Jedro

Sodišče odločitve ni z ničemer obrazložilo. Sodišče ni naredilo niti dokazne ocene niti ni navedlo razlogov, ki so sodišče pripeljali do sprejete odločitve. Prvostopenjska sodba je neobrazložena, ni je mogoče preizkusiti in s tem tudi ne odgovoriti na pritožbene navedbe tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati prvi in drugi tožeči stranki vsaki 16.000,00 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 3. 2010 dalje do plačila. Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka povrniti stranskemu intervenientu pravdne stroške v znesku 10,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je v sodbi obširno navedlo oziroma prepisalo navedbe, po koncu navajanja pa zaključilo, da sodišče navedbam tožeče stranke ni sledilo. V sodbi je zgolj pavšalno navedlo, da iz izvedenega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da delavci tožene stranke niso povzročili škode pri izvajanju svojega dela ali v zvezi z delom, saj so v danih okoliščinah ravnali tako, kot je treba ter da zatrjevanih kršitev in škode ni moglo ugotoviti. Sodba obsega zgolj en sam pavšalen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka (v danih okoliščinah so ravnali tako, kot je treba), niso pa v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je kršilo določilo 247. člena ZPP v zvezi s 70. členom ZPP, saj je tožeča stranka z vlogo podala zahtevo za izločitev postavljenega izvedenca dr. A. A. S tem, ko je sodišče zavrnilo zahtevo za izločitev izvedenca, je kršilo 2. člen Konvencije za o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter je poseglo v pravico tožečih strank do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče je zahtevo za izločitev izvedenca zavrnilo s sklepom na naroku, iz obrazložitve pa ne izhajajo razlogi za zavrnitev tega predloga. Uveljavlja tudi kršitev določila petega odstavka 227. člena ZPP. Tožeča stranka je tekom postopka večkrat pozvala sodišče, naj naloži toženi stranki, da predloži raportni zvezek za pacientko B. B. Tožena stranka je predložitev zvezkov zavračala. Kljub večim pozivom tožeče stranke, tožena stranka v spis zvezka oziroma sestrskih zabeležk ni vložila. Tožnika sta predlagala postavitev izvedenca s področja gastroenterologije. Sodišče je ta dokaz dopustilo, nato pa postavilo izvedenca dr. A. A., specialista patološke morfologije, kar je v nasprotju z dokaznim predlogom in dokaznim sklepom sodišča. Tožnika sta na izdelano izvedeniško mnenje podala pripombe in sodišče opomnila, da postavljeni izvedenec kot specialist patolog nima znanja s področja gastroenerologije. S tem je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ki vpliva na zakonitost sodbe ter kršilo določilo 7., 212. in 213. člena ZPP, posledično pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče ni naredilo dokazne ocene, pač pa je samo povzelo vsebino izvedeniških mnenj z dopolnitvami. Pavšalno je zaključilo, da so delavci tožene stranke ravnali tako, kot je bilo treba. Sodišče ni ugotovilo vseh pomembnih odločilnih dejstev v zvezi z očitano strokovno napako, niti odločilnih dejstev v zvezi z očitano kršitvijo pojasnilne dolžnosti. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, katera dejstva je sodišče štelo za odločilna in dokazana v zvezi s pojasnilno dolžnostjo.

Ker je sodišče napačno ugotovilo, da so delavci tožene stranke ravnali tako, kot je bilo treba, tudi ni uporabilo določbe prvega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa krog oseb, ki imajo v primeru smrti ali težke invalidnosti pravico do denarne odškodnine ter določbe 172. člena OZ, ki določa izgubljeni zaslužek, stroške zdravljenja in pogreba ter določbe 179. člena OZ, ki določa denarno odškodnino. Tožeča stranka nasprotuje tudi odločitvi sodišča glede stroškov postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vsaka odločba mora imeti razloge (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Razlogi omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe. Razlogi sodbe predstavljajo razmislek sodišča, na katerem temelji sodba v dejanskem in pravnem smislu.V obravnavanem primeru tožeča stranka v pritožbi utemeljeno očita, da izpodbijana sodba razlogov nima.

6. Sodišče prve stopnje je v obsežni sodbi povzelo navedbe pravdnih strank iz vlog ter izvedeniški mnenji z dopolnitvami in naredilo zaključek, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da delavci tožene stranke niso povzročili škode pri izvajanju svojega dela ali v zvezi z delom, saj so v danih okoliščinah ravnali tako, kot je bilo treba. Sodišče je zato zahtevek zavrnilo. Take odločitve pa ni sodišče z ničemer obrazložilo. Sodišče ni naredilo niti dokazne ocene, niti ni navedlo razlogov, ki so sodišče pripeljali do sprejete odločitve. Prvostopenjska sodba je torej neobrazložena. Neobrazložene odločitve pa ni mogoče preizkusiti in s tem tudi ne odgovoriti na pritožbene navedbe tožeče stranke. Sodba sodišča prve stopnje je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Podlaga za dodelitev zadeve v sojenje drugemu sodniku je podana v 356. členu ZPP.

8. V novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje narediti celovito dokazno oceno in se obrazloženo opredeliti do navedb pravdnih strank ter navesti dejansko in materialnopravno podlago za sprejeto odločitev.