Jedro

Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi navedene določbe ni le, da delavec ne pride na delo in da o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral, temveč je pogoj zanjo tudi to, da je to mogel storiti. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik v kritičnem obdobju zaradi stanja prehodne nerazsodnosti zaradi uporabe psihoaktivnih snovi ni bil sposoben obveščati delodajalca o razlogih za svojo odsotnost z delovnega mesta. Takšna ugotovitev izvedenca pa pomeni, da ni bil podan eden od kumulativno naštetih elementov za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, to je možnost delavca, da delodajalca obvesti o razlogih za svojo odsotnost. Tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana, ker ni (neupravičeno) prišel na delo, temveč zato, ker o odsotnosti ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pri presoji, ali je tožniku možno očitati, da tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti, pa je dejansko pomembno ne le, ali je tožnik zaradi prehodne nerazsodnosti to mogel storiti, temveč tudi ali se je tožnik po svoji krivdi sam spravil v takšno stanje. Glede odgovornosti delavca za opustitev iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je v primeru prehodne nerazsodnosti smiselno potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 136. člena OZ. Ta določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 11. 2011 in njeno razveljavitev, kakor tudi zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 26. 9. 2011, temveč še traja, zaradi česar ga mora tožena stranka po prenehanju razlogov za začasno nezmožnost za delo pozvati nazaj na delo, mu čas od 26. 9. 2011 do vrnitve nazaj na delo šteti kot delovno dobo in mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, poravnati neporavnane obveznosti iz naslova obveznih zavarovanj, tako kot če bi delal, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečno zapadlih zneskov (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo tožnik smiselno uveljavlja vse tri pritožbene razloge, navedene v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je izpodbijana sodba nejasna, sama sebi kontradiktorna in nerazumljiva. Sodni izvedenec C.C. je v izvedenskem mnenju ugotovil, da tožnik v obdobju september–oktober 2011 ni bil sposoben razumeti svojih pravic in dolžnosti in da iz istih razlogov v kritičnem obdobju ni bil sposoben delodajalca obveščati o razlogih za svojo odsotnost z delovnega mesta. Tožena stranka takšnega izvedenskega mnenja ni izpodbijala, temveč je z njim zgolj pavšalno polemizirala. Sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sama ugotavlja, da ni bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, 42/2002 s spremembami), ker delavec delodajalca o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil, ker ni bil sposoben razumeti svojih pravic in dolžnosti in ker iz istih razlogov v kritičnem obdobju ni bil sposoben obveščati delodajalca o razlogih za svojo odsotnost z delovnega mesta. Na podlagi takšne ugotovitve bi sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku moralo ugoditi. Glede na takšno ugotovitev je bilo nepotrebno tudi ugotavljanje ali je podan nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da delovnega razmerja, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pravno zmotno in strokovno nedopustno je stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik zavestno spravil v stanje, zaradi katerega ni prišel na delo. Brez zakonske podlage je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnikovi starši morali obveščati delodajalca o tožnikovi odsotnosti. Nejasno je, kaj pomenijo navedbe sodišča prve stopnje o količinskem in kakovostnem preseganju meje tolerance, saj se sodišče prve stopnje v dokaznem postopku s temi vprašanji sploh ni ukvarjalo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo o kontradiktornosti izreka izpodbijane sodbe glede na razloge iz 7. točke obrazložitve pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Dejansko je podano nasprotje med odločitvijo v izreku, da se zavrne tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter razlogi izpodbijane sodbe o tem, da ni bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje 1. odstavka 14. člena ZPP. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku podana izključno iz razloga, navedenega v 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR, zato je podano nasprotje med ugotovitvijo, da ta razlog ni bil podan in odločitvijo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki temelji ravno na ugotovitvi, da v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevani razlog ni bil podan. Iz ugotovitve, da tožnik tožene stranke v spornem obdobju ni bil sposoben obveščati o razlogih za svojo odsotnost, namreč lahko izhaja kvečjemu ugotovitev, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da jo je potrebno razveljaviti, ne pa da je tak zahtevek potrebno zavrniti, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega nasprotja med izrekom in razlogi ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena je po svoji naravi takšna, da je v pritožbenem postopku ni možno odpraviti, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi navedene določbe tako ni le, da delavec ne pride na delo in da o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral, temveč je pogoj zanjo tudi to, da je to mogel storiti. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja, ki ga očitno sprejema tudi sodišče prve stopnje, saj navaja, da z njim ne more polemizirati, izhaja, da tožnik v kritičnem obdobju ni bil sposoben obveščati delodajalca o razlogih za svojo odsotnost z delovnega mesta. Takšna ugotovitev izvedenca pa pomeni, da ni bil podan eden od kumulativno naštetih elementov za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, to je možnost delavca, da delodajalca obvesti o razlogih za svojo odsotnost. V kolikor delavec o razlogih za svojo odsotnost ni sposoben obveščati delodajalca, potem mu ni možno očitati, da bi to mogel storiti. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke sprejema kot pravilno in prepričljivo, lahko kvečjemu ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev, posledično pa tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, saj tožena stranka v dosedanjem postopku ni navajala, da bi bili podani razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR.

Pritožba utemeljeno opozarja, da bi bilo opredeljevanje sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka, smiselno le, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja eden od v zakonu določenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa je v 7. točki obrazložitve najprej ugotovilo, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevani razlog iz 3. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR ni podan, nato pa je v naslednjih dveh točkah obrazložitve ugotavljalo ali je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana, ker ni (neupravičeno) prišel na delo, temveč zato, ker o odsotnosti ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pri presoji, ali je tožniku možno očitati, da tožene stranke ni obvestil o svoji odsotnosti, pa je dejansko pomembno ne le, ali je tožnik zaradi prehodne nerazsodnosti to mogel storiti, temveč tudi ali se je tožnik po svoji krivdi sam spravil v takšno stanje. Glede odgovornosti delavca za opustitev iz tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je v primeru prehodne nerazsodnosti smiselno potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 136. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ta določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da so bile tožnikove duševne funkcije v spornem obdobju večji del povsem okrnjene zaradi stalne prisotnosti visoke koncentracije različnih psihoaktivnih snovi. Smiselna uporaba določbe drugega odstavka 136. člena OZ pomeni, da bi tožnik moral dokazati, da ni po svoji krivdi prišel v stanje zaradi katerega v kritičnem obdobju ni bil sposoben obveščati delodajalca o razlogih za svojo odsotnost delovnega mesta. Izpodbijana sodba glede tega vprašanja nima razlogov. V kolikor se je tožnik v stanje nerazsodnosti spravil sam z zlorabo psihoaktivnih snovi (benzodiazepini, metadon, kventiapin), potem se svoje odgovornosti ne more razbremeniti, kljub prehodni nerazsodnosti v času, ko bi toženo stranko moral obvestiti o svoji odsotnosti.

Nobene pravne teže nima stališče sodišča prve stopnje, da bi o tožnikovem zdravstvenem stanju delodajalca morali obveščati njegovi starši, pri katerih živi. ZDR v zvezi z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 3. alineje 1. odstavka 111. člena dolžnost obveščanja delodajalca nalaga le delavcu in ne njegovim družinskim članom. Kljub temu, da bi v takšnih primerih, kakršen je bil tožnikov, bilo normalno, da starši obvestijo delodajalca o sinovem zdravstvenem stanju, pa njihova opustitev za tožnika ne more imeti nobenih škodljivih posledic. Zlasti pa ni mogoče šteti, da je delavec mogel obvestiti delodajalca, ker bi to lahko storili njegovi starši. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je po svoji naravi takšna, da je v pritožbenem postopku ni možno odpraviti.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje zavzelo jasno stališče glede tega ali je tožnik glede na ugotovitve izvedenca delodajalca mogel obvestiti o razlogih za svojo odsotnost. V kolikor bo ugotovilo, da tega zaradi prehodne nerazsodnosti ni mogel storiti, pa bo moralo nadalje presoditi, ali je tožnik dokazal, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje. Šele nato bo o zahtevku lahko znova odločilo.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.