Jedro

V primeru pomanjkljivo izpolnjene izjave o premoženjskem stanju ne gre za formalno pomanjkljivost predloga za oprostitev plačila sodne takse, ki je stvar procesnega prava, temveč za vsebinsko pomanjkljivost oziroma nesklepčnost, ki je stvar materialnega prava. Formalnim zahtevam, ki jih določa ZST-1 v 3. odstavku 12. člena, je tožena stranka s predložitvijo izjave zadostila, ni pa zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede okoliščin, navedenih v 3. odstavku 11. člena ZST-1, ki so merodajne za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlogu tožene stranke za oprostitev plačila takse za pritožbo ne ugodi.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožene stranke za taksno oprostitev oziroma da pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v 3. odstavku 11. člena določa, da se pravne osebe glede plačila takse za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, lahko oprostijo plačila sodne takse, če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Sodišče mora pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke. O oprostitvi plačila sodne takse odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke, ki mu mora stranka priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu (12. člen ZST-1). Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ugotovilo, da predložena izjava o premoženjskem stanju in podatki iz bilance stanja na dan 31. 12. 2008 ne izkazujeta dejanske (ne)likvidnosti tožene stranke v času nastanka taksne obveznosti v marcu 2010, bilančni podatki pa izkazujejo pozitivni preneseni čisti dobiček iz leta 2007 v letu 2008, zato je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala zatrjevanega slabega finančnega stanja tožene stranke v času nastanka taksne obveznosti v marcu 2010. Pritožbeno sodišče se z zaključkom sodišča prve stopnje v celoti strinja. Tožena stranka ni zatrjevala in tudi ne dokazala, da sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti, navajala je le, da se nahaja v slabem finančnem stanju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz podatkov, ki jih je predložila tožena stranka, izhaja ravno obratno, da tožena stranka izkazuje celo preneseni dobiček v letu 2008. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje toženo stranko pozvati k popravi oziroma dopolnitvi izjave o premoženjskem stanju ter je zato odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, po drugi strani pa temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, so neutemeljene. Sodišče je predlog tožene stranke zavrnilo, ker tožena stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo, le temu ni zadostila (212. člen ZPP). Pritožbene navedbe, da je šlo za nepopolno vlogo, ker izjava o premoženjskem stanju ni bila podpisana in izpolnjena v točki IV ter bi sodišče prve stopnje moralo toženo stranko pozvati naj nepopolno vlogo popravi, so neutemeljene. V primeru pomanjkljivo izpolnjene izjave o premoženjskem stanju ne gre za formalno pomanjkljivost predloga za oprostitev plačila sodne takse, ki je stvar procesnega prava, temveč za vsebinsko pomanjkljivost oziroma nesklepčnost, ki je stvar materialnega prava. Formalnim zahtevam, ki jih določa ZST-1 v 3. odstavku 12. člena, je tožena stranka s predložitvijo izjave zadostila, ni pa zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede okoliščin, navedenih v 3. odstavku 11. člena ZST-1, ki so merodajne za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila sodne takse. Prav tako so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, saj tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza, da zneska 337,18 EUR na dan, ko je nastala taksna obveznost, ni mogla plačati.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).