Jedro

Ker v primeru preveritve pogojev za zaščito kmetije ne gre za upravljanje in razpolaganje z dediščino, ampak za določitev statusa premoženja, ki je predmet dedovanja, gre pravica predlagati preveritev, ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito (tudi ob tem, da so interesi dedičev za zaščito večkrat nasprotni) tudi le posameznim dedičem. Dediči niso nujni sosporniki, morajo pa imeti možnost sodelovanja v postopku.

Po drugem odstavku 4. člena ZDKG se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra. Kako so bili ti podatki pri ugotavljanju pogojev za določitev zaščitene kmetije izpolnjeni, upoštevani, pa mora biti iz obrazložitve odločbe, da ta zadosti standardu obrazloženosti iz 214. člena ZUP, razvidno. To pomeni, da mora biti razvidno, katera kmetijska in gozdna zemljišča so bila upoštevana ter kako, in sicer morajo biti vse posamezne upoštevane nepremičnine opredeljene z navedbo parcelne številke, katastrske občine, dejanske rabe v zemljiškem katastru in površine ter (pri kmetijskih zemljiščih) bonitete.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Cerknica, št. 330-1383/2014 z dne 21. 10. 2014, se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ ugotovil, da tam navedene nepremičnine, katerih zemljiškoknjižna lastnica je pokojna A.A., (več) ne sestavljajo zaščitene kmetije (1. točka izreka), da se v e-zemljiški knjigi izbriše za nepremičnine iz 1. točke zaznamba zaščitene kmetije (2. točka izreka) in da stroškov postopka ni (3. točka izreka). V obrazložitvi je uvodoma citiral določbe 4., 2. in 3. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Nadalje je ugotovil, da je bila kmetija pok. A.A. že določena kot zaščitena kmetija z odločbo istega organa, št. 32101-93/01 z dne 18. 12. 2003. Po seznanitvi vseh dedičev po pok. A.A. o poteku postopka in pribavi njihovih izjav je organ z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovil lastništvo vseh nepremičnin pok. A.A., po katastrskih podatkih pa, da ta zemljišča obsegajo 2,0256 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča in imajo boniteto od 50 do 100, 3,5473 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča z boniteto od 1 do 49, in 5,3801 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot gozdna zemljišča, kar skupaj predstavlja 4,4718 ha primerljivih kmetijskih površin. Organ je še ugotovil, da je pok. A.A. hkrati tudi solastnica nepremičnin do deleža ½ na parc. št. 95* ter do deleža 2/3 na parc. št. 447/0, k.o. ..., ki pa kot solastnina tudi ne sodijo v okvir zaščitene kmetije. Ker nepremičnine pok. A.A. ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG, je organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in B.B. in še dodal, da do delitve zapuščine upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno vsi dediči, zato je zainteresirana stranka za vložitev predloga lahko lastnik ali skupnost dedičev. Glede zaščitene kmetije se pa uporablja ZDKG kot lex specialis. Pravno relevantni podatki pa so novi podatki v času izdaje odločbe.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da je izpodbijana odločba do te mere neobrazložena, da mu ne omogoča preizkusa in posledično učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Odločba navaja le zakonsko ureditev in vezanost na uradne evidence, ne pa, ali je v njih (in če, v katerih) prišlo v zadnjem letu morda do sprememb bonitet s strani občine Cerknica (kjer je zaposlena hči zakonite dedinje C.C.), ki je zainteresirana za razbitje kmetije in dedovanja po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Odločba se tudi ni izrekla o navedbah tožnika z dne 13. 10. 2014. Odločba bi morala navajati v obrazložitvi ustrezno specifikacijo po posameznih parcelah z boniteto. Tožnik je preveril in je ugotovil, da je primerljivih površin več kot 5 ha, pri čemer je upošteval zemljišča iz izpodbijane odločbe. Do sedaj je organ tudi navajal, da je primerljivih površin več kot 5 ha. V nadaljevanju je povzel kronologijo zaščitenosti kmetije, da je bila kmetija že leta 1978 določena kot zaščitena kmetija, kar je bilo potrjeno leta 1999 ter z odločbo z dne 18. 12. 2003. Odločitev, da kmetija ne izpolnjuje več pogojev za zaščitenost, je presenetljiva tudi zato, ker se obseg nepremičnin ni zmanjšal. Okrajno sodišče v Cerknici že od leta 2003 vodi omenjeni zapuščinski postopek. Z delnim sklepom o dedovanju z dne 20. 2. 2012 (ki je bil kasneje razveljavljen) je sodišče za prevzemnika kmetije določilo B.B., ki ima tudi status kmeta. Ta jo tudi od zapustničine smrti upravlja, pri delu pa mu pomaga tožnik. Kmetija je tudi registrirana pri MKGP pod oznako: KMD-MID ... na ime B.B. C.C. (kot ena dedinja od štirih) ni bila aktivno legitimirana za vložitev vloge na organ, da je ta izvedel že šesto preverbo pogoje za zaščito kmetije. Ni jasno, kakšen del nepremičnin, ki jih odločba navaja, je upoštevano za primerljive površine, npr.: kako je upoštevana površina in boniteta za parc. št. 230 v izmeri 604 m2 (dejanska raba: kmetijsko zemljišče, ki se kosi in sadovnjak), po katastrskih podatkih ima ta parcela boniteto 66. Nadalje ni jasno, kako je upoštevana parc. št. 240 v izmeri 94 m2 (dejanska raba kmetijsko zemljišče – grede oziroma njiva, ki ji sploh ni določena boniteta). Iz odločbe tudi ni razvidno, ali je med primerljivo površino upoštevana vsa površina parc. št. 462 in 454/1 (ki je v celoti kmetijsko zemljišče). Odločbe torej ni mogoče preveriti v bistvenih elementih: površina, dejanska raba, boniteta zemljišča). Organ ni upošteval 2/3 parc. št. 477 z boniteto 43, pa bi moral, ker gre za solastno razmerje med pokojnico in potomcem – tožnikom. V izreku pa tudi ni upoštevana parc. št. 2778, k.o. ..., čeprav je navedena kot sestavni del zapuščine v sklepu, D 45/2000 z dne 29. 8. 2013. Gre za zemljišče, ki ga je pokojnica priposestvovala in temu lastnica Agrarna skupnost Č. ne nasprotuje. Organ bi moral tudi upoštevati nepremičnine, ki jih ima v izključni lasti B.B. kot zapustničin sin, ki je z njo ves čas živel skupaj na istem naslovu in obdeloval njeno kmetijo (glej sodbo U 195/2008 z dne 2. 6. 2010, U 275/2004 z dne 11. 4. 2006). V njegovi lasti gozdne površine znašajo 2,97 ha in so sestavni del kmetije. Upravičen predlog za preverbo zaščitene kmetije je po 4. členu ZDKG podalo Okrajno sodišče v Cerknici in na tej podlagi je organ 11. 10. 2011 ugotovil, da kmetija pogoje izpolnjuje. Po sodni praksi bi lahko poleg sodišča podala predlog le še skupnost dedičev (npr.: U 148/2005). Ni tudi jasno, zakaj se je izpolnjevanje pogojev preverjalo tolikokrat in v tako kratkih časovnih intervalih. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in ugotovi, da predlog ni podala upravičena oseba, oziroma, da odločbo odpravi in vrne v ponoven postopek ali da sodišče samo ugotovi, da kmetija izpolnjuje pogoje zaščitenosti in podrejeno, da odločbo odpravi in ugotovi, da kmetija pok. A.A. skupaj z nepremičninami dediča B.B. izpolnjuje pogoje za zaščitenost oziroma, da kmetija pok. A.A. skupaj z nepremičninami tožnika izpolnjuje pogoje za zaščitenost, nadalje, da je toženka dolžna takoj vzpostaviti zakonito stanje z vpisom zaznambe o zaščitenosti kmetije v zemljiško knjigo in da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Stranka z interesom C.C. je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika, opozorila na spremembo ureditve zaščitenosti kmetij in njenega namena, navedla, da je vse podatke pridobila iz uradnih evidenc in arhivov, tožnik pa je bil tudi sproti obveščen o spremembah prostorskega akta. Pred izdajo odločbe so bili vsi dediči obveščeni in pozvani, da podajo svoje izjave. Tožnik je v svoji izjavi podajal zavajajoče podatke, saj kmetija nima ustreznih poslopij, kmetijska mehanizacija je zastarela, prav tako so se spremenili zemljiškokatastrski podatki. Sicer pa je bila odločba o zaščiteni kmetiji z dne 18. 12. 2013 dobesedno izsiljena, ker je tožnik med površinami prikazoval tudi parc. št. 447, katere lastnik je do 1/3 tožnik in njegova žena, do 2/3 pa pokojna A.A., na tej parceli pa ima tožnik postavljeno stanovanjsko hišo, ni pa nikoli izvedel ustreznega geodetskega postopka. Prav tako B.B. ni nikoli izvzel ½ solastniškega deleža iz parc. št. 95*. Sicer pa če tožnik trdi, da bi moral biti predlog vložen v tem primeru le s strani skupnosti dedičev, potem pa je treba opozoriti še, da sta tožnik in B.B. vložila vlogo za zaščito kmetije, na podlagi katere je bila izdana odločba z dne 18. 12. 2013. Prvotni delni sklep o dedovanju (s katerim je bil določen kot prevzemnik kmetije B.B.) pa je bil med drugim razveljavljen zato, ker je Višje sodišče ugotovilo, da na dan smrti zapustnice kmetija ni bila zaščitena, da sodedič B.B. ni upravičeni prevzemnik kmetije in da se kmetija deduje skladno z ZD. Pobudo za ponovno preveritev pogojev pa je dala zato, ker je bil delni sklep o dedovanju razveljavljen. V nadaljevanju je še konkretno odgovorila na posamezne tožnikove ugovore glede površine in vrste rabe določenih nepremičnin. Prav tako tožnik ne more uspeti z ugovorom, da bi morale biti v obsegu kmetije upoštevane nepremičnine v lasti B.B., ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 2. člena ZDKG. V zvezi z njeno pobudo za določitev zaščitene kmetije pa se je sklicevala na sodbo, I U 17/2009 z dne 17. 11. 2009. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o ugotovitvi, da v izreku citirane nepremičnine, ki so last pokojne A.A., (več) ne sestavljajo zaščitene kmetije. Organ je svojo odločitev sprejel po ugotovitvi, da je pokojna A.A. lastnica v izreku navedenih nepremičnin, ki po podatkih zemljiškega katastra obsegajo 4,4718 ha primerljivih kmetijskih površin.

Sodišče se ne strinja s tožnikom, da stranka z interesom C.C. (kot ena izmed dedičev po pok. A.A.) ni bila aktivno legitimirana za vložitev predloga (pobude) za preverbo pogojev za določitev zaščitene kmetije. Njena aktivna legitimacija izhaja iz prvega odstavka 4. člena ZDKG, po katerem zaščiteno kmetijo po 2. členu tega zakona na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri oziroma določi z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. Če zapuščinski postopek še ni zaključen, vsi dediči predstavljajo skupnost dedičev, in lahko z dediščino upravljajo in razpolagajo le vsi skupaj (prvi odstavek 145. člena ZD). Ker pa v primeru preveritve pogojev za zaščito kmetije ne gre za upravljanje in razpolaganje z dediščino, ampak za določitev statusa premoženja, ki je predmet dedovanja, gre pravica predlagati preveritev, ali zaščitena kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščito (tudi ob tem, da so interesi dedičev za zaščito večkrat nasprotni) tudi le posameznim dedičem. Dediči niso nujni sosporniki, morajo pa imeti možnost sodelovanja v postopku. Tako naslovno sodišče v sodbi, I U 17/2009 z dne 17. 11. 2009, na katero se je utemeljeno sklicevala tudi stranka z interesom C.C. v odgovoru na tožbo. Glede na enako oziroma primerljivo pravno in dejansko situacijo v obravnavani zadevi, sodišče tako nima pomislekov, da je bila C.C. aktivno legitimirana za vložitev predloga.

Sodišče tožniku tudi ne pritrjuje, da organ ne bi mogel ponovno odločiti o tem, ali kmetija pok. A.A. (še) izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, čeprav je bilo že večkrat odločeno, da kmetija te pogoje izpolnjuje. Z novelo ZDKG-A, uveljavljeno 13. 4. 2013, je namreč bila dana pravna podlaga za tak (ponovni) postopek; v 5. členu navedenega zakona je upravnim enotam naložena dolžnost, da v petih letih od uveljavitve zakona po uradni dolžnosti preverijo, ali kmetije izpolnjujejo pogoje, da se določijo za zaščitene kmetije, pri čemer se prednostno preverijo tiste kmetije, ki so predmet zapuščinskega postopka ali pravnega prometa med živimi.

V zvezi s tožnikovim ugovorom glede upoštevanja nepremičnin, ki jih je imela pok. A.A. v solasti s svojima potomcema (tožnikom in tožnikovim bratom B.B.) sodišče uvodoma pojasnjuje tožniku, da je po prvem odstavku 2. člena ZDKG zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerske skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Ker je A.A. pokojna (in bo prišlo do dedovanja njenega premoženja), tako ni mogoče upoštevati nepremičnin, ki jih je imela v solasti s tožnikom oziroma B.B. (tako tudi naslovno sodišče v sodbi, I U 331/2010 z dne 21. 12. 2010). Prav tako ni mogoče upoštevati pri določitvi obsega zaščitene kmetije nepremičnine, ki glede na podatke zemljiške knjige (kot izvorne evidence o lastništvu nepremičnin) ni bila v lasti pokojne (tožnik namreč meni, da bi moral organ upoštevati še nepremičnino s parc. št. 2778, k.o. ..., ki naj bi jo pokojna A.A. priposestovala).

Se pa sodišče s tožnikom strinja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Po drugem odstavku 4. člena ZDKG se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki iz zemljiškega katastra. Kako so bili ti podatki pri ugotavljanju, ali so pogoji iz 2. člena ZDKG za določitev zaščitene kmetije izpolnjeni, upoštevani, pa mora biti iz obrazložitve odločbe, da ta zadosti standardu obrazloženosti iz 214. člena ZUP, razvidno. To pomeni, da mora biti razvidno, katera kmetijska in gozdna zemljišča so bila upoštevana ter kako, in sicer morajo biti vse posamezne upoštevane nepremičnine opredeljene z navedbo parcelne številke, katastrske občine, dejanske rabe v zemljiškem katastru in površine ter (pri kmetijskih zemljiščih) bonitete. Za preizkus materialne zakonitosti odločbe obrazložitev izpodbijane odločbe teh zahtev ne izpolnjuje, saj obrazložitev ni podana po posameznih nepremičninah, pač pa zgolj po kategorijah: kmetijska zemljišča z boniteto od 50 do 100, kmetijska zemljišča z boniteto od 1 do 49, gozdna zemljišča, kar pa ne zadošča, zlasti ker tožnik ugovarja, da je primerljivih kmetijskih površin več kot 5 ha ter da se obseg nepremičnin ni zmanjšal že vse od leta 1978, ko je bila kmetija prvič določena kot zaščitena kmetija.

Ker je sodišče presodilo, da so bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila postopka, je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka istega člena vrnilo organu v ponovni postopek.

Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrniti stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 15 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (36., 37. člena Zakona o sodnih taksah).