Jedro

Parcelacija zemljišča sodi med akte vzdrževanja zemljiškega katastra (1. odstavek 27. v zvezi s 1. odstavkom 24. člena). Odločba se izda v upravnem postopku in ima naravo upravnega akta (1. in 202. člen zakona o splošnem upravnem postopku, Ur.l. SFRJ, št. 47/86, preč.b.). S pravnomočnostjo postane javna listina in se kot takšna presoja tudi po pravnih pravilih zemljiškoknjižnega prava.

Zemljiškoknjižno sodišče ne presoja njene vsebine, temveč le ali izpolnjuje pogoje, da se jo šteje za javno listino. Če gre za odločbo o parcelaciji torej le, ali je upravni organ potrdil njeno pravnomočnost (36., 40. in 104. člen pravnih pravil zakona o zemljiških knjigah) in ne ali je bila odločba izdana v zakonitem postopku.

ZZK ne pozna razveljavitve odločbe zemljiškoknjižnega sodišča. Ker gre za nepravdni postopek je potrebno uporabiti ZNP. Po 3. odstavku 1. člena ZNP se splošna načela tega zakona uporabljajo za vse nepravdne postopke, če zakon ne določa drugače. Zakon o zemljiški knjigi še ni bil sprejet. Med splošnimi načeli ZNP je tudi 37. člen, ki napotuje na pravdni postopek. Ta pa pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zahteva razveljavitev izpodbijane odločbe, če so bile kršene postopkovne določbe (2. odstavek 408. člena v zvezi s 394. členom ZPP) in če za pravilno uporabo materialnega prava niso bila ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za poočitbo delitve parcele št. 56 pri vl. št. 842 k.o. Sodišče druge stopnje je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje je Javni tožilec Republike Slovenije vložil pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti. Oba sklepa izpodbija v celoti. Uveljavlja bistveno kršitev pravnih pravil zemljiškoknjižnega postopka, in sicer določb 36., 40. in 104. člena prejšnjega zakona o zemljiških knjigah ter zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 3., 11., 14.-17., 27. in 30. člena zakona o zemljiškem katastru . V zahtevi trdi, da se vknjižba v zemljiško knjigo lahko opravi tudi na podlagi javne listine. Javno listino lahko zemljiškoknjižno sodišče po 4. točki 104. člena pravnih pravil zakona o zemljiških knjigah presoja le po obliki. Če gre za odločbo upravnega organa torej le ali je odločba pravnomočna. Odločba, ki je podlaga za poočitenje v tem postopku, je pravnomočna. Zmotno je stališče sodišča, da bi odločbi morala biti priložena tudi odločba o mejnem ugotovitvenem postopku. Takšne odločbe zakon o zemljiškem katastru ne pozna. Prav tako ni res, da bi odločba o parcelaciji morala biti vročena tudi mejašem. Ti so sodelovali v mejnem ugotovitvenem postopku, ki je le faza v postopku parcelacije. Javni tožilec zato predlaga, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, oba sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena udeležencem zemljiškoknjižnega postopka, ki se o njej niso izjavili (2. odstavek 408. člena v zvezi s 3. odstavkom 390. člena ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Podlaga za sporno poočitenje parcelacije v zemljiški knjigi je odločba Geodetske uprave, št. 12/91, z dne 28.1.1991. Odločba je bila izdana v postopku parcelacije na podlagi 2. odstavka 30. člena zakona o zemljiškem katastru (Ur.l. SRS, št. 16/74 in 42/86).

Parcelacija zemljišča sodi med akte vzdrževanja zemljiškega katastra (1. odstavek 27. v zvezi s 1. odstavkom 24. člena). Odločba se izda v upravnem postopku in ima naravo upravnega akta (1. in 202. člen zakona o splošnem upravnem postopku, Ur.l. SFRJ, št. 47/86, preč.b.). S pravnomočnostjo postane javna listina in se kot takšna presoja tudi po pravnih pravilih zemljiškoknjižnega prava.

Javni tožilec Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno poudarja, da ima javna listina pri vpisu v zemljiško knjigo poseben položaj. Zemljiškoknjižno sodišče ne presoja njene vsebine, temveč le ali izpolnjuje pogoje, da se jo šteje za javno listino. Če gre za odločbo o parcelaciji torej le, ali je upravni organ potrdil njeno pravnomočnost (36., 40. in 104. člen pravnih pravil zakona o zemljiških knjigah) in ne ali je bila odločba izdana v zakonitem postopku.

Mejni ugotovitveni postopek je le ena od faz parcelacijskega postopka, brez katerega odločbe o parcelaciji ni mogoče izdati. Podatki iz zapisnika o tem postopku (in ne odločbe, kot je zmotno navedeno v sklepu sodišča druge stopnje) so v odločbi o parcelaciji upoštevani. Če zemljiškoknjižno sodišče ni pristojno za presojo zakonitosti parcelacijskega postopka kot celote, tudi ne more biti pristojno za presojo pravilnosti posameznega dela tega postopka. Zato zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku tudi ni nujni sestavni del zemljiškoknjižnega predloga za poočitenje parcelacije (oziroma sporočila geodetskega organa, če gre za poočitenje po uradni dolžnosti).

Javni tožilec nadalje pravilno opozarja, da delitev parcele zadeva le lastnika te parcele. Če zadeva še koga drugega, ne gre za parcelacijo po navedenih določbah zakona o zemljiškem katastru. Razlika v izmeri bi tedaj imela drug pomen. Če ne bi šlo le za napako, kot je navedeno v sporni odločbi, temveč za poseg v drugo parcelo, bi geodetski organ moral izdati ustrezno odločbo tudi za to drugo parcelo. Toda takšno ali drugačno postopanje pri vzdrževanju zemljiškega katastra je stvar geodetskega organa in ne zemljiškoknjižnega sodišča. Javni tožilec tako v zahtevi za varstvo zakonitosti upravičeno uveljavlja kršitev navedenih materialnopravnih določb zakona o zemljiškem katastru in pravnih pravil zakona o zemljiških knjigah. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo.

Javni tožilec Republike Slovenije predlaga, da naj vrhovno sodišče oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vrhovno sodišče je tudi temu predlogu ugodilo, čeprav zakon o zemljiških knjigah sicer razveljavitve ni poznal. Toda ta zakon tudi zahteve za varstvo zakonitosti kot izrednega pravnega sredstva ni urejal. Rekurz na tretji stopnji (140. člen) je bil po vsebini bližji reviziji in zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil rekurz zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnjen, ni bil dovoljen. Zato določb o pooblastilih sodišča pri odločanju o rekurzu za zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uporabiti kot pravna pravila, ki niso v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije.

Zemljiškoknjižni postopek je vrsta nepravdnega postopka. Vrhovno sodišče je zato odločalo po določbah zakona, ki ureja nepravdni postopek. To pa je zakon o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. SRS, št. 30/86). Po 3. odstavku 1. člena ZNP se splošna načela tega zakona uporabljajo za vse nepravdne postopke, če zakon ne določa drugače. Zakon o zemljiški knjigi še ni bil sprejet. Med splošnimi načeli ZNP je tudi 37. člen, ki napotuje na pravdni postopek. Ta pa pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti zahteva razveljavitev izpodbijane odločbe, če so bile kršene postopkovne določbe (2. odstavek 408. člena v zvezi s 394. členom ZPP) in če za pravilno uporabo materialnega prava niso bila ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva. Razveljavitev so v tem primeru narekovale procesne kršitve in dejstvo, da zaradi zavrnitve poočitenja na obeh stopnjah, vrhovno sodišče nima na razpolago vseh zemljiškoknjižnih podatkov, ki so potrebni za izvedbo sporne odločbe.

Sodišče prve stopnje bo zato moralo na podlagi odločbe o parcelaciji o poočitenju delitve parcele št. 56 ponovno odločiti. Pri odločanju bo moralo ugotavljati le tista v tej obrazložitvi navedena dejstva, ki so po pravilih zemljiškoknjižnega prava in zakona o zemljiškem katastru za poočitenje potrebna.