členu Odloka (3000 plus 1000), sodišče lahko samo sklepa, da je odmerna odločba neskladna z Odlokom, ker njegovih določb ni upoštevala, ne more pa tega zanesljivo ugotoviti.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek in odločanje, v katerem tožena stranka pri odločanju o utemeljenosti pritožbe določbe Odloka, glede katere je sodišče ugotovilo neskladnost z zakonom (predzadnja vrstica 1. odstavka 8. člena Odloka), ne bo mogla upoštevati, temveč bo morala v izvrševanju te sodbe upoštevati ureditev, ki jo Odlok predpisuje za drugo, po naravi stvari najbližjo vrsto dejavnosti, to je za skupino F (trgovina itd), saj bo takšna obremenitev glede na določbe 8. člena Odloka po mnenju sodišča še najbolj ustrezala vsebini 2. alinee 61. člena ZSZ/84.