Jedro

Ustavni pogoj za odreditev pripora, po katerem se sme oseba pripreti le, če je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka, se nanaša na zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, torej na priporni razlog begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP). Temelj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP pa je neogibna potrebnost za varnost ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu A.P. in še šestim obdolžencem podaljšalo pripor na podlagi 2. odstavka 205. člena ZKP iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) do vključno 16.7.2004. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 7.6.2004 uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in "po 3. odstavku 201. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP". Predlaga, naj vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec H.J. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal njeno zavrnitev. V odgovoru povzema zagovornikove navedbe iz zahteve in ugotavlja, da zatrjevane kršitve kazenskega postopka niso podane. Po vsebini zagovornik izpodbija le dejansko stanje, kar pa ne more biti razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, čeprav se formalno sklicuje na zakonsko podane razloge, ki pa niso izkazani. Ocena sodišča o ponovitveni nevarnosti in nujnosti pripora je v izpodbijanem sklepu utemeljena prepričljivo tako glede objektivnih okoliščin obravnavanih kaznivih dejanj, posebej vključenosti v kriminalno združbo, prevzema vlog in števila dejanj, kakor tudi subjektivnih, z vidika zaposlitve, dohodka oziroma premoženjskih razmer, vse te okoliščine pa so posebej opisane za vsakega od obdolženih, tako tudi za A.P. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uvodoma uveljavlja kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki pa jo z ničemer ne utemelji. Zato takšnega posplošenega zatrjevanja kršitve zakona ni mogoče preizkusiti, saj ne zadosti zakonskim kriterijem iz 1. odstavka 424. člena ZKP, ki jo je treba razumeti tako, da mora vložnik zahteve zatrjevano kršitev tudi utemeljiti.

Zagovornik v zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb 3. odstavka 201. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP; iz vsebine zahteve izhaja, da ima zagovornik v mislih kršitev 3. točke citiranega določbe. Utemeljuje jo s sklicevanje na okoliščine, ki po njegovem mnenju niso bile dovolj upoštevane v zvezi s presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Med temi okoliščinami izpostavlja, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan in da po 22.9.2003 ni več ponavljal kaznivih dejanj, čeprav je bil pol leta na prostosti, poudarja pa tudi obdolženčevo nepremišljenost in obžalovanje dejanja in da njegove osebne lastnosti ne kažejo, da bi bil podvržen kaznivim dejanjem (s tem v zvezi navaja, da je obdolženec odraščal v ugodnem družinskem in socialnem okolju, da se je uspešno šolal in se redno zaposlil, da na delu dosega dobre rezultate in da mu je po odpravi pripora zagotovljena zaposlitev). Dodaja tudi, da so obdolženčevi starši pripravljeni zanj plačati varščino.

Glede na navedeno je očitno, da je izhodišče za zagovornikovo zanikanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP oziroma zatrjevanje kršitve te določbe zagovornikova drugačna dokazna presoja okoliščin od tiste, sprejete v izpodbijanem sklepu, ki so podlaga za oceno o obstoju tega pripornega razloga. Zagovornik po vsebini torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zagovornik v zahtevi, sklicujoč se na okoliščine 1. odstavka 21. člena Ustave RS, po kateri se sme oseba pripreti le, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi, meni, da ni nobenega razloga, da bi bil zoper obdolženca pripor potreben zaradi poteka kazenskega postopka. Takšen ugovor je v obravnavani zadevi procesno nepomemben. Ustavni pogoj, na katerega se zagovornik sklicuje, se namreč nanaša na zagotovitev obdolženčeve navzočnosti, torej na priporni razlog begosumnosti (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP). Obdolžencu pa je bil podaljšan pripor zgolj iz razloga po 3. točki navedene določbe, temelj tega razloga pa je neogibnost za varnost ljudi; ta pogoj za podaljšanje pripora pa je bil v izpodbijanem sklepu presojen in obrazložen.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).