13. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata 4. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 21/2002 z dne 14. 6. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zaradi prenizke vrednosti spornega predmeta kot nedovoljeno zavrglo pritožničino revizijo. Ugotovilo je, da vrednost spornega predmeta pri izpodbijanem delu sodbe, ki se nanaša na tolarsko protivrednost 75.891,90 DEM, po tečaju, ki je veljal na dan vložitve tožbe, ne presega 5.000.000 SIT. V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je bila protivrednost omenjenega zneska nemških mark v času končanja postopka bistveno višja in da bi sodišče moralo glede vprašanja dopustnosti revizije uporabiti tečaj, ki je veljal v tem času. Meni, da je praksa sodišč nepravilna. Zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave in pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Podrobno opisuje potek postopka, ki se je od vložitve tožbe do vložitve revizije vlekel skoraj deset let. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati, da je po razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje ponovno označila vrednost spornega predmeta. Ker tega ni storilo, naj bi bila kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave.

B.

2.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. Po 50. členu Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Vprašanje, ali je pravilno, da se vrednost spornega predmeta, kadar se tožbeni zahtevek nanaša na tolarsko protivrednost tuje valute, izračunava po tečaju, ki je veljal na dan vložitve tožbe, ali po tečaju, ki je veljal v določenem kasnejšem času, ni vprašanje, ki bi posegalo na raven ustavnih določb o človekovih pravicah ali temeljnih svoboščinah, pač pa gre zgolj za vprašanje pravilnosti uporabe zakona, o čemer pa Ustavno sodišče ni pristojno odločati. Razlaga Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 — v nadaljevanju ZPP), ki jo je uporabilo sodišče (da se upošteva tečaj na dan vložitve tožbe), bi lahko bila predmet ustavnosodne presoje, če bi nasprotovala kakšni človekovi pravici ali temeljni svoboščini, med drugim tudi načelu enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar pritožničini očitki o neupoštevanju zahteve po enakem obravnavanju obeh položajev niso utemeljeni. Razlogi glede razvrednotenja domačega denarja (kar je povzročilo, da je bila tolarska protivrednost zneska v nemških markah v času vložitve tožbe bistveno nižja kot v času zaključka postopka) niso relevantni, saj je položaj enak ne le pri nedenarnih zahtevkih, pač pa tudi pri zahtevkih v domači valuti. Realno vrednost teh zahtevkov ohranjajo obresti (podobno kot jih v pritožničinem primeru valutna klavzula), vendar se te pri vrednosti spornega predmeta, odločilni npr. za vložitev revizije, ne upoštevajo. Pritožničina trditev o neupoštevanju zahteve po enakem obravnavanju enakih položajev zato s tega vidika ni utemeljena.

3.Tudi okoliščina, da je pritožnica po pozivu sodišča v ponovljenem postopku ponovno opredelila vrednost spornega predmeta, ne utemeljuje sklepa, da gre za kršitev človekovih pravic. Ustavno sodišče je že potrdilo, da ne gre za kršitev človekovih pravic, če Vrhovno sodišče glede vrednosti spornega predmeta kot pogoja za dopustnost revizije ne upošteva celo okoliščine, da je dovolj visoka vrednost bila določena s pravnomočnim sklepom sodišča, izdanim med postopkom (sklep v zadevi Up št. 321/98 z dne 29.11.2000, ki je priložen). Še toliko bolj mora ta ugotovitev veljati za primer, ko vrednost spornega predmeta med postopkom ni bila določena s sklepom sodišča, pač pa gre le za novo opredelitev vrednosti, kakršno stranka izjavi na zapisnik, kot je to v obravnavani zadevi. Ni v nasprotju z Ustavo, da Vrhovno sodišče določbe ZPP o vrednosti spornega predmeta, ki je odločilna za dopustnost revizije, presoja samostojno in pri tem (tako kot tudi pri drugih pravnih vprašanjih) ni vezano na razlago stranke ali sodišča prve stopnje, razen seveda v primeru, ki ga posebej ureja tretji odstavek 44. člena ZPP – vezanost na izračun, ki ga opravi stranka ali nižje sodišče bi namreč pomenilo prav to. Pritožnica omenja tudi okoliščino, da je sodišče (prve stopnje) sodne takse za vložitev pravnih sredstev odmerjalo glede na novo opredeljeno vrednost spornega predmeta. Kolikor pritožnica s tem želi argumentirati, da gre za sodno določitev nove vrednosti spornega predmeta, že iz zgornjih navedb izhaja, da tudi, če bi bila nova vrednost spornega predmeta izrecno določena s sklepom sodišča, ne bi bilo v nasprotju z Ustavo, če Vrhovno sodišče te vrednosti ne bi upoštevalo pri odločitvi o dopustnosti revizije.

4.Vendar pa pritožnica okoliščino, da so se sodne takse odmerjale po novo določeni vrednosti spornega predmeta, uporabi tudi kot argument za sklep, da ni dopustno, da se glede sodnih taks (in odvetniške nagrade – vendar to z obravnavano zadevo ni v zvezi in se Ustavnemu sodišču o tem ni treba opredeljevati) uporabi – v škodo strank – višja, glede dopustnosti revizije pa – zopet v škodo strank – nižja vrednost spornega predmeta. Ni izključeno, da je takšno razlikovanje lahko problematično z vidika 14. člena Ustave in da bi lahko šlo za arbitrarno in s tem nedopustno različno urejanje enakih položajev. Vendar pa je napačno pritožničino izhodišče, da je v primeru, ko je vrednost spornega predmeta glede višine sodne takse izračunana na en način (kar stori sodišče prve stopnje), vrednost spornega predmeta glede dopustnosti revizije pa na drug način (kar stori Vrhovno sodišče), enako obravnavanje treba doseči tako, da se upošteva pravno stališče sodišča prve stopnje in ne Vrhovnega sodišča. Pritožnica sama navaja, da je uveljavljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, da se vrednost spornega predmeta pri zahtevkih z valutno klavzulo odmerja glede na tečaj, ki je veljal ob vložitvi tožbe. To sodno prakso je očitno poznala oz. bi jo vsaj lahko poznala. Kolikor meni, da je nedopustno, da se glede sodnih taks vrednost spornega predmeta odmerja po višji, glede dopustnosti revizije pa po nižji vrednosti, bi to lahko uveljavljala pri odločitvi sodišča prve stopnje o tem, po kakšnem tečaju naj se preračunava višina sodne takse.

5.Neutemeljeno in neprimerno, tako z vidika hierarhičnega razmerja med sodišči kot tudi z vidika zgornje ugotovitve, da je v zvezi z dopustnostjo revizije odločilna presoja Vrhovnega sodišča, je pričakovanje pritožnice, da bo v položaju, ko si nasprotujeta praksa Vrhovnega sodišča in praksa sodišča prve stopnje glede določanja vrednosti spornega predmeta odločilno stališče sodišča prve stopnje. Če bi obveljala takšna rešitev, Vrhovno sodišče svojega pravnega stališča o izračunu vrednosti spornega predmeta sploh nikoli ne bi moglo uveljaviti. Upoštevati je namreč treba, da se sodne takse po naravi stvari obračunavajo prej, kot se v postopku odloča o dopustnosti revizije. Ker sama odločitev o višini sodne takse ni (vsaj med postopkom) podvržena presoji Vrhovnega sodišča, bi upoštevanje pritožničinega stališča povzročilo, da o vrednosti spornega predmeta v postopku stališče Vrhovnega sodišča sploh nikoli ne bi moglo biti upoštevno (pač pa bi Vrhovno sodišče moralo povzeti način izračuna vrednosti spornega predmeta, kakršno je uporabilo sodišče prve stopnje). Povzamemo torej lahko, da ni izključena ustavnopravna relevantnost pritožničinega očitka o tem, da se sodne takse preračunavajo po višjem, okoliščine glede dopustnosti revizije pa po nižjem tečaju. Vendar tudi če ta očitek drži, to lahko pomeni le, da mora sodišče prve stopnje ob ugotavljanju vrednosti spornega predmeta pri določanju višine sodne takse upoštevati pravna stališča Vrhovnega sodišča (kar bi v obravnavani zadevi pritožnica tudi neovirano lahko uveljavila ter si s tem zagotovil plačilo nižje sodne takse), ne pomeni pa, da bi Vrhovno sodišče bilo dolžno upoštevati pravna stališča sodišča prve stopnje (ali celo samega pritožnika o tem, kako se ugotavlja vrednost spornega predmeta, odločilna za dopustnost revizije).

6.Zahteva, da bi v primeru, ko instančno sodišče pravnemu sredstvu ugodi in zadevo vrne v nov postopek, v tem postopku bilo treba ponovno določiti vrednost spornega predmeta in pri zahtevkih z valutno klavzulo pri tem upoštevati tečaj, ki velja ob razveljavitvi sodbe (ali morda na prvi glavni obravnavi v ponovljenem postopku), iz Ustave ne izhaja. Ne le zato, ker takšna primerjava ni mogoča – procesnega dejanja, ki bi ustrezal vložitvi tožbe namreč po vrnitvi v nov postopek ni. Bolj bistveno je, da bi takšno stališče v bistveno slabši položaj postavilo stranke postopkov, pri katerih so tožbeni zahtevki izraženi v domači valuti. Že zgoraj je bilo poudarjeno, da valutna klavzula (s sklicevanjem na tiste tuje valute, ki praviloma na vrednosti izgubljajo bistveno počasneje kot domač denar) v bistvu zagotavlja enak učinek, kot ga pri zahtevkih v domači valuti zagotavlja pomemben del obrestnega zahtevka in tudi pri zahtevkih izraženih v domači valuti lahko v dolgotrajnem postopku zgolj glavnica več ne ustreza pravi ekonomski vrednosti spora. Ta je zaradi obresti lahko nesorazmerno višja (če tečaj domače valute pada hitreje od domače inflacije je to celo bolj izraženo kot pri zahtevkih z valutno klavzulo). Po obstoječi ureditvi v ZPP – katere ustavnoskladnost ni vprašljiva – pa se vrednost obresti ne upošteva pri določitvi vrednosti spornega predmeta (razen, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek; čl. 39 ZPP). Pri teh zahtevkih, ki so v pravdnem postopku vendarle precej bolj pogosti kot zahtevki z valutno klavzulo, je torej nesporno, da stranka tudi v primeru, če instančno sodišče odločbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v nov postopek, stranka nima možnosti, da bi dosegla novo opredelitev (višje) vrednosti spornega predmeta. Uveljavitev takšne zahteve za zahtevke z valutno klavzulo bi z vidika pravice do enakosti pred zakonom učinkovala celo negativno, saj bi stranke, ki uveljavljajo zahtevke v domačem denarju postavila, v neenakopraven položaj.

7.Kršitev pravice do sodnega varstva in pravice do pritožbe pritožnica uveljavlja z navedbo, da zaradi zavrženja revizije ni uspela z zahtevkom. Takšna utemeljitev kršitev omenjenih pravic je očitno nesklepčna. Ne le zato, ker morebitna ugotovitev dopustnosti revizije seveda še ne bi zagotavljala, da bi pritožnica z revizijo tudi uspela, pač pa zato, ker gre pri 23. členu Ustave za ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve o zahtevku pa je v obravnavani zadevi prišlo. Odločitev sodišča prve stopnje je bila skladno z zahtevami 25. člena Ustave tudi podvržena preizkusu pritožbenega sodišča. Več od dvostopenjskega sojenja pa 25. člen Ustave ne zagotavlja, zato do kršitve te pravice z zavrženjem revizije sploh ne more priti.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter članici Milojka Modrijan in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici mag. Krisper Krambergerjevi, ki je bila v zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Jože Tratnik