Jedro

Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je glede na dosedaj ugotovljeno dejansko stanje bolje, da je mld. Tristan zaupan v vzgojo in varstvo očetu, ni pa iz izpodbijanega sklepa razvidno, zakaj je bilo o tem sploh treba odločiti že v tej fazi postopka. Okoliščine ki jih navaja sodišče prve stopnje bi lahko bile relavantna podlaga končne odločitve, ne predstavljajo pa okoliščin zaradi katerih bi bilo to pravno sredstvo potrebno, ker gre za ogrožanje otroka oziroma, ker bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali da bi lahko prišlo do nasilja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep pod točko I. spremeni tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložil toženec M. Č.. V preostalem delu (glede odločitve pod točko II.) se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila tožena stranka (nasprotno tožeča stranka, v nadaljevanju toženec) in ji mladoletnega sina začasno dodelilo v vzgojo in varstvo. Hkrati je zavrnilo enak predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila tožeča stranka (nasprotno tožena stranka, v nadaljevanju tožnica). Zoper takšno odločitev je tožnica vložila pravočasno pritožbo s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje, podrejeno pa zavrnitev toženčevega predloga za izdajo začasne odredbe in ugoditev njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati izkazano dejstvo toženčeve nelegalne dejavnosti in o tem zaslišati predlagano pričo kriminalistko T. B. iz PP Domžale. Sodišče je ugotovilo, da je bil zoper toženca uveden postopek za prekršek zaradi nezakonitega posedovanja strelnega orožja, tožnica pa je tudi izpovedala, da ji je toženec povedal, da je imel skrito mamilo in da je na skrivaj vozil orožje. Če se toženec ukvarja z nezakonito dejavnostjo, ne more otroku zagotavljati razmer, primernih za pravilen in normalen psihosocialni razvoj, še najmanj pa lahko takšne njegove lastnosti predstavljajo primeren identifikacijski model oziroma vzor mladoletnemu sinu. Sodišče prve stopnje je tudi povsem spregledalo tožničino izpovedbo in izpovedbe prič U. S. in K. K. o toženčevi osebnosti, ki dokazujejo toženčevo agresivnost in njegovo nenormalno obnašanje. Prav tako ni ocenilo izpovedi prič iz katerih izhaja, da je tožnica redno zaposlena, da so v hiši, kjer živi, otroku vsi naklonjeni, da je vzdušje domače, toplo in prijazno in da po drugi strani pri tožencu družinske razmere še zdaleč niso takšne kot pri tožnici. Otrok je pri pregledu pri sodnem izvedencu pokazal večjo trenutno nagnjenost k očetu, ker je bil pač tisti teden pri njem. Te okoliščine izvedenec ni pojasnil, prav tako pa tudi ni ocenjeval toženčeve osebnosti glede na zgoraj izkazane okoliščine o toženčevem agresivnem odnosu do tožnice. Sodišče se ne bi smelo opreti na izvedenčevo preozko zastavljeno in pomanjkljivo mnenje. Zgolj nekoliko večja umirjenost toženca v primerjavi s tožnico ne more biti odločilen element in kriterij za odločitev o začasni odredbi. Sodišče bi moralo počakati z odločitvijo o predlagani začasni odredbi, ker je postavilo novega izvedenca, ki bo širše kot izvedenec P. ocenil primernost enega in drugega starša za vzgojo in varstvo otroka. Pravočasni dopolnitvi pritožbe je toženka priložila mnenje Vrtca Domžale iz katerega po njenih pritožbenih trditvah izhaja, da je toženec otroka odtegnil tožnici in zaradi česar se boji, da ga bo odpeljal v tujino. Ob obstoju izpodbijane odločitve bi otrok lahko pod toženčevim vplivom izoblikoval napačen odnos do tožnice. Sodišče bi moralo širše oceniti primernost enega in drugega starša oziroma toženčevo osebnost, kot se izkazuje skozi njegovo vrednotenje, čustvovanje, njegovo siceršnje življenjsko ravnanje in delovanje in odnos do tožnice. Poudarja še, da ni pomembna otrokova trenutna naklonjenost enemu od staršev, temveč je treba napraviti temeljito in kompleksno prognozo glede večje primernosti enega ali drugega od staršev za vzgojo in varstvo otroka. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločitvi kot odločilno okoliščino, da se otrok začasno zaupa v varstvo in vzgojo očetu, poudarilo potrebo mld. Tristana po stalnem domu. Ugotovilo je še, da ima otrok rad oba starša in da se oba aktivno vključujeta v njegovo vzgojo in varstvo, da pa večjo potrebo kaže po očetu, ki je po ugotovitvah sodnega izvedenca čustveno bolj uravnotežen kot mati. Otrok ima pri očetu boljše materialne možnosti, pri njem je tudi boljša širša družinska klima, toženec pa ima zrelejši vpogled v otrokove potrebe. Ugotovilo je še, da pri CSD sklenjen dogovor pravdnih strank, da naj bo otrok vsak teden pri drugem od staršev, tako po oceni vsakega od staršev, kot tudi po mnenju sodnega izvedenca, ni v korist otroka. Po mnenju sodišča prve stopnje, povzetem po izvedenskem mnenju, je takšna ureditev lahko primerna le v tistih primerih, ko se starša o stvareh, ki se nanašajo na otroka, posvetujeta in ukrepata enotno. Ker je tožnica otroka izpisala iz vrtca brez toženčeve vednosti in spremenila njegovo bivališče, je očitno, da se tožnica o pomembnih stvareh, ki se tičejo otroka, s tožencem ne posvetuje. Glede tožničinih očitkov o toženčevemu škodljivemu vplivu na otroka zaradi njegovih dejanj, zaradi katerih naj bi bil kriminalistično obravnavan, je še navedlo, da toženec ni v nobenem kazenskem postopku, le iz odločbe sodnika za prekrške je razvidno, da je bil spoznan za odgovornega za prekršek nedovoljene posesti orožja. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da tudi za izdajo začasnih odredb v sporih iz razmerij med straši in otroki veljajo splošni pogoji iz določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (gre za določbe ZIZ, ki imajo materialnopravno naravo). To ne velja zgolj za pogoj verjetne izkazanosti utemeljenosti zahtevka, pač pa tudi za ostale pogoje po 272. členu ZIZ (glede na to, da gre za zavarovanje nedenarne terjatve): nevarnost za bodočo izvršbo, nevarnost uporabe sile, nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. V navednih sporih so začasne odredbe predvsem oblika zavarovanja koristi otrok med pravdnim postopkom, s katero zakonodajalec skuša olajšati položaj otroka, ko je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. To torej pomeni, da bodo izdane ob ugotovljenem pogoju grozečega nasilja ali nepopravljive ali nesorazmerno težko popravljive škode. Ostrina navedenih pogojev za izdajo začasne odredbe izkazuje izjemnost tega pravnega sredstva, kar narekuje restriktiven pristop pri odločanju o njeni izdaji, posebej takrat, ko se vsebina začasne odredbe pokriva z tožbenim zahtevkom ali nasprotno tožbenim zahtevkom oziroma, ko se s takšno začasno odredbo anticipira končna odločitev. Kot je bilo poudarjeno v prejšnjem odstavku je treba zagotoviti, da bodo začasne odredbe izdane le v primerih, ko je takšen vnaprejšen poseg sodišča nujen, ne pa da postanejo sredstvo za pridobitev nekakšnega preliminarnega izvršilnega naslova oziroma sredstvo za prejudiciranje končne odločitve kljub nedokončno razčiščeni dejanski podlagi. Največkrat se namreč izkaže, da je v nasprotju z otrokovimi koristmi, da se ga potem, ko čas med pravdnim postopkom preživi z enim od staršev, temu odvzame in zaupa v vzgojo in varstvo drugemu. Prav tako bi lahko v primeru, če bi se kasneje izdana začasna odredba izkazala za neutemeljeno, nastale težko popravljive posledice za bodoče razmerje med otrokom in staršem, ki mu otrok ni bil zaupan v vzgojo in varstvo. Iz razlogov sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je glede na dosedaj ugotovljeno dejansko stanje bolje, da je mld. Tristan zaupan v vzgojo in varstvo očetu, ni pa iz izpodbijanega sklepa razvidno, zakaj je bilo o tem sploh treba odločiti že v tej fazi postopka. Okoliščine ki jih navaja sodišče prve stopnje bi lahko bile relavantna podlaga končne odločitve, ne predstavljajo pa okoliščin zaradi katerih bi bilo to pravno sredstvo potrebno, ker gre za ogrožanje otroka oziroma, ker bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali da bi lahko prišlo do nasilja. Pri CSD sklenjen dogovor pravdnih strank, da naj bo otrok vsak teden pri drugem od staršev, morda ne predstavlja optimalne, predvsem pa ne dokončne rešitve, pa vendar gre za nek modus vivendi. Izvedenčevo kritiko te rešitev je mogoče razumeti predvsem v smislu njene dokončnosti, ne pa kot tako ogrožujočo situacijo, da bi bilo potrebno ukrepanje z začasno odredbo. O tem kaj je za otroka bolje oziroma najbolje, bo zato treba odločiti po dokončnem formiranju dejanske podlage odločitve. Da do tega v tej fazi postopka še ni prišlo, izkazuje tudi odločitev sodišča, da se izvede dokaz z izvedenko psihiatrične stroke, ki naj bi (kot je zahtevala tožeča stranka) osvetlila tudi osebnostne značilnosti vsakega od staršev in njihovo osebnostno zmožnost in primernost za takšno vzgojo in varstvo, ki bo v korist otroka. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 411. člena ZPP in 272. člena ZIZ, ko je štelo, da obstoje pogoji za izdajo začasne odredbe, ki jo je predlagal toženec. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zoper to odločitev ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženčev predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP). Zaradi neizkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe, pa je bilo treba potrditi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožničinega predloga (2. točka 365. člena ZPP). Le tožničini dvomi o toženčevi primernosti oziroma neprimernosti za vzgojo in varstvo otroka niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva, zatrjevane nevarnosti, da bi toženec mld. Tristana odpeljal v tujino, pa tožnica ni izkazala, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.