Jedro

Ker niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje zahtevkov zoper delodajalca in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za plačilo odškodnine v eni tožbi, je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je sklenilo, da postopek zoper prvotoženo in zoper drugotoženo stranko razdruži in da za odločanje o zahtevku zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni podana pristojnost delovnega sodišča, ampak gre za socialni spor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdi ter da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi v reševanje pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, smiselno iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in odloči, da je sodišče prve stopnje stvarno pristojno za odločanje v obravnavani zadevi. V obsežni pritožbi, v kateri pojasnjuje potek svoj težavni položaj ter potek postopkov v različnih sporih, ki jih vodi pred delovnim sodiščem, izpostavlja, da je že v postopku, ki je tekel pred prvostopenjskim sodiščem pod opr. št. Pd 83/2009 in se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, navajal številna dejanja in okoliščine, ki dokazujejo, da je Zavod za ... v delovnem sporu nujni sospornik, saj je zavod tožnika pahnil v tak položaj, da je kljub bolezni izgubil še delo. Delovno sodišče je samovoljno ali zaradi nesposobnosti presoje razdružilo postopka zoper obe toženi stranki. Tudi o odškodnini, ki jo tožnik terja od zavoda, bi moralo odločati delovno sodišče, saj se tožnikov primer v celoti navezuje na težave iz delovnega razmerja, delovno sodišče pa bi mu moralo prisoditi pravično odškodnino.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je sprejelo pravilno odločitev o stvarni nepristojnosti Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Slovenj Gradcu, za odločanje v obravnavanem sporu.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v skladu z določbo 8. točke 207. člena ZPP dne 30. 6. 2011 sklenilo, da se postopka zoper prvo in drugotoženo stranko razdružita in da se postopek zaradi plačila odškodnine v višini 10.000,00 EUR zoper Zavod za ... vodi pod drugo opravilno številko. Izpodbijani sklep o stvarni nepristojnosti delovnega sodišča za odločanje o odškodninski tožbi zoper Zavod za ... je pravilen in zakonit, saj ne gre za individualni delovni spor, ampak za socialni spor. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 2. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1). Po tej določbi je socialno sodišče na področjih iz 1. odstavka istega člena (med drugim tudi na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja – 1. točka 1. odstavka 7. člena ZDSS-1) pristojno odločati tudi v socialnih sporih o povrnitvi škode, ki jo je državni organ oz. nosilec javnih pooblastil (zavod) povzročil zavarovancu oz. upravičencu do socialnega varstva. V obravnavani zadevi gre za tak spor. Zato so pritožbene navedbe tožnika neutemeljene, zlasti pa je zmotno stališče, da naj bi bila tožnikov delodajalec in Zavod za ... enotna sospornika v tej pravdi. Toženi stranki nista enotna sospornika, ker ne gre za spor, ki bi ga bilo po zakonu ali po naravi pravnega razmerja rešiti samo na enak način za vse sospornike, in bi se zato ti šteli za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP). Gre za navadna sospornika, za katera velja določba 195. člena ZPP, po kateri je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka, njegova dejanja ali opustitve pa ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Po 191. členu ZPP več oseb lahko toži oz. je lahko toženih z isto tožbo (sosporniki) med drugim tudi v primeru, če so predmet spora zahtevki oziroma obveznosti iste vrste, ki se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago in velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in za vsakega toženca. Glede na to določbo v obravnavani zadevi ni pogojev za obravnavanje tožbenih zahtevkov tožnika zoper prvo in drugotoženo stranko v eni pravdi. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so torej neutemeljene.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP ter 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.