Jedro

Pri presoji pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje je treba upoštevati vse podatke in okoliščine, iz katerih je razvidno tujčevo obnašanje v preteklem obdobju, in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja oceniti, ali pri konkretnem tujcu obstojajo razlogi za neizdajo dovoljenja iz 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj-1. Pri tem so dejstva, da je tujec pred vložitvijo zahtevka v Sloveniji izvršil več kaznivih dejanj, sicer pomembna, ne morejo pa biti izključen in zadosten razlog za sklep, da tujec predstavlja bodočo nevarnost za javni red in mir. Pri presoji pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da se je tujec po izvršitvi očitanih kaznivih dejanj poročil in da je treba zadevo presojati tudi z vidika pravice do družinskega življenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 298/2003-6 z dne 9.4.2003, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.1.2003, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 17.12.2002. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tožničinemu možu K.C., za katerega je vlogo vložila tožnica. Sodišče prve stopnje je odločitvi upravnih organov pritrdilo, svojo odločitev pa je oprlo na podatke v izpodbijanih odločbah in upravnih spisih ter na 37. in 43. člen Zakona o tujcih (ZTuj-1-UPB1, Uradni list RS, št. 108/2002). Menilo je, da so v obravnavanem primeru podani razlogi iz 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj, da se tožničinemu možu ne dovoli začasno prebivanje v Sloveniji. Tudi sodišče prve stopnje je menilo, da obstojajo resni razlogi za sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvrševanjem kaznivih dejanj, za kar zadostuje že ugotovitev tožene stranke, da je zoper K.C. vloženo več obtožnih aktov zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj. Sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tudi tožbene ugovore, da so bila v postopku kršena pravila postopka. Postopek za dovolitev začasnega prebivališča se opravi v skrajšanem postopku (1. točka 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, Uradni list, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002), saj se odloča na podlagi dokumentov, ki jih je predložila stranka sama, ali pa na podlagi uradnih evidenc. V takem primeru pa po 3. odstavku 144. člena ZUP ni treba zaslišati stranke. Sodišče je enako kot upravna organa menilo, da K.C. ne upošteva Ustave in zakonov Republike Slovenije, kar dokazujejo številni kazenski postopki zoper njega. Po določbi 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj pa je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje podan tudi, če je podan utemeljen sum, da bo tujec v Republiki Sloveniji izvrševal kakršnakoli kazniva dejanja in ne le kazniva dejanja zoper javni red. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da kaznivih dejanj zoper javni red K.C. ni izvrševal. Družinski člani slovenskih državljanov, ki niso slovenski državljani, imajo pravico prebivanja v Republiki Sloveniji ob pogojih in v skladu z zakonom, kar pomeni, da takšne pravice nimajo, če je izpolnjen kateri koli razlog za zavrnitev dovoljenja za prebivanje, ki je določen v 43. členu ZTuj-1. Glede na to ni utemeljen tožbeni ugovor, da je z izpodbijano odločbo kršena pravica tožnice do družinskega življenja.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče prve stopnje ni jasno navedlo, kateri razlogi opravičujejo zavrnitev dovoljenja za začasno prebivanje. Namreč, ali so to vloženi obtožni akti, ali obsojenčeva predkaznovanost. Obrazložitev izpodbijane sodbe je nejasna in je ni mogoče preizkusiti. Sklep sodišča, da K.C. ne upošteva Ustave in zakonov RS je preuranjen, sodišče prve stopnje pa je popolnoma izničilo domnevo nedolžnosti. Dejstvo, da je K.C. v kazenskem postopku, ne pomeni, da ne spoštuje Ustave in zakonov RS, saj bo šele s končanjem teh postopkov jasno, ali je tujec storil katero od očitanih mu kaznivih dejanj, ter posledično, ali je sploh kršil zakone RS. S tem, ko izpodbijana sodba ingnorira domnevo nedolžnosti, krši ustavno varovane pravice posameznika. Napačna je tudi ugotovitev, da stranke v postopku ni bilo treba zaslišati. Ustava v 22. členu zagotavlja enako varstvo pravic. Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat odločilo, da je treba stranko v postopku zaslišati in ji dati možnost, da v postopku aktivno sodeluje. Brez sodelovanja strank v postopku pa sodišče ne more oceniti, ali K.C. res ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa ZTuj-1, poleg tega pa stranki ni bila dana možnost, da se v postopku izjavi. Očitno so si vsi organi, ki so se doslej odločali, ustvarili podobo iz uradnih evidenc, niso pa si vzeli niti toliko časa, da bi izvedli dokazni postopek in zaslišali stranko, ki je z izdano odločbo prizadeta, saj ne more izvrševati pravice do družinskega življenja. Ker je pravica do družinskega življenja varovana tudi z Ustavo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, je najmanj, kar lahko stranka pričakuje to, da se jo zasliši in se ji da možnost, da pove svoje mnenje, s čemer bi organ, ki odloča, pridobil osebni vpogled v zadevo, o kateri odloča. Naknadno je tožnica sporočila, da je bil v eni od kazenskih zadev obtožni predlog zoper K.C. zavržen, da je bil v drugi zadevi K.C. oproščen obtožbe in da je v tretji zadevi bil obsojen na pogojno obsodbo, kar ni tako stroga sankcija. Predlaga, da sodišče vpogleda v navedene kazenske spise.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po 1. odstavku 37. člena ZTuj-1 imajo tuji ožji družinski člani slovenskih državljanov, kar je tudi K.C., ki je poročen s tožnico (Slovenko, ki prebiva v Sloveniji), pravico prebivanja v Republiki Sloveniji, ob pogojih in v skladu z ZTuj-1. V 4. alinei 1. odstavka 43. člena ZTuj-1 je določeno, da se dovoljenje za (začasno) prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstojajo resni razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije, ali obstoja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, posredovanjem mamil ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.

Pomen presoje o podanosti razlogov iz 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj-1 je v tem, da se upravni organ v trenutku odločanja prepriča, da dovolitev prebivanja tujca v Sloveniji ne bo ogrožala javnega reda, varnosti oziroma mednarodnih odnosov Republike Slovenije oziroma, da tujec v Republiki Sloveniji ne bo izvajal terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitih obveščevalnih dejavnosti, posredovanja mamil ali izvrševal drugih kaznivih dejanj. Pri tej presoji mora upoštevati vse podatke in okoliščine, iz katerih je razvidno prosilčevo obnašanje v preteklem obdobju, in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja oceniti, ali pri konkretnem tujcu obstojajo razlogi iz 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj-1. Glede na navedeno določbo ZTuj-1, na katero sta prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka oprla svoji odločitvi, so dejstva, da je obravnavana oseba pred vložitvijo zahteve za dovolitev začasnega prebivanja storila v Republiki Sloveniji več kaznivih dejanj (za nekatera od njih je po podatkih upravnih spisov že tudi pravnomočno obsojena, za nekatera pa je kazenski postopek še v teku), po presoji pritožbenega sodišča nedvomno pomembna, ne morejo pa biti izključen in zadosten razlog za sklep, da prosilec predstavlja bodočo nevarnost za javni red oz. za druge dobrine iz 4. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj. Sklepanje na obstoj sedanje oziroma bodoče nevarnosti mora biti izkazano s konkretnimi dejstvi in ne kar predpostavljeno, konkretna dejstva pa morajo biti po presoji pritožbenega sodišča ne glede na 2. odstavek 43. člena ZTuj-1 navedena že v upravni odločbi, da jih lahko prizadeti s pravnimi sredstvi izpodbija.

Tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča ni obrazložila dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale uporabo prostega preudarka tako, da bi lahko izdala zavrnilno odločbo. Zgolj navajanje podatkov iz kazenske evidence brez ustrezne obrazložitve in presoje njihovega pomena in odločilnosti pri ugotovitvi nevarnosti za javni red in mir, za pravilno odločitev ne zadoščajo. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo o pravilni ugotovitvi odločilnih dejstev, saj teh dejstev tožena stranka sploh ni navedla. Pritožbeno sodišče pa vidi pomanjkljivost izpodbijane sodbe tudi v tem, da se sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka nista opredelila do pomembnega dejstva, da se je tujec 20.7.2002 poročil s slovensko državljanko, in da je treba obravnavano vlogo presojati poleg vpliva tega dejstva na tujčevo bodoče ravnanje tudi z vidika pravice do družinskega življenja, kot je z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin varovana pravica.

Ker kljub navedenim pomanjkljivostim sodišče prve stopnje izpodbijane odločbe ni odpravilo, je sodba nezakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu.