Jedro

V primeru, ko vlada izda sklep o dovolitvi obnove, določilo 2. odstavka 268. člena ZUP ni specialna določba, ki bi vzela pomen določilu 2. odstavka 13. člena ZUP. Iz tega sledi, da je specialna določba glede ureditve pravnih sredstev zoper sklep o dovolitvi obnove določilo 13. člena ZUP, ki je sicer uvrščena v poglavje o splošnih načelih, vendar pa ima v obravnavanem kontekstu specialen pomen, tako da ni mogoče določbe 268. člena ZUP, ki na splošno ureja pritožbeni postopek v primeru obnove, šteti za specialno določbo.

Pravilna in zakonita je odločitev tožene stranke, da pritožba zoper sklep o dovolitvi obnove, izdan po uradni dolžnosti, glede priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja v zvezi z ugotavljanjem enakovrednosti v tujini pridobljenega znanstvenega naslova po ZUP v povezavi z ustavnimi določbami, ni dovoljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 28. 1. 2014 je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport odločilo, da se obnovi postopek priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja v zvezi z ugotavljanjem enakovrednosti v tujini pridobljenega doktorata znanosti, ki ga je na zahtevo tožnika vodilo ministrstvo. V obrazložitvi akta je navedeno, da so nova dejstva in dokazi, ki predstavljajo utemeljen obnovitveni razlog, ministrstvu na novo dostopni in poznani od dne 13. 1. 2009 in da je bila zato obnova upravnega postopka podana v zakonskem roku v skladu z 263. členom ZUP. V pravnem pouku sklepa je navedeno, da zoper ta sklep ni pritožbe po redni upravni poti, pač pa je dovoljen upravni spor z vložitvijo tožbe na Upravno sodišče RS.

2. V pritožbi je tožnik z dejstvi zagovarjal, da je prvostopni organ izdal sklep o obnovi postopka po izteku enomesečnega subjektivnega roka v smislu določbe 263. čl. ZUP.

3. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je nato z izpodbijanim sklepom z dne 18. 9. 2015 pritožbo tožnika zoper sklep z dne 28. 1. 2014 zavrglo. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je ministrstvo na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 1182/2013-51 z dne 16. 12. 2013 ponovilo postopek odločanja o obnovi. Pritožnik se je zoper sklep o obnovi pritožil, ministrstvo pa je pritožbo zavrglo kot nedovoljeno s sklepom z dne 13. 3. 2014. Zoper sklep o zavrženju pritožbe je pritožnik vložil tožbo in sodišče je v zadevi I U 681/2014-11 z dne 4. 6. 2015, sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V tej sodbi je sodišče navedlo, da je že zavzelo stališče o nepravilnem pravnem pouku in pri tem opozorilo na določbo 2. odstavka 268. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišče je v obrazložitvi še navedlo, da stališče temelji na določbah 13. in 230. člena ZUP, ki sta splošni zakonski določbi, čeprav bi bilo treba v konkretnem primeru upoštevati specialne določbe, ki urejajo obnovo postopka, in sicer drugi odstavek 268. člena ZUP. Tožena stranka nato dodaja, da je v ponovljenem postopku ugotovila, da obstajajo utemeljeni razlogi za odločitev v nasprotju s pravnim naziranjem sodišča in zato je tožena stranka, upoštevajoč stališča Vrhovnega sodišča iz zadev X Ips 1095/2004 z dne 11. 4. 2007, X Ips 519/2007 z dne 14. 11. 2007, odločila kot izhaja iz izreka izpodbijanega akta in v nadaljevanju za takšno odločitev podaja svojo razlago zakona.

4. V obrazložitvi se ministrstvo sklicuje na 3. odstavek 13. člena, 230. člen, 271. člen, drugi odstavek 268. člena ZUP. Iz teh določil po mnenju tožene stranke izhaja, da je pritožba zoper sklep o obnovi dovoljena, ne glede na to, ali je bil sklep izdan na predlog ali po uradni dolžnosti, ni pa dopustna zoper sklepe, ki jih izda organ, ki izdaja dokončne odločbe. Ker predpis, ki je podlaga za odločanje v predmetni zadevi, izrecno ne določa možnosti pritožbe, ni mogoče drugače razlogovati tudi 271. člena ZUP, ki sicer dovoljuje pritožbo zoper sklep o obnovi postopka. Po 271. členu ZUP je namreč dovoljenost pritožbe potrebno presojati po splošnih pravilih o pritožbi: - zoper odločbo, ki jo na prvi stopnji izda ministrstvo, je dovoljena pritožba, če je tako določeno (13/3, 230/2 ZUP); - zoper sklep je dovoljena pritožba, če je tako določeno, in če je dovoljena pritožba zoper odločbo organa, ki izdaja sklep (258/1,2 ZUP).

5. Ministrstvo je prepričano, da ni nobenega pravno relevantnega razloga, da bi se v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi pravica do pritožbe zoper sklep obravnavala in presojala drugače kot v rednem postopku; če bi se slučajno porajal dvom, ga odpravi 13/3 ZUP, ki kot temeljno načelo velja v vseh upravnih zadevah. Zato bi bilo stališče pritožnika o domnevno napačnem pravnem pouku v izpodbijanem sklepu pravilno le, če bi zakon izrecno dovoljeval pritožbo zoper odločbo tožene stranke, pa je ne. Če je izdal sklep organ druge stopnje ali organ prve stopnje, ki na določenem področju po področnih predpisih izdaja že dokončne odločbe in druge akte, pritožbe ni (271. člen ZUP), dopusten pa je upravni spor. Da je pritožba v primeru, ko na prvi stopnji odloča ministrstvo dopustna samo, če tako določa zakon (230. člen ZUP), izhaja tudi iz več odločitev naslovnega sodišča (npr. pravnomočna sodba I U 906/2014).

6. Organ prve stopnje je prepričan, da je stališče sodišča glede 268. člena ZUP, da je pravica do pritožbe specialno urejena, ker je zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti dovoljena pritožba, preozko, saj ne upošteva narave obnove postopka, po katerem organ, ki je zagrešil nezakonitost, ki je razlog za obnovo, postopek obnovi. Pravno nevzdržno in nelogično bi bilo, da bi le zoper nekatere akte obstajala pravica do pritožbe na sicer hierarhično višji organ, če sicer pritožba ni dovoljena. Konkretno, če pritožba zoper meritorno odločbo organa ni dovoljena, ne glede ali je izdana v rednem postopku ali postopku obnove ali z drugim izrednim pravnim sredstvom, ni logično da bi bila dovoljena zoper procesno odločitev (argument a maiori ad minus). V obravnavanem primeru za drugačno presojo pravice do pritožbe zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti (268. člen ZUP) ni videti nobenih pravno ali dejansko utemeljenih razlogov, temu pa ne sledi niti jezikovna interpretacija. V postopku obnove je z vidika pritožbenega odločanja po naravi stvari treba upoštevati obstoječa razmerja, ki jih vzpostavlja pravica do pritožbe zoper meritorno odločbo. Če slednja zoper odločbo ni dovoljena po materialnem zakonu, ni mogoče niti smiselno s splošnim procesnim zakonom vzpostavljati dodatnega, parcialnega pritožbenega odločanja. ZPVI posebej ne določa možnosti pritožbe v postopku priznavanja izobraževanja.

7. V tožbi tožnik pravi, da je pravno napačno stališče tožene stranke, da zoper izdani sklep ni mogoča pritožba po redni upravni poti in je bil v tem smislu tudi napačen pravni pouk na odločbi upravnega organa, št. 60121-1192/2005-MVZT-120, z dne 28. l. 2014. V skladu z določbo 35. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-E, Ur. list RS, št. 126/2007), ki določa, da se v 2. odst. 268. čl. na koncu stavka doda besedilo: »Zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti je dovoljena pritožba«, kar je ugotovilo tudi Upravno sodišče v obrazložitvi sklepa št. 1 U 414/2009-14, z dne 14. 7. 2009, v katerem je zapisalo: »Po določbi 2. odstavka 268. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 126/2007) je zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti dovoljena pritožba«. Ker je torej upravni organ pritožbo tožeče stranke zavrgel, namesto, da bi jo odstopil drugostopnemu organu v odločanje, je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka, zaradi česar tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi oz. odpravi in drugostopnemu upravnemu organu naloži vsebinsko obravnavanje pritožbe. Poleg tega tožeča stranka opozarja, da ENIC NARIC center, ki deluje v okviru Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, in sodi pod Direktorat za visoko šolstvo, ni stvarno pristojen za odločanje v tej upravni zadevi. Temeljne naloge ENIC-NARIC centra so zbiranje in posredovanje informacij o slovenskem šolskem sistemu in tujih šolskih sistemih posameznih držav, vodenje postopkov in izdaja mnenj o izobrazbi v skladu z ZVPI, priprava informacij javnega značaja a za uporabnike, svetovanje in informiranje posameznikov in institucij o slovenskem in tujem izobraževanju in mednarodno sodelovanje v mrežah ENIC-NARIC, kar pomeni, da ENIC NARIC center nima stvarne pristojnosti za izdajo sklepa, ki se nanaša na obnovo postopka. V skladu z določbo 2. odst. 266. čl. ZUP o predlogu za obnovo postopka odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša. Nesporno je, da odločbe št. 60121-1192/2005, z dne 27. 2. 2006, ni izdal ENIC NARIC center, temveč je bila izdana in podpisana s strani ministra za visoko šolstvo znanost in tehnologijo Republike Slovenije dr. B.B, zaradi česar tožeča stranka meni, da je izpodbijani sklep izdal stvarno nepristojni organ, s čimer pa je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka. Pa tudi sicer iz vsebine izpodbijanega sklepa oz. podatkov v spisu ni razvidno, da ima mag. A.A., ki je podpisala izpodbijani sklep št. 60121-1192/2005-MVZT/125, z dne 18. 9. 2015, veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku v smislu 28. čl. ZUP.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja argumente iz sklepa z dne 18. 9. 2015 in pojasnjuje, da je organ vrednotenja izobraževanja ENIC-NARIC center, ki je v skladu z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 14/99) nacionalni informacijski center in deluje v okviru ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo. Ena izmed temeljnih nalog ENIC NARIC centra je tudi vodenje postopkov vrednotenja izobraževanja v skladu z Zakonom o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (Uradni list RS, št. 87/11, 97/11 -popr. in 109/12, v nadaljevanju ZVPI). Na podlagi ZVPI je bil ENIC NARIC center ustanovljen kot notranja-organizacijska enota ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo. Do sprejema ZVPI je naloge v zvezi s vrednotenjem in priznavanjem izobraževanja za namen zaposlovanja, in tudi naloge sedanjega ENIC NARIC centra, opravljal Direktorat za visoko šolstvo, Sektor za priznavanje izobraževanja kot notranja organizacijska enota v okviru ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. ZVPI v 28. členu določa, da če je vloga vložena do začetka uporabe tega zakona, se postopki dokončajo po dosedanjih predpisih, to je po Zakonu o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (Uradni list RS, št. 73/04 in 87/11 -ZVPI, v nadaljevanju ZPVI), na podlagi katerega se obravnava tudi vloga za enakovrednost v tujini pridobljenega znanstvenega naslova s slovenskim znanstvenim naslovom tožeče stranke. Glede na navedeno je potrebno kot povsem neutemeljene zavrniti tožbene navedbe glede stvarne pristojnosti ENIC NARIC centra za vodenje oziroma dokončanje upravnih postopkov, ki so se pričeli pred veljavnostjo citiranega zakona. ZUP v 216. členu določa, da je obvezni sestavni del pisne odločbe podpis uradne osebe, ki je vodila in odločala v postopku. Navedba pooblastila ni obvezni sestavni del pisne odločbe. ZUP predpisuje obvezen podpis zaradi zagotovitve pravil in preverjanja ali konkretne uradne osebe izpolnjujejo pogoje za vodenje oziroma za odločanje v zadevi. V obravnavanem primeru je odločbo podpisala mag. A.A., ki je že od leta 2009 pooblaščena tudi za odločanje v upravnih postopkih na 1. stopnji s področja dela Direktorata za visoko šolstvo, Sektorja za priznavanje izobraževanja. Glede na dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za upravno zadevo, ki jo ENIC NARIC center v skladu z določili ZPVI, torej na podlagi zakona, ki je bil podlaga tudi za izdajo pooblastila št. 021-5/2006/118 z dne 13. 8. 2009, mag. A.A. izpolnjuje pogoje za odločanje v obravnavani upravni zadevi.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Tožnik s tožbo izpodbija sklep, izdan v upravnem postopku. Po določilu 2. odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) stranka lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tožnik ne izpodbija sklepa o dovolitvi obnove z dne 28. 1. 2014, čeprav je bil v pravnem pouku sklepa z dne 28. 1. 2014 obveščen, da ima zoper ta sklep sodno varstvo v upravnem sporu. To pomeni, če tožnik po ZUP in ZUS-1 ter po ustavi-skladni interpretaciji zakonov nima pritožbe zoper sklep z dne 28. 1. 2014 o obnovi postopka v zvezi z odločitvijo ministrstva o priznanju izobraževanja za namen zaposlovanja v zvezi z ugotavljanjem enakovrednosti v tujini pridobljenega znanstvenega naslova, o kateri bi odločala vlada, kar je tudi ključna sporna okoliščina med strankama v tem upravnem sporu, potem je tožbo treba sprejeti v vsebinsko obravnavo na podlagi dejstva, da tožnik izpodbija sklep, s katerim je bil postopek odločitve o začetku obnove za tožnika končan v smislu 2. odstavka 5. člena ZUS-1. Ob tem sodišče ni spregledalo dejstva, da je glede na predhodne sodne odločbe v predmetnem sporu tožnik imel določeno - četudi ne povsem zanesljivo - pričakovanje, da je pritožba zoper sklep ministrstva o dovolitvi obnove postopka dovoljena.

11. Predmet tega upravnega spora je torej najprej vprašanje, ali je zakonodajalec v ZUP za okoliščine, kot veljajo v konkretnem primeru odločitve o obnovi postopka, predpisal, da odločitev o obnovi postopka postane dokončna šele po odločitvi pristojnega organa o pritožbi zoper prvostopenjski akt, če stranka vloži pritožbo; med strankama pa je bilo ob vložitvi tožbe drugo sporno vprašanje, ali je o pritožbi odločal pristojen oddelek ministrstva oziroma če je postopek vodila pristojna uradna oseba.

12. Samo na podlagi jezikovne razlage določila drugega stavka 2. odstavka 268. člena ZUP nedvoumno izhaja, da je zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti dovoljena pritožba. Iz sodbe sodnika posameznika v zadevi I U 414/2009-14 z dne 14. 7. 2009 v sporu med istima strankama v istovrstni zadevi izhaja, da se je Upravno sodišče oprlo samo na jezikovno razlago. V naslednji sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 681/2014-11 z dne 4. 6. 2015 se je sodišče oprlo na jezikovno razlago iz sodbe v zadevi I U 414/2009-14 in je tožbi ugodilo, ker tožena stranka ni utemeljila, zakaj ni upoštevala navedenega stališča Upravnega sodišča, a je sodišče ob tem dodalo, da sta določbi 13. in 230. člena ZUP splošni določbi in da bi tožena stranka morala upoštevati specialno določbo 2. odstavka 268. člena ZUP.(1) Tudi iz vsebine sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 16/2012 z dne 10. 7. 2013 v istovrstnem sporu med strankama izhaja, da je v tedanjem postopku o pritožbi zoper dovolitev obnove odločala Vlada. Vendar pa Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi ni podalo razlage ZUP o tem, ali je zoper sklep ministrstva o dovolitvi obnove dovoljena pritožba ali ne, ampak je presojalo, ali je Državno pravobranilstvo aktivno legitimirano za vložitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča.(2)

13. V tem upravnem sporu sodišče meni, da zgolj jezikovna razlaga določila drugega stavka 2. odstavka 268. člena ZUP brez upoštevanja sistematične razlage ZUP in ZPVI ter zgodovinske in teleološke razlage ZUP v povezavi z ustavi-skladno interpretacijo zakona, ni pravilna. Določbo drugega stavka 2. odstavka 268. člena ZUP je namreč treba nujno razlagati najprej v povezavi z drugimi določili ZUP, kar pa pripelje do nasprotnega sklepa, da določba 2. odstavka 268. člena ZUP ni specialna določba, ampak je to splošna določba glede na določila 3. odstavka 13. člena, 271. člena, 2. odstavek 230. člena in ZUP, ki so specialne določbe.

14. Zakonodajalec je namreč izrecno predpisal, da zoper odločitev predstavniškega organa ali vlade na prvi stopnji odločanja, pritožba v upravnem postopku ni dovoljena (2. odstavek 13. člena ZUP). S tem je zakonodajalec v skladu z načelom sorazmernosti, pa tudi glede na hierarhijo organov znotraj izvršilne veje oblasti, dopustno omejil pravico do učinkovitega pravnega sredstva v upravnem postopku iz 25. člena Ustave, saj ima stranka v takem primeru pravico do učinkovitega pravnega sredstva v sodnem postopku (23. člen Ustave). To pomeni, da ni pritožbe, ko na primer vlada sprejme sklep o dovolitvi obnove, četudi določilo drugega stavka 2. odstavka 268. člena ZUP določa, da je zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti dovoljena pritožba. V primeru, ko vlada izda sklep o dovolitvi obnove, določilo 2. odstavka 268. člena ZUP torej ni specialna določba, ki bi vzela pomen določilu 2. odstavka 13. člena ZUP. Iz tega sledi, da je specialna določba glede ureditve pravnih sredstev zoper sklep o dovolitvi obnove določilo 13. člena ZUP, ki je sicer uvrščena v poglavje o splošnih načelih, vendar pa ima v obravnavanem kontekstu specialen pomen, tako da ni mogoče določbe 268. člena ZUP, ki na splošno ureja pritožbeni postopek v primeru obnove, šteti za specialno določbo.

15. To nadalje pomeni, da je za obravnavani spor pomembna specialna določba 13. člena ZUP, ki določa, kadar je za odločanje na prvi stopnji pristojno ministrstvo, je pritožba dovoljena samo v primeru, da tako določa zakon in v zakonu mora biti tudi določeno, kdo o pritožbi odloča. Enako kot v primeru, ko sklep o obnovi izda vlada, tudi v primeru sklepa o obnovi, ki ga izda ministrstvo, določilo drugega stavka 2. odstavka 268. člena ZUP ne more biti podlaga za sklep, da je zakonodajalec s tem predpisal, da zoper odločitev ministrstva oziroma o pritožbi glede dovolitve obnove postopka odloča vlada, saj bi morala bodisi specialna določba v ZUP zvezi z obnovo po uradni dolžnosti, ki jo sproži ministrstvo, bodisi specialni (področni) zakon določiti, da je zoper sklep o dovolitvi obnove ali zoper odločbo glede priznanja izobraževanja za namen zaposlovanja v zvezi z ugotavljanjem enakovrednosti v tujini pridobljenega znanstvenega naslova s slovenskim znanstvenim naslovom dopustna pritožba.(3) ZPVI pa te možnosti ne določa (19. člen), saj predvideva pritožbo le zoper odločbo, izdano v postopku priznavanja za namen nadaljevanja izobraževanja, ko je pritožba mogoča na svet organa oziroma Senat visokošolskega zavoda.

16. Tudi iz določila 230. člena ZUP izhaja, da bi moral specialen zakon določati, da je zoper sklep o dovolitvi obnove po uradni dolžnosti glede priznanja izobraževanja za namen zaposlovanja v zvezi z ugotavljanjem enakovrednosti v tujini pridobljenega znanstvenega naslova s slovenskim znanstvenim naslovom dovoljena pritožba. Šele če bi specialen zakon oziroma predpis določal, da je pritožba dovoljena, četudi morebiti ob tem ne bi predpisal, da o pritožbi odloča vlada, bi morala o pritožbi odločati vlada.

17. Vendar pa specialni predpis za konkretno pravno situacijo obnove ne določa, da je pritožba zoper sklep o dovolitvi obnove ali zoper odločbo v postopku dovoljena in med strankama ni sporno, da takšne določbe v ZVis, ZUP ali ZPVI ni. Zahtevo, da bi moral pritožbo izrecno predpisati zakon, ki pa iz že opisanega razloga ne more biti drugi stavek 2. odstavka 268. člena ZUP, določa tudi 1. odstavek 258. člena ZUP. Takšna razlaga pomeni, da pritožbe v obravnavanih vrstah sporov tudi ni zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku (271. člen ZUP in 2. odstavek 258. člena ZUP), dokler ne bo zakonodajalec izrecno predpisal, da je pritožba zoper ministrstvo v takih primerih dovoljena.

18. To sistematično razlago, brez katere jezikovna razlaga ne more zadoščati za pravilno interpretacijo, ne izpodbijata niti zgodovinska niti teleološka razlaga. Iz predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o splošnem upravnem postopku (prva obravnava EVA: 2007-3111-0039 z dne 4. 10. 2007; v nadaljevanju: Predlog/oktober 2007) namreč izhaja, da je predlagatelj najprej hotel zgolj utrditi ureditev iz 271. člena ZUP, ki je po razlagi argumentum a contrario, pomenila, da je pritožba možna samo zoper sklep o obnovi, če je uvedena na predlog, ne pa tudi, če je uvedena po uradni dolžnosti. Tako je prvotni predlog vseboval dopolnitev 268. člena ZUP z besedilom: „Zoper sklep o dovolitvi obnove po uradni dolžnosti pritožba ni dovoljena.“ Takrat je namreč predlagatelj spremembe v pojasnitev te dopolnitve navedel naslednje: „Dopolnitev 268. člena je potrebna zaradi težav, ki jih v praksi povzroča interpretacija 271. člena. Dvom o tem, ali je zoper sklep o dovolitvi obnove postopka, ki je izdan po uradni dolžnosti, dovoljena pritožba, je prisoten tudi v upravnoprocesni teoriji, saj avtorji različnih komentatorjev zakona to vprašanje pojasnjujejo diametralno različno. Kljub temu, da je po mnenju predlagatelja določba veljavnega 271. člena (v povezavi z 258. členom) nedvoumna, saj govori o pritožbah zoper sklepe, izdane o predlogu za obnovo postopka, kar z nasprotnim razlogovanjem pomeni izključitev pritožb zoper sklepe izdane po uradni dolžnosti, je zaradi težav pri razumevanju, ne zgolj pri povprečnih uporabnikih predpisa, omenjena dopolnitev potrebna.“(4)

19. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je v kasnejši fazi zakonodajnega postopka očitno prišlo do preobrata, saj iz Poročila k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-E)- druga obravnava (št. 030-01/92-2/36 z dne 6. 12. 2007) z dopolnjenim predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-E); v nadaljevanju: Predlog/december 2007) izhaja volja zakonodajalca, da se v drugem odstavku 268. člena na koncu stavka doda besedilo: „Zoper sklep obnovi postopka po uradni dolžnosti je dovoljena pritožba.“ Ker v zvezi s tem sodišču ni poznana dodatna obrazložitev predlagatelja, Upravno sodišče utemeljeno sklepa, da je do tega preobrata v stališču predlagatelja prišlo, ker ne bi bilo sprejemljivo, da bi bila pritožba dopustna zoper sklep o obnovi postopka, ki je obnovljen na predlog, ne pa zoper sklep o obnovi postopka, ki je obnovljen po uradni dolžnosti. Vendar pa ni mogoče sklepati, da je s tem zakonodajalec določil, da je pritožba zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti v vsakem primeru, tudi če sklep izda vlada ali ministrstvo, dopustna.

20. Vendar pa zgornja razlaga zakona na podlagi sistematične, jezikovne, zgodovinske in teleološke metode še ne zadošča za zavrženje tožbe, kajti sodišče mora še presoditi, ali je takšna razlaga sprejemljiva z vidika ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ker tožnik nima pritožbe v upravnem postopku v predmetni zadevi na podlagi ZUP in specialnega predpisa, je to vsekakor poseg v pravico do učinkovitega pravnega sredstva, vendar je tak poseg po mnenju sodišča ne samo predpisan v ZUP, ZVis, ZPVI, ampak je tudi primeren v tem smislu, da je z njim mogoče doseči legitimen cilj, ki je v učinkovitem vodenju postopka obnove, če gre za možnost nove ugotovitve nepristnosti doktorske disertacije, kar sproži ministrstvo, in zaradi razmerja med ministrstvom in vlado, ni videti stvarne potrebe, da bi moralo takšno procesno odločitev preverjati še vlada na drugi stopnji upravnega postopka. Če namreč ministrstvo poseduje pristne listine in če je s stopnjo verjetnosti izkazana okoliščina za obnovo (1. odstavek 267. člena ZUP), to je novo dejstvo in dokaz, da doktorska naloga ni pristna v tem smislu, da bi avtor izkazoval usposobljenost za samostojno razvijanje novega znanja in je v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja v pomembnem delu avtorska dela drugih avtorjev prikazal kot svoje lastno delo, tako da v pomembnem delu doktorska naloga ni rezultat njegovega lastnega dela, potem ni stvarne potrebe za preizkus ocene o začetku obnove še s strani vlade. Poseg je tudi nujen, saj brez njega oziroma z milejšimi ukrepi ne bi bilo mogoče v enaki meri učinkovito voditi tovrstnega upravnega postopka in v enaki meri zasledovati legitimnega cilja. Pri presoji z vidika sorazmerja v ožjem pomenu besede, pa mora sodišče upoštevati in tehtati na eni strani poseg v pridobljeno zakonsko pravico do uporabe doktorskega naziva v skladu z Zakonom o strokovnih in znanstvenih naslovih in svobodo znanstvenega ustvarjanja (59. člen Ustave) in na to vezan osebni ugled tožnika (34. člen Ustave) ter na drugi strani koristi, ki jih tak poseg prinaša na strani javnega interesa, da se varuje javna vrednota podeljevanja znanstvenega naslova ter spodbujanje znanstvenega ustvarjanja v skladu z zakonskimi in strokovnimi kriteriji. S tega vidika pa je pomembno, da sklep o dovolitvi obnove zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena, kar pomeni, da tožnik vsaj od dneva vročitve sklepa o dovolitvi obnove z dne 28. 1. 2014 ne sme uporabljati slovenskega znanstvenega naslova: doktor znanosti. To je precejšen poseg v omenjene pravice tožnika, pa tudi v javni interes glede pravnomočnosti razmerij, ki so urejena s pravnomočno odločbo državnega organa (158. člen Ustave). Vendar je ustavodajalec sam predpisal, da je možno tudi pravnomočno urejena razmerja spremeniti, odpraviti ali razveljaviti v primerih in po postopku, določenem v zakonu, pri čemer v predmetni zadevi za to ne gre, saj bi do odprave, razveljavitve ali spremembe pravnomočno urejena razmerja lahko prišlo šele po odločitvi v obnovljenem postopku. Poleg tega je brez dvoma zelo moralno zavržno dejanje in z vidika javnega interesa povsem nesprejemljivo, če je tožnik morebiti neupravičeno uveljavljal in uporabljal učinke priznane enakovrednosti pridobljenega znanstvenega naziva v primeru, da doktorska disertacija ni bila rezultat njegovega lastnega dela. Glede na to, da je imel tožnik dovolj časa, da bi po vsebini izpodbijal argumente, ki naj bi govorili za to, da doktorat ni rezultat njegove lastnega dela, kot se to zahteva za doktorat znanosti, saj je prvo pritožbo zoper sklep o obnovi vložil že meseca februarja leta 2009, a je izpodbijal zgolj procesne vidike (pritožba z dne 23. 2. 2009 zoper sklep tožene stranke z dne 5. 2. 2009), sodišče ne vidi nesorazmernosti pri posegu v njegove pravice glede na pomen varovanja javnih koristi upoštevajoč, da je zaenkrat v veljavi zgolj začasna prepoved uporabe znanstvenega naslova, ki bo trajala najmanj do odločitve sodišča v upravnem sporu, kajti tožnik je imel pravno sredstvo zoper odločitev o obnovi postopka in sicer tožbo v upravnem sporu, na kar je bil opozorjen, poleg tega pa bo imel pravno sredstvo v obliki učinkovitega sodnega varstva tudi zoper odločbo, izdano v postopku obnove, če se z njo ne bo strinjal. 21. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je pravilna in zakonita odločitev tožene stranke, da pritožba zoper sklep o dovolitvi obnove, izdan po uradni dolžnosti, glede priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja v zvezi z ugotavljanjem enakovrednosti v tujini pridobljenega znanstvenega naslova po ZUP v povezavi z ustavnimi določbami, ni dovoljena. Vendar pa zaradi tega sodišče tožbe ni zavrglo. Kot že rečeno, določilo 2. odstavka 5. člena ZUS-1 pravi, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, (ustavljen) ali končan. Akt, s katerim je bil upravni postopek obnovljen, je sklep z dne 28. 1. 2014, vendar pa je akt, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta za tožnika „končan“, sklep tožene stranke z dne 18. 9. 2015. Zato je sodišče v tem upravnem sporu odločalo po vsebini in ni tožbe zavrglo.

22. Ker je treba tožbo tožnika na podlagi določila 2. odstavka 5. člena ZUS-1 sprejeti v vsebinsko presojo, se sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do drugega tožbenega ugovora. Po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijanem aktu ni bila dolžna pojasniti okoliščin v zvezi s pristojnostjo organa vrednotenja izobraževanja ter uradne osebe, ki je vodila oziroma odločila v postopku. Zato pa je tožena stranka te okoliščine dovolj prepričljivo pojasnila v odgovoru na tožbo in se sodišče na to utemeljitev lahko v celoti sklicuje in ne bo ponavljalo razlogov glede na to, da tožnik tudi ni odgovoril na argumente in pojasnila tožene stranke v odgovoru na tožbo. Drugih argumentov in razlogov za nezakonitost sklepa pa tožnik v tožbi ne navaja. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Zaradi nadaljnjega vodenja postopka sodišče zgolj pripominja, da se je glede pravočasnosti izdaje sklepa o obnovi postopka povsem jasno opredelilo Vrhovno sodišče v odločbi in sicer, da je bil postopek pravočasno sprožen,(5) da pa je odgovor na vprašanje, ali bo upoštevanje novega dokaza v obnovljenem postopku dejansko pripeljalo do nove odločbe, stvar nadaljnjega postopka, to je postopka odločanja v obnovljenem postopku.(6) Obrazložitev k drugi točki izreka:

23. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

odločba (1) : Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 681/2014-11 z dne 4. 6. 2015, odst. 11-12. odločba (2) : Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 16/2012 z dne 10. 7. 2013, odst. 6. odločba (3) : V tem smislu torej ni razlike glede dvostopenjskega ali enostopenjskega postopka med obnovo po uradni dolžnosti (268. člen ZUP) in obnovo na predlog (271. člen ZUP).

odločba (4) : Predlog/oktober 2007, str. 23. odločba (5) : X Ips 16/2012 z dne 10. 7. 2013, odst. 13-17. odločba (6) : Ibid. odst. 15.