Jedro

To, da prosilec nima osebnega dokumenta, po ustaljeni sodni praksi ne zadostuje za omejitev gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v njegovo istovetnost. Pogoj za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni uvedba kazenskega postopka ali izdana mednarodna tiralica, ampak gre v okviru postopka mednarodne zaščite za to, da se tožniku omeji gibanje (tudi) zaradi preprečitve ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožniku, ki trdi, da je A. A., omejila gibanje po prvi in četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotavljanja istovetnosti ter zaradi preprečitve ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije in je to nujno potrebno tudi zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce in sicer od 5. 6. 2021 od 00:15 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 5. 9. 2021 do 00:15, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 6. 3. 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: prva prošnja). Postopek za priznanje mednarodne zaščite je bil ustavljen1, ker je tožnik zapustil azilni dom in se vanj ni več vrnil. Nato je 11. 3. 2019 vstopil v Zvezno republiko Nemčijo (v nadaljevanju: Nemčija) in podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je bil v skladu z Uredbo 604/2013/EU (v nadaljevanju dublinski postopek) vrnjen v Republiko Slovenijo, ki je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Dne 7. 10. 2019 je vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: druga prošnja), ki jo je pristojni organ zavrnil2. Tožbo zoper to odločbo Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče RS)zavrglo3, ker je tožnik 21. 3. 2021 ponovno zapustili azilni dom in Republiko Slovenijo. Dne 19. 5. 2021 je bil že drugič vrnjen iz Nemčije v Republiko Slovenijo. Tožnik je ponovno izrazili namero za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite in dne 20. 5. 2021, vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (v nadaljevanju zahtevek 20-5-21).

3. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila toženka dne 7. 4. 2021 s strani dublinskega oddelka Nemčije obveščena, da je drugič vstopil dne 25. 3. 2021 ter, da se je v Nemčiji predstavljal z osebnimi podatki B. B., roj. ... v kraju C., v Iraku, v Republiki Sloveniji pa s podatki A. A., roj. ... v kraju Č. v Iraku. Slovenska dublinska enota je dne 5. 5. 2021 prejela standardni obrazec za posredovanje podatkov pred predajo (v nadaljevanju standardni obrazec 5-5-21), iz katerega izhaja, da je tožnik nasilen in bo iz tega razloga iz Nemčije v Slovenijo pripeljan v spremstvu zdravnika in šestih policistov. Iz standardnega obrazca 5-5-21 izhaja, da je tožnik iskan v Združenih državah Amerike zaradi formiranja oz. oblikovanja teroristične skupine. Iz dopisa nemške dublinske enote z dne 24. 4. 2021 izhaja, da se je tožnik večkrat predstavljal z različnimi osebnimi podatki, in sicer z osebnimi imeni D. D., E. E., F. F., G. G., B. B., A. A., H. H., I. I. in J. J..

4. Iz izpodbijanega sklepa dalje izhaja, da je bil tožniku dne 20. 5. 2021 ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Zoper ta sklep o omejitvi gibanja je tožnik vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je tožbi ugodilo4 dne 2. 6. 2021 in izdani sklep razveljavilo.

5. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je pristojni organ 4. 6. 2021 prejel odgovor Generalne policijske uprave, Uprave kriminalistične policije, št. 2312-448/2020112 (2202·09) s 3. 6. 2020 (v nadaljevanju GPU UKP 3-6-20). Iz GPU UKP 3-6-20 izhaja, da je iz obvestila in prilog Office of the Legal Attache, United States Embassy, Vienna, Austria, št. 20-VN-90, s 16. 3. 2020 razvidno, da je FBI Terrorist Explosive Device Analytical Center (v nadaljevanju TEDAC) dne 11. 3. 2011 identificiral prstne odtise iz incidenta z 21. 6. 2005, ki se je zgodil v Iraku. Prstni odtisi so pripadali osebi G. G. in bili najdeni na improvizirani eksplozivni napravi, ki pa ni eksplodirala. Lokacija najdenih prstnih odtisov na eksplozivni napravi kaže na poznavanje in sodelovanje pri izdelavi eksplozivne naprave, z namenom povzročitve materialne škode, poškodb ali smrti. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je INTERPOL na pobudo NCB WASHINGTON, ZDA, dne 13. 4. 2018 vnesel operativno informacijo o osebi G. G., državljanu Iraka, roj. ... 1982 (terorizem v povezavi s kaznivim dejanjem, uporaba eksplozivnih sredstev (bombandiranje) in v detajlu razpisa prstne odtise, sliko in različne identitete ter datume rojstva. GPU UKP je ocenila, da gre v primeru tujca, ki trdi, da je A. A., roj. ..., državljan Iraka, za osebo G. G., z različnimi rojstnimi podatki in različnimi identitetami, državljan Iraka. GPU UKP je pocenila, da je oseba varnostno sporna, saj je na osnovi zbranih obvestil sposobna in ima znanja za izvršitev nasilnih dejanj oz. naj bi po podatkih ZDA bila v takšna ravnanja že vpletena. Oseba ima poleg znanj tudi sposobnosti za izvršitev nasilnih kaznivih dejanj, ki lahko ogrozijo javno in nacionalno varnost države, kar se lahko odrazi v bistvenem omejevanju delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva. Tožniku je bilo na podlagi prejete informacije GPU UKP 3-6-20, z izpodbijanim sklepom dne 4. 6. 2021 ponovno izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

6. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je tožnik na ustni naznanitvi ukrepa omejitve gibanja (v nadaljevanju ustna naznanitev 4-6-21) navedel, da je njegovo ime K. K., roj. ... 1982. Pojasnil je, da je Khamis ime njegovega očeta. Tožnik je zanikal, da bi bil kdaj obravnavan zaradi storitve kakšnega kaznivega dejanja. Ko mu je bilo predočeno, da so nemški migracijski organi pred predajo obvestili, da je nasilen ter, da je bil nastanjen v zaprtem oddelku, je pojasnil, da je to iz časa prvega vračanja v Slovenijo, ko je imel še predpisano zdravljenje. Pojasnil je, da je bil naročen na dodatno operacijo, vendar ga je pred tem prijela policija in želela vrniti v Republiko Slovenijo. Ni se upiral. Ob ustni naznanitvi ukrepa so bile tožniku predočene ugotovitve iz GPU UKP 3-6-21, da je tožnik oseba, ki je sposobna in ima znanja za izvršitev nasilnih dejanj, oziroma naj bi bila v takšna ravnanja tudi že vpletena. Tožnik na to ni podal nobenega pojasnila, temveč potrdil, da je razumel, zakaj mu je gibanje omejeno.

7. V zvezi z ugotovljivo pogojev iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je toženka ugotovila, da tožnik že v predhodnem postopku ni predložil nobenega osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi bila v skladu s smiselno uporabo 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), njegova identiteta nesporno ugotovljena. Tega ni storil niti ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, kakor tudi ne do izdaje izpodbijanega sklepa.

8. Toženka nadalje navaja, da kljub stališču Upravnega sodišča RS v sodbi št. I U 841/2021-16 z 2. 6. 2021, ne more spregledati, da se je tožnik pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predstavil zgolj kot A. A., pri ustnem izrekanju ukrepa omejitve gibanja pa K. K.. Ne glede na to, da je imenu dodal še ime svojega očeta, je bil tožnik vedno pozvan, naj sam navede svoje osebne podatke in vedno povedal da je A. A., nato pa kasneje dodal še K. K.. Po predočenju, da je uporabljal tudi ime G. G. je pojasnil, da je dodano še ime njegovega deda. Iz dokumentacije TEDAC-a izhaja, da je tožnik G. G.. Glede na to, da je tožnik v različnih situacijah različno navajal svoje ime, toženka meni, da gre v konkretnem primeru za očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Ne glede na to, da so tožnikovemu imenu in priimku dodana še imena očeta in deda, je bil tako pri podaji prve, druge prošnje kot zahtevka za uvedbo ponovnega postopka tožnik vedno pozvan, da navede svoje ime in priimek, ki ga uporablja in je naveden na njegovem osebnem dokumentu in v nobenem od teh primerov ni navedel drugače kot A. A. 9. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik pred različnimi organi držav članic Evropske unije, pristojnih na področju mednarodne zaščite, navedel kar deset različic svojega osebnega imena, poleg tega pa tudi tri različice rojstnega datuma, ki jih zaradi odsotnosti osebnega dokumenta, toženka ne more preveriti in tako z gotovostjo vedeti, katero od teh imen in navedenih rojstnih datumov, predstavlja tožnikov resnični podatek. Zato toženka dvomi v tožnikovo istovetnost. Tožnik je zanikal, da bi se v Nemčiji predstavljal drugače kot v Sloveniji. Za nepravilne zapise imen je okrivil nemške organe, ki so po njegovi izjavi ime zapisali na način, kot so ga razumeli, oziroma pomešali njegove osebne podatke (oziroma Američane, ki naj bi se z njegovim osebnim imenom igrali). Toženka obrazloži, da temu ne sledi. Upoštevaje njegove navedbe, da je osebno izkaznico pustil pri nemških organih, ni logično, da pristojni organi ne bi upoštevali zapisa osebnih podatkov, kakor ti izhajajo iz osebne izkaznice, kakor tudi, da je ne bi posredovali pristojnemu organu skupaj z uradno predajo. Toženki ni logično, da bi nemški organi v primeru, da bi jim tožnik navedel svoje pravo ime, skladno z domnevno osebno izkaznico, ki naj bi jo tudi še sedaj imeli, posedovali seznam še devetih različic njegovega osebnega imena, kombiniranih s tremi različnimi rojstnimi datumi, povezanih s tožnikom. Glede na to, da je tožnik zatrdil, da je osebno izkaznico domnevno pustil pri nemških organih, je toženka nemškim migracijskim organom dne 24. 5. 2021 poslala zahtevek za informacijo glede tožnikovega osebnega dokumenta, vendar do izdaje izpodbijanega sklepa še ni prejela nobenega odgovora. Zaradi obrazloženega toženka meni, da je še vedno podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost. 10. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da glede na to, da je tožnik ozemlje Slovenije že dvakrat samovoljno zapustil, po njeni oceni obstaja utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, slednje lahko vnovič ponovil in tako toženki onemogočil preverjanje njegove istovetnosti, v okvirih možnosti, ki jih toženka ima (informiranje pri nemških pristojnih organih). Slednje pa bi bilo kritično v povezavi z resnimi obtožbami o tem, da je tudi potencialno varnostno sporen. Toženka zato ocenjuje, da je tožniku za potrebe ugotavljanja istovetnosti, ker je podan očiten dvom v njegovo istovetnost, nujno treba gibanje omejiti, zato so po njeni oceni v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 11. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da toženka tožniku gibanje omejila tudi na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Iz obrazca nemškega migracijskega organa v zvezi s predajo namreč izhaja, da je tožnik nasilna oseba, zaradi česar je bil tudi v Nemčiji zaprt na zaprtem oddelku, da njegova nasilnost terja še dodatno policijsko spremstvo ob predaji. Iz dokumentacije, ki so jo nemški migracijski organi posredovali toženki je razvidno, da mu je bila ves čas nudena individualna zdravstvena obravnava, prejemal je terapijo z različnimi zdravili, predvsem zaradi diagnosticirane posttravmatske travme, omogočeno mu je bilo zdravniško spremstvo ob uradni predaji, kar kaže na celostno obravnavo tožnika in njegovega problematičnega vedenja.

12. Toženka še navaja, da iz odgovora GPU UKP 3-6-2021 izhaja, da je tožnik varnostno sporna oseba, saj je bil identificiran kot oseba, ki je sodelovala v incidentu 21. 6. 2005, ki se je zgodil v Iraku in katerega prstne odtise so našli na improvizirani eksplozivni napravi, kar kaže na poznavanje in sodelovanje pri izdelavi eksplozivne naprave, z namenom povzročitve materialne škode, poškodbe ali smrti, ter ima poleg znanja tudi sposobnosti za izvršitev nasilnih kaznivih dejanj, ki lahko ogrozijo javno in nacionalno varnost države, kar se lahko odrazi v bistvenem omejevanju delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva. Toženka zato meni, da je izrek ukrepa omejitve gibanja v konkretnem primeru nujen in utemeljen tudi na podlagi četrte alineje 84. člena ZMZ-1. 13. Iz izpodbijanega sklepa dalje izhaja, da je tožnik izrazito begosumna oseba, saj je ozemlje Republike Slovenije že dvakrat zapustil, pri čemer je bil obakrat nastanjen v azilnem domu. Zato je povsem mogoče predvideti, da bi utegnil ozemlje Republike Slovenije vnovič samovoljno zapustiti. Toženka meni, da je popolnoma utemeljeno pričakovati, da bi tožnik azilni dom samovoljno zapustil tudi tretjič in pred odločitvijo pristojnega organa o njegovem prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka. Upoštevaje dejstvo, da je tožniku že dvakrat uspelo samovoljno zapustiti azilni dom, kljub temu, da je za varovanje v ustanovi preskrbljeno, toženka ocenjuje, da bi bil ukrep pridržanja na območje azilnega doma v konkretnem primeru popolnoma neučinkovit in je zato edina učinkovita možnost, s katero bi se preprečile ponovne kršitve tožnik, uporaba strožjega ukrepa, to je pridržanja na prostore Centra za tujce, saj se lahko le na ta način zagotovi, da bo tožnik sodeloval pri ugotavljanju njegove istovetnosti in predvsem prepreči ogrožanje javne in nacionalne varnosti države. Pri svoji odločitvi, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, se je toženka oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5. 11. 2014. Toženka je ugotovila, da so izpolnjeni kriteriji za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce.

14. Toženka je poudarila, da bo tožniku v Centru za tujce vsekakor nudena tudi primerna zdravstvena oskrba, upoštevaje diagnosticiran posttravmatski sindrom. Poleg tega bo imel dostop do socialne pomoči in do primerne psihiatrične obravnave, v kolikor bi tožnik to potreboval. Vsaj enkrat tedensko po potrebi pa tudi večkrat, mu bo omogočen razgovor z uradno osebo pristojnega organa.

15. Na podlag obrazloženega je toženka izdala izpodbijani sklep in tožniku omejila gibanje na podlagi prve in četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. _Tožbene navedbe_

16. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo iz vseh treh razlogov 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

17. Tožnik odločno zanika očitek o dvomu v njegovo istovetnost. Navaja, da je v prvi vrsti nad pogledom toženke na vladavino prava v RS presenečen. Upravno sodišče RS je po svoji pristojnosti drugostopenjsko sodišče - višje sodišče. Vse njegove pravnomočne sodne odločitve morajo biti spoštovane in upoštevane. Navaja, da je bil očiten dvom v tožnikovo identiteto s sodbo I U 841/2021-16 z dne 2. 6. 2021 nedvomno odpravljen ("_res iudicata_"). Vsebinsko obravnavanje tega razloga za odvzem prostosti tožnika, določenega v prvi alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 zato s strani toženke sploh ni dopustno. Toženka ni predstavila nobenega novega dokaza (informacije s strani TEDACa so obstajale leta nazaj). Poleg tega se je zapis številnih imen že pojasnil in razlog, da njegova identiteta ni ugotovljena, ker je imenu enkrat dodal ime očeta, enkrat pa deda, ni smiseln. Tožnik kot nesmiselno ocenjuje zatrjevanje toženke, da mu morajo omejiti gibanje za to, da se bo ugotavljala identiteta, saj je bil v Sloveniji eno leto in sedem mesecev, torej je imela toženka dovolj časa, da bi ugotovila identiteto. Tožnik se dejansko nikoli ni predstavljal za nekoga drugega, ker je šlo zgolj za drugačen zapis imen (z dodanimi imeni očeta/deda) in ni nobenemu dal napačnega imena. Vse te težave verjetno izhajajo iz časa njegove obravnave s strani ameriške zasebne varnostne službe N., ki jih je zapisala po svoje. Takrat ni imel prevajalca, bil je mučen, imel zavezane oči, lisice ter ni videl nobenega dokumenta. Za očitke je bil oproščen na ameriškem vojaškem sodišču, kot je že mnogokrat povedal pred slovenskimi organi.

18. Tožnik odločno nadalje zanika očitek v zvezi z obstojem drugega razloga za odreditev pridržanja, ki ga toženka utemeljuje na GPU UKP 3-6-2021. Dogodek z nedelujočo eksplozivno napravo zaradi katerega ga je ZDA označila za varnostno spornega se je zgodil med vojno med Irakom in ZDA (https://www.cfr.org/timeline/iraq-war). Gre torej za dejanje med vojno. Sicer to ne pomeni, da je v primeru, da je res bil vpleten v postavljanje bombne naprave, to sprejemljivo (tožnik slednje zanika), vendar je po mnenju tožnika bistveno, da se iz tega ne sme zaključiti, da je tožnik nevaren za nacionalno varnost Republike Slovenije. Gre za obtožbe s strani ZDA, torej države, ki je bila takrat v vojni z Irakom (proti režimu L. L.). Iz številnih poročil izhaja, da so tudi Američani takrat povzročali številne hude kršitve človekovih pravic (na primer zloglasni zapor ...). Začelo je prevladovati mnenje, da je vojna v Iraku v nasprotju z mednarodnim pravom in krši člen 2(4) Ustanovne listine Združenih narodov. Pri vojaških operacijah v Iraku je prihajalo do sistematične, vsesplošne in nesorazmerne uporabe orožja ter uporabe prekomernega nasilja brez upoštevanja civilnega prebivalstva. Obstajajo številna poročila o vojnih zločinih vojske ZDA v Iraku kot tudi paravojaških enot (»Sons of Iraq«) in pogodbenih izvajalcev (»Blackwater«). Po mnenju tožnika gre za bistveno vprašanje ali je morebitni vojni zločin zadostna podlaga za omejitev gibanja. O podobnem primeru je Sodišče Evropskih Skupnosti (v nadaljevanju SEU) že odločilo: https://curia.europa.eu/jcms/upload/docs/application/pdf/201805/cp180058 en.pdf. Tožnik še navaja, da je od domnevnega dogodka minilo že veliko časa (skoraj 20 let) in pomembno je presojati tožnikovo obnašanje od takrat. Povzetek tega primera v Dnevniku: https://www.dnevnik.sil1042820551 "_Pri tej celoviti presoji je treba upoštevati tudi čas, ki je potekel od domnevne izvršitve teh kaznivih dejanj, in poznejše obnašanje zadevnega posameznika, zlasti z vidika presoje, ali je iz tega obnašanja razviden njegov odklonilen odnos do temeljnih vrednot unije, ki bi lahko pomenil grožnjo za mir in fizično varnost prebivalstva._" Glede na to sodbo, je potrebno individualno presojanje, kakšne so vrednote in obnašanje prosilca sedaj in prosilec dejansko ne izraža vrednot, ki nasprotujejo vrednotam Slovenije in bi bil torej lahko za nas nevaren. Glede na to, da je bival v Sloveniji eno leto in sedem mesecev brez kakršnih koli problemov, samo en zapis v obrazcu iz Nemčije, glede na katerega naj bi bil nasilen, nikakor ni dovolj. (slednje izhaja tudi iz sodbe I U 842/2021-16 z dne 2.6. 2021 - 15. točka5. Tožnik se je udeležil vseh obravnav na sodišču, sodeloval z nevladnimi organizacijami, na delavnicah v Azilnem domu, se družil z otroki, brez nikakršnih disciplinskih postopkov glede kršenja hišnega reda azilnega doma, prekrškov ali kaznivih dejanj na območju RS. Dvakrat se je udeležil tečaja slovenskega jezika, imel stike z mnogo ljudmi, bil delaven, opravljal frizerske storitve prostovoljno; če bi bil tako varnostno sporen slednje nikakor ne bi bilo sprejemljivo tudi s strani odgovorne osebe UOIM RS, da je sploh nastanjen v AD.

19. Tožnik je bil varnostno preverjan kot sleherni prosilec za mednarodno zaščito ob podaji prve prošnje s podatki A. A., rojen ... v kraju Č., državljan Republike Irak. Iz EURODAC je bil posredovan podatek, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji 16. 3. 2018 po nelegalnem vstopu dne 20. 2. 2018. S strani pristojnega varnostnega organa je bila toženki dne 19. 3. 2020 ter 20. 3. 2020 posredovana dokumentacija iz katere izhaja, da tožnik ni varnostno sporen in da ni nobenih informacij, da bi tožnik izkazoval radikalna stališča ali poveličeval nasilna dejanja ali teroristične napade. Iz prvega dokumenta (ZDA Dunaj - priloga 1) je razvidno, da je bil posredovan Sloveniji 16. 3. 2020 (SOVI in GPU UKP), to je 3 mesece preden je o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito odločila toženka. Slovenska policija in SOVA očitno nista bili mnenja, da je tožnik nevaren ter varnostno sporen lani, ko je bil v drugem postopku v Sloveniji, kljub temu, da sta za vse te dokumente že vedela. Če bi se jim tožnik zdel varnostno sporen, bi že takrat o tem obvestili toženko. Tožniku se zdi nesprejemljivo, da ga označijo kot varnostno spornega brez kakršnih koli na novo pridobljenih dokumentov. Slednje izhaja tudi iz dopisa M. M. (GPU UKP), ki je kot pooblaščena oseba podal varnostno oceno organa UKP glede tožnika (dokument z naslovom »Zadeva: A. A., državljan Iraka, zaprosilo za preverjanje - odgovor«, z dne 3. 6. 2021 z opr. št. 2312-48/2020/12 (2202-09) - zadnji odstavek na prvi strani, da so ugotovili ujemanje z Interpolom že lani marca. In potem nič.

20. Tožnik še poudarja, da če bi bile obtožbe resnične (niti ne razume, česar je obtožen oz. je v predkazenskem postopku - ali ustanavljanja teroristične skupine ali izdelave nedelujoče eksplozivne naprave), bi moral biti subjekt kazenskopravne zakonodaje v zvezi z mednarodno tiralico in obravnavan s strani slovenske policije ter pravosodnih organov kot tak v skladu s slovensko zakonodajo. Na to je izrecno opozorila tudi tožnikova pooblaščenka tekom seznanitve tožnika z omejitvijo gibanja dne 4. 6. 2021. Iz dokumentacije prav tako ni razvidno kakršnokoli spremljanje tožnika po ZKP v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, njegovi podatki o domnevni mednarodni tiralici niso vneseni v informacijski sistem SISII niti Prum, v FlO sistem je bil vnesen z enakim imenom ter ostalimi osebnimi identifikacijskimi podatki na podlagi prstnih odtisov, ki so mu bili odvzeti v večih državah EU, kot tudi v informacijskem sistemu EURODAC. Prav tako ni jasno ali ga ima namen kazensko preganjati za še zdaj neznana očitana mu kazniva dejanja Republika Slovenija v skladu z načelom univerzalne jurisdikcije (2. odstavek 13. člena KZ-1).

21. Tožnik meni, da je žrtev sistema varnostnih organov ZDA in ostalih. Navaja, da je bil leta 2004 s strani ameriškega vojaškega sodišča oproščen vseh očitkov kakršnihkoli dejanj, povezanih s terorizmom in bil do 2010 pod zaščito ZDA. Boji se groženj ameriške vojske glede njega samega in njegove družine. Poleg tega je verjel, da je primer zoper njega iz leta 2003 zaključen in ni vedel, da je ameriška obveščevalna služba obnovila zahtevek za predajo, da ga želi vrniti v Irak, kar je izvedel letos spomladi v Nemčiji med drugim postopkom vračanja v RS v skladu z Dublinsko uredbo. Kar mu je sedaj očitano, pa sploh ne razume - najdeni prstni odtisi na "IED" (improvizirani eksplozivni napravi - telefonu z dodanimi komponentami, nedelujoči) leta 2005. Za očitano dejanje ni bil v Iraku nikoli procesuiran. Poudarja, da je bil leta 2003 ujet in mučen s strani službe N., takrat so jemali njegove prstne odtise, v kake namene pa ne ve. Informacija se nanaša na čas vojnega stanja (med Irakom in ZDA), sploh hudega v provinci Salah ad Din v kateri se nahaja kraj Č. Tožnik ugovarja tudi, da gre za t.i. posredne dokaze, saj izvirna dokumentacija tožniku ni dostopna. Gre za dokumente, ki se sklicujejo na druge dokumente in takega dokaza tožnik ne more izpodbijati, če ni seznanjen z virom informacij (izvornimi dokazili). Uporaba takega dokaza, ki ga tožnik po logiki stvari ne more izpodbijati, je po njegovem mnenju v nasprotju z načelom poštenega postopka. Kar pa je izredno problematično je dokazna vrednost posredovanih listin (zlasti priloga 1, 1 b, 1 c) ter ali sploh dosega zahtevanim kazenskopravnim standardom - glede na to s strani katerega organa je bil najden, čas vojnega stanja, postopek pridobitve, torej ali sploh gre za zakoniti in dovoljen dokaz. Ravno zato je potrebna kazenskopravna sodna presoja v primerih izdanih tiralic.

22. Tožnik še navaja, da Center za tujce v Postojni nikakor ne omogoča oskrbe, ki jo toženka navaja v izpodbijanem sklepu. Tožnik je že mnogokrat pojasnil, da je ob prihodu v RS ter podani prošnji za mednarodno zaščito, bil v izredno slabem psihofizičnem stanju. V poškodovani nogi je imel še šrapnele, nogo je imel vneto, nožna proteza je bila zlomljena, bil je v neznosnih bolečinah. Poizvedoval je pri PIC in pri zdravniku v Azilnem domu, ali mu lahko pomagajo, vendar so odvrnili, da je upravičen le do osnovnega zdravljenja. V Nemčijo je odšel izključno zaradi zdravstvenih razlogov, kjer so mu primerno oskrbeli amputirano nogi in je bil dalj časa nastanjen v bolnišnici zaradi okrevanja po operativnemu posegu, ki mu ga RS ni zagotovila. Tožnik še navaja, da se zelo dobro zaveda, da je utrpel neizmerne posledice mučenja v svoji izvorni državi, tako fizične (amputiran del noge) kot psihične. Kot takega bi se moralo obravnavati kot prosilca za mednarodno zaščito skupine »ranljivih oseb« po vseh smernicah UNHCR ter ZMZ-1. 23. Tožnik predlaga tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS- 1 tako, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. To bi imelo za posledico premestitev tožnika v prostore Azilnega doma. Ureditveno začasno odredbo je treba izdati iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah).

24. Tožnik naproša sodišče, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter toženki naloži, da po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce in tožnika nemudoma izpusti.

_Navedbe toženke_

25. V odgovoru na tožbo se je toženka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodala je, da obremenilno dokumentacijo s strani Uprave kriminalistične policije (GPU UKP 3-6-10), med katero so bile tudi informacije TEDACa, prejela šele 4. 6. 2021, torej po tem, ko je tožnik že bil izpuščen iz Centra za tujce. Toženka o informacijah, zavedenih v prejeti dokumentaciji, prej ni bila obveščena, četudi naj bi slednje obstajale že nekaj časa. Informacije TEDACa ter ostala dokumentacija, ki je tudi predstavljala podlago za nadaljnjo omejitev gibanja tožniku, toženki torej predstavljajo nove informacije, ki nedvomno lahko dodajo dodatno težo njenim očitkom glede tožnikove istovetnosti. Informacije TEDACa namreč dodatno izkazujejo, da je tožnik zavestno spreminjal kombinacije osebnih imen in te prilagajal posameznim postopkom. Tožnik se je v Republiki Sloveniji, ko je bil pri podaji prve in druge prošnje, kakor tudi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pozvan, da navede svoje osebne podatke, ki jih uporablja in so navedeni na njegovem osebnem dokumentu, vedno znova suvereno predstavil zgolj kot A. A. in nikakor drugače. Iz dokumentacije, prejete najprej s strani nemških migracijskih organov, kasneje pa še UKP, pa je razvidno, da je tožnik dejansko uporabil številne različice svojega imena, pri čemer je dodajal še imena dedka in očeta. Tako nastalim razlikam ne gre pripisati zgolj napakam pri fonetičnem zapisu, težavam pri prevodu in jezikovnim posebnostim, temveč so slednje nastale zaradi zavestne odločitve tožnika, da v različnim fazah ter pred različnimi organi zamolči dele svojega imena. Toženki,v kolikor je tožnikovo ime dejansko sestavljeno iz več različnih imen, ni jasno, zakaj slednjih že prej v postopku pred slovenskimi organi ni omenjal, glede na to, da je imel za to na voljo očitno veliko možnosti. Toženka vztraja, da glede na to, da nikoli ni imela tožnikovega osebnega dokumenta, temveč je tekom postopkov praktično lahko sledila zgolj tožnikovim navedbam glede osebnih podatkov, lahko torej o njegovi istovetnosti upravičeno dvomi.

26. Toženka je nadalje poudarila, da je tožniku gibanje vnovič omejila dne 4. 6. 2021, saj jo je UKP v svojem odgovoru na varnostno preverjanje, ki ga je toženka prejela 4. 6. 2021, opozoril, da je tožnik varnostno sporna oseba. Ugotovitve iz posredovane dokumentacije so po oceni toženke skrb vzbujajoče in zahtevajo nujno nadaljnjo obravnavo. Tožnikovo zanikanje obtožb in navedbo, da obtožbe izvirajo iz časa vojne leta 2005, toženka ne sprejema. Toženka je prepričana, da do ponovne "oživitve" iskanja tožnika kot "sodelujočega pri oblikovanju teroristične skupine", če tožnik ne bi bil nevaren oziroma sporen, v takšnem obsegu ne bi prišlo.

27. Toženka še navaja, da dejstva, da se je tožnik udeležil obravnav na sodišču, sodeloval na delavnicah v azilnem domu, sodeloval z nevladnimi organizacijami itd. ne morejo predstavljati takšnih olajševalnih okoliščin, da bi toženka kar spregledala pridobljene informacije in opozorila s strani policije, ki nakazujejo na tožnikovo varnostno spornost. Očitki tožniku so namreč hude narave in ne predstavljajo zgolj minornih obtožb, ki bi jih bilo mogoče spregledati. Toženka vzrtraja, da je upoštevaje vsa dejstva in okoliščine izrek ukrepa omejitve gibanja v konkretnem primeru nujen.

28. Toženka stranka glede omejitve na Center za tujce poudarja, da upoštevaje dejstvo, da je tožnik izrazito begosumna oseba, saj je ozemlje Republike Slovenije (in pred tem tudi azilni dom v Ljubljani) že dvakrat, kljub vzpostavljenemu varovanju, samovoljno zapustil in to brez vsakršnih težav, zaradi česar obstaja nevarnost, da bi slednje, kljub nekaterim zdravstvenim omejitvam, na katere opozarja v tožbi, utegnil vnovič (tretjič) ponoviti ter tako onemogočil zaključek postopka v zvezi z vloženim prvim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka v Republiki Sloveniji, ki trenutno še ni pravnomočno zaključen. Toženka tožnikove navedbe prereka in sodišču predlaga, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

_O sodni presoji_

29. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine strank, ki so v sodnem spisu označene kot priloge A1, A2 in B1 ter vse listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo ter v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-16 zaslišalo tožnika.

30. Tožba ni utemeljena.

31. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je toženka na podlagi prve in četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, pravilno in zakonito izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce v Postojni.

32. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

33. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96)7, ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.8 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije9, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.10

34. Skladno s točko a tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma,11 da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

35. Sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku ni predložil dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Kot pravilno pojasnjuje toženka, je dvom v istovetnost prosilca za mednarodno zaščito izključen v primeru, ko predloži eno od listin, ki so navedene v ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Potreba po ugotovitvi in preveritvi njegove identitete je zato po presoji sodišča nedvomno izkazana, saj tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa niti na glavni obravnavi ni predložil nobene od teh listin.

36. Zgolj to, da prosilec nima osebnega dokumenta, po ustaljeni sodni praksi ne zadostuje za omejitev gibanja, ampak je ta razlog za omejitev gibanja podan, če obstaja očiten dvom v njegovo istovetnost. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da toženka očitnega dvoma ni utemeljila.

37. Toženka je svoje ugotovitve o očitnem dvomu v tožnikovo istovetnost oziroma državljanstvo oprla na več okoliščin in sicer: (i)da tožnik nima pri sebi nobenega osebnega dokumenta, (ii)da iz posredovane informacije TEDACa izhaja, da je tožnik G. G., (iii)da je tožnik v različnih situacijah različno navajal svoje ime, (iv)da je v postopkih prve in druge prošnje ter zahtevka za uvedbo ponovnega postopka na poziv, da navede svoje ime in priimek, ki ga uporablja in je naveden na njegovem osebnem dokumentu, vedno navedel A. A., (v)da je tožnik pred različnimi organi držav članic Evropske unije navedel kar 10 različic svojega imena in tri različice rojstnega datuma, (vi)da je toženka ocenila kot neprepričljivo tožnikovo izjavo, v kateri je za napačen zapis imena okrivil nemške organe, glede na to, da naj bi po lastni izjavi osebno izkaznico pustil pri nemških organih.

38. Sodišče se z dokazno oceno in sklepom toženke, da obstaja očiten dvom v njegovo istovetnost v celoti strinja, saj tožnik tudi na glavni obravnavi po presoji sodišča tega dvoma ni odpravil. Sodišče ga je namreč uvodoma pozvalo, da pove osebno ime, ki je navedeno na dokumentih. Tožnik je odgovoril A. A.. Na dodatni poziv sodišča je izpovedal, da je ime K. K. in da je rojen ...1982. Tudi na zaslišanju pred sodiščem po tem, da je večkrat seznanjen, kako bistveno je njegovo ime za postopek, identifikacijo in posledično omejitev gibanja, je najprej povedal „pomanjkljivo“ ime.

39. Po presoji sodišča so bili neprepričljivi tudi tožnikovi odgovori v zvezi z osebno izkaznico, za katero trdi, da jo je pustil v Nemčiji oziroma zaslišan na glavni obravnavni pove, da so mu jo zasegli v Nemčiji. Zaslišan namreč najprej izpove, da je kopijo osebne izkaznice predložil sodišču, kasneje, da je kopijo osebne izkaznice predložil v azilni dom in to takoj, ko je prispel v azilni dom leta 2019. Na dodatno vprašanje sodišča izpove, da je oddal osebno izkaznico in osebne izkaznice vseh iz njegove družine PIC-u, preden je vložil prošnjo za azil. Na vprašanja pooblaščenke toženke pa odgovori, da osebne izkaznice ni predložil toženki zato, ker je od njega niso zahtevali. Iz vpogleda v upravni spis izhaja, da kopije osebne izkaznice tožnika v spisu upravne zadeve ni, zato izpoved tožnika v v zvezi z osebno izkaznico sodišče ne šteje za prepričljive. Tožnikova izpoved v zvezi s potnim listom pa je sama se seboj v nasprotju. Uvodoma namreč izpove, da potnega lista nikoli in imel, da ima le osebno izkaznico. Na vprašanje sodišča zakaj pred slovenskim organi ni nikoli navajal svojega polnega osebnega, to zanika in izjavi, da imajo kopijo njegovega potnega lista.

40. Neprepričljiv je bil tožnik tudi pri komentiranju ugotovitve toženke, da je trikrat navedel različne datume rojstva. Po tožnikovi izpovedi, naj bi bili za to krivi varnostniki N., ki niso navedli pravega rojstnega dne. Pove, da je to bilo leta 2004, ko je nastala zmešnjava, ker so delali brez tolmača. Glede na to, da je očitek tožniku, da je spreminjal rojstne podatke v okviru postopka mednarodne zaščite v Sloveniji in Nemčiji, torej od leta 2019 naprej, je tak odgovor tožnika, ki odkazuje na razlog iz leta 2004, neprepričljiv in mu sodišče ne verjame.

41. Tudi po zaslišanju tožnika je po oceni sodišča podan očiten dvom v tožnikovo identiteto, zato je odločitev toženke v zvezi s prvo alinejo 84. člena ZMZ-1 po presoji sodišča pravilna in zakonita.

42. Če je oseba v izvorni državi preganjana, po ustaljeni sodni praksi ni mogoče pričakovati, da jo bo zapustila na legalen način in z dokumenti, vendar pa je pomembno, da izpolni svojo sodelovalno obveznost v upravnem postopku glede potrjevanja njegove identitete.12, česar za tožnika ni moč ugotoviti.

43. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka zaradi tožnikove navedbe, da naj bi osebno izkaznico pustil pri nemških organih, nemškim migracijskim organom 24. 5. 2021 poslala zahtevek za informacijo glede tožnikovega osebnega dovoljena, vendar do izdaje izpodbijanega sklepa ni prejela odgovora. S tem je po presoji sodišča zadoščeno tudi zahtevi iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ob upoštevanju Recepcijske direktive II, da je omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. To po presoji sodišča logično pomeni, da navedenega ukrepa ni mogoče izreči že v stanju, ko pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, vendar je ne preverja. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.13 Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, toženka z zaprosilom nemškim migracijskim organom tožnikovo istovetnost preverja in s tem zadosti zahtevi iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-I. 44. Tožbeni ugovor, da naj bi bil dvom v tožnikovo identiteto s sodbo naslovnega sodišča I U 841/2021 z dne 2. 6. 2021 nedvomno odpravljen in zato vsebinsko obravnavanje tega razloga za odvzem prostosti tožnika, določenega v prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, nedopustno, po presoji sodišča ni utemeljen.

45. S sodbo naslovnega sodišča I U 841/2021 z dne 2. 6. 2021 je bil namreč razveljavljen sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-530/2019/68 (122-20) z dne 21. 5. 2021 in ne v tem upravnem sporu presojani izpodbijani sklep. Že zato ugovor pravnomočno razsojene stvari, ni utemeljen. Zakon o pravdnem postopku, ki se uporablja v upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v drugem odstavku 319. člena ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Glede na to, da med strankama niti ni sporno, da je bila v zadevi I U 841/2021 presojana zakonitost sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-530/2019/68 (122-20) z dne 21. 5. 2021, v tem upravnem sporu pa se presoja zakonitost drugega sklepa (izpodbijanega sklepa), ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen.

46. V zvezi s tožbeno navedbo, da naj bi bilo s sodbo naslovnega sodišča I U 841/2021 z dne 2. 6. 2021 nedvomno odpravljen očiten dvom v tožnikovo identiteto, pa sodišče pojasnjuje, da iz izreka te sodbe izhaja, da je bil razveljavljen sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-530/2019/68 (122-20) z dne 21. 5. 2021. Pri tem sodišče pojasnjuje, da je v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, pristojni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

47. Očiten dvom v tožnikovo istovetnost je torej, kot je pravilno ugotovila toženka, izkazan. Toženka je utemeljeno pri oceni upoštevala tudi tožnikovo utemeljitev, zakaj ne more predložiti originalov dokumentov in v skladu s prosto presojo dokazov utemeljila, zakaj šteje, da obstoji očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na prvo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, so tako po presoji sodišča neutemeljeni.

48. Toženka je tožniku omejila gibanja na Center za tujce tudi iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri se ta ukrep izreče, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

49. Toženka je svojo presojo, da so izpolnjeni pogoji četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 utemeljila na smiselno povzeti dve okoliščini: (i)da iz obrazca nemškega migracijskega organa izhaja, da je tožnik nasilna oseba, zaradi česar je bil tudi v Nemčiji zaprt na zaprtem oddelku, kakor tudi, da njegova nasilnost terja še dodatno policijsko spremstvo ob predaji in (ii)da iz odgovora Uprave kriminalistične policije z dne 3. 6. 2021 (GPU UPK 3-6-2021) izhaja, da je tožnik varnostno sporna oseba, saj je bil identificiran kot oseba, ki je sodelovala v incidentu 21. 6. 2005, ki se je zgodil v Iraku in katerega prstne odtise so našli na improvizirani eksplozivni napravi, kar kaže na poznavanje in sodelovanje pri izdelavi eksplozivne naprave, z namenom povzročitve materialne škode, poškodbe ali smrti, ter ima poleg znanja tudi sposobnosti za izvršitev nasilnih kaznivih dejanj, ki lahko ogrozijo javno in nacionalno varnost države, kar se lahko odrazi v bistvenem omejevanju delovanja institucij in temeljnih javnih služb ter preživetja prebivalstva.

50. Neutemeljena je tožbena trditev, da gre za dejanje med vojno in oddaljeno in zato po tožnikovem mnenju nerelevantno. Iz vpogleda v GPU UKP 3-6-2021 namreč izhaja, da je tožnik ocenjen kot varnostno sporna oseba sedaj. Drži, da zaradi sodelovanja v incidentu 21. 6. 2005 v Iraku, ampak je varnostna ocena narejena na trenutni čas in utemeljena tudi s sposobnosti tožnika, ki so mu lastne sedaj. Zato tožnikov ugovor, da se je sporni dogodek zgodil med vojno in zato ni relevanten, ni utemeljen. Varnostno oceno je podal za to pristojni organ, katere verodostojni tožnik v dokaznem postopku ni ovrgel. 51. Neutemeljen je tožbeni argument v zvezi z dokumenti z dne 19. 3. 2020 in 20. 3. 2020, iz katerih naj bi izhajalo, da tožnik ni varnostno sporen. Dokument GPU UKP 3-6-2021, ki je bil med drugim podlaga za presojo toženke, da so podani pogoji četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je izdan več kot eno leto kasneje, zato ugotovitve dokumentov iz leta 2020, na presojo verodostojnosti dokumenta GPU UKP 3-6-2021 in posledično presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa, ne vplivajo.

52. Neutemeljen je nadalje tožbeni očitek, da bi moral biti tožnik subjekt kazenskopravne zakonodaje in kazenskega postopka. Sodišče pojasnjuje, da se četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki predstavlja temelj za odločitev toženke v izpodbijanem sklepu, ne nanaša na utemeljen sum, da bi storil kaznivo dejanje ampak predstavlja materialnopravno podlagi omejitve gibanja zaradi postopka za mednarodno zaščito. Sodišče pojasnjuje, da pogoj za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84 člena ZMZ-1 ni uvedba kazenskega postopka ali izdana mednarodna tiralica, kot je mogoče smiselno povzeti tožbene navedbe, ampak gre v okviru postopka mednarodne zaščite za to, da se tožniku omeji gibanje (tudi) zaradi preprečitve ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije.

53. Pavšalen in nekonkretiziran je tožbeni očitek v zvezi s tem, da naj bi šlo za posredne dokaze, saj ni jasno, na katere dokaze naj bi se ta očitek sploh nanašal. Neutemeljena je tudi zatrjevana kršitev pravice do izjave, ki jo je uveljavljala tožnikova pooblaščenka sicer v okviru zaključnih besed. Kot je večkrat poudarila toženka v izpodbijani odločitvi, so bili razlogi za omejitev gibanja tožniku na ustni naznanitvi 4-6-21 predočeni. Do nekaterih se je tožnik opredelil (nasilnost v Nemčiji), do drugih ne. Tožnik je na ustni naznanitvi 4-6-21 potrdil, da je razumel, zakaj mu je gibanje omejeno. Glede na to, je po presoji sodišča očitek o kršitvi pravice do izjave neutemeljen.

54. Neutemeljena je tožbena trditev, da glede na to, da je bival v Sloveniji eno leto in sedem mesecev brez kakršnih koli problemov, samo en zapis v obrazcu iz Nemčije, glede na katerega naj bi bil nasilen, nikakor ni dovolj. Tožnik očitno spregleda, da je bil temelj za omejitev gibanja na podlagi četrte alineje predvsem in tudi GPU UKP 3-6-2021, iz katere izhaja, da je tožnik ocenjen kot varnostno sporen.

55. Neutemeljena je nadalje tožbena trditev, da so tožnika označili kot varnostno spornega brez kakršnih koli na novo pridobljenih dokumentov, saj to, glede na že obrazloženo, ne drži. Ravno pridobitev GPU UKP 3-6-2021, ki ga je toženka prejela 4. 6. 2021, kar ni sporno, je (eden izmed) temeljev za presojo, da so izpolnjeni elementi za omejitev gibanja tožnika (tudi) na podlagi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 56. Po presoji sodišča iz izpodbijanega sklepa pravilno in dovolj obrazloženo izhaja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Center za tujce kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče učinkovito izvesti ukrep. Na ta način toženka obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z obzirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Pri ukrepu omejitve gibanja na CT gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev Recepcijske direktive, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Sodišče se razlogom izpodbijanega sklepa v celoti pridružuje in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

57. V zvezi s predlogom tožnika, da se ga zaradi zdravstvenega stanja obravnava kot ranljiva oseba s posebnimi potrebami v smislu 22. točke 2. člena ZMZ-1 sodišče pojasnjuje, da tožnik ne zatrjuje lastnosti, ki bi to opredelitev tožnika kot ranljiva osebe s posebnimi potrebami, omogočala. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da bo tožniku v Centru za tujce nudena primerna zdravstvena oskrba, psihiatrična obravnava in vsaj enkrat ali večkrat tedensko razgovor z uradno osebo pristojnega organa, s čimer je po presoji sodišča celostno poskrbljeno za posebno tožnikovo zdravstveno stanje.

58. Glede na obrazloženo, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

_K točki II izreka_

59. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 1. odstavka 73. člena ZUS-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za zadržanje izvršitve sklepa, ki je časovno vezano le na čas do pravnomočne sodne odločbe.

1 MNZ, sklep št. 2142-530/2019/5 (1312-02) z dne 20. 3. 2019. 2 MNZ, odločba št. 2142-530/2019/39 (1312-03) z dne 11. 6. 2020. 3 Upravno sodišče RS, sklep št. I U 841/2020-23 z dne 2. 4. 2021. 4 Upravno sodišče RS, sodba I U 841/2021-16 z dne 2. 6. 2021. 5 Upravno sodišče v sodbi I U 842/2021-16 z dne 2. 6. 2021 - 15. točka obrazložitve : „: tožnik glede na ugotovitve pristojnih varnostnih organov z dne 19. 3. 2021 in 20. 3. 2020, iz katerih sledi, da ni na razpolago nobenih informacij, da bi tožnik izkazoval radikalna stališča ali poveličeval nasilna dejanja ali teroristične napade, ne predstavlja resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo nacionalni varnosti ali javnemu redu« ter tudi, da navedba nemških migracijskih organov, da ga ZDA išče zaradi formiranja teroristične skupine za tako oceno ne zadošča.“ 6 Šesti odstavek 84. člena ZMZ-1 med drugim določa, da sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v treh delovnih dneh. 7 V nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 8 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 9 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 10 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 11 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce. 12 Glej IU 636/2020 z dne 15. 6. 2020 in v njej navedene sodbe. 13 Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja.