Jedro

Kot je tako v prvostopenjski, kot tudi v drugostopenjski odločbi pravilno navedla toženka, izpodbijana odločba ne pomeni samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč njena izdaja pomeni izvrševanje inšpekcijskega ukrepa, izrečenega s pravnomočno odločbo inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 18. 8. 2014. Zakon ne daje podlage za ponovno ugotavljanje oziroma preverjanje pogojev za izdajo te inšpekcijske odločbe, ki je postala pravnomočna na podlagi sodbe naslovnega sodišča opr. št. I U 287/2015. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost oziroma zakonitost te inšpekcijske odločbe, namreč kakšen je status predmetnega objekta in zakaj ter kdo je inšpekcijski zavezanec, zato v nobenem pogledu ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Enako velja tudi za morebitne posledice izvršitve inšpekcijskega ukrepa, saj je tožnica ustreznost izrečenega ukrepa (in s tem posledice njegove izvršitve) lahko uveljavljala le v postopku za preverjanje pravilnosti in zakonitosti odločbe, s katero je bil ta ukrep izrečen, kar je tudi storila, ne more pa tega ponovno storiti v tem upravnem sporu, ki se na prvotno inšpekcijsko odločbo sploh ne nanaša.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavezancu A.A. d.d., naložil, da mora v roku 10 dni po vročitvi odločbe izvršiti odklop objekta na zemljišču s parc. št. 1759/118 in 1759/119, obe k.o. ..., iz električnega omrežja (prva točka izreka) ter o tem v roku 5 dni po izpolnitvi obvestiti pristojnega inšpektorja (druga točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je gradbena inšpektorica za navedeni objekt zaradi nelegalne gradnje z odločbo z dne 18. 8. 2014 odredila prepoved izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, in da je odločba postala izvršljiva z dnem 6. 9. 2014. Zavezanec je upravljavec električne infrastrukture na območju objekta, zato je dolžan izvršiti navedeni ukrep.

2. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo tožnikovo pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da pritožbene navedbe o grozeči škodi zaradi odklopa ne morejo vplivati na odločitev v zadevi, saj je bilo tožnici z omenjeno inšpekcijsko odločbo naloženo, da mora do 1. 12. 2014 objekt odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje. Ostale pritožbene navedbe so se po presoji drugostopenjskega organa nanašale na pravilnost in zakonitost inšpekcijske odločbe, s katero je bila prepoved izrečena, zato prav tako niso mogle vplivati na odločitev v zadevi.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da bi morala toženka v zadevi opraviti ustno obravnavo in na njej zaslišati njenega direktorja ter razčistiti "strokovno dejansko vprašanje", kaj je v naravi obravnavani objekt oziroma kaj je treba pridobiti za legalno postavitev takega objekta, to pa je mogoče ugotoviti le z izvedencem gradbene stroke in ogledom. Na predmetni parceli niso zgrajeni gradbeni objekti, temveč akvaponični rastlinjak povsem montažne konstrukcije, ki je zato nepremičnina, po svoji vsebini in namenu pa nezahteven oziroma enostaven objekt, za postavitev katerega ni treba pridobiti nobenega dovoljenja. Izvršitev izpodbijane odločbe bi pomenila tudi takojšen nastanek ekološke katastrofe in splošne nevarnosti, saj so v namakalnih sistemih objekta ribe, ki bodo takoj poginile, zaradi tega pa lahko pride do ogrožanja zdravja ljudi in živali v okolici, onesnaženja podtalnice, smradu ob razpadanju živali in rastlin, nastajanja škodljivih plinov itd. Navaja še, da ni lastnica zadevnih nepremičnin, zato bi morala toženka voditi inšpekcijske postopke zoper lastnika nepremičnin, ne pa zoper njo. Sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, na njej zasliši "toženo stranko" in izvede vse predlagane dokaze, nato pa naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Kot je tako v prvostopenjski, kot tudi v drugostopenjski odločbi pravilno navedla toženka, izpodbijana odločba ne pomeni samostojnega inšpekcijskega ukrepa, temveč njena izdaja pomeni izvrševanje inšpekcijskega ukrepa, izrečenega s pravnomočno odločbo inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-205/2014/29 z dne 18. 8. 2014. Zakon ne daje podlage za ponovno ugotavljanje oziroma preverjanje pogojev za izdajo te inšpekcijske odločbe, ki je postala pravnomočna na podlagi sodbe naslovnega sodišča opr. št. I U 287/2015. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost oziroma zakonitost te inšpekcijske odločbe, namreč kakšen je status predmetnega objekta in zakaj ter kdo je inšpekcijski zavezanec, zato v nobenem pogledu ne morejo vplivati na odločitev v zadevi.

7. Enako velja tudi za morebitne posledice izvršitve inšpekcijskega ukrepa, saj je tožnica ustreznost izrečenega ukrepa (in s tem posledice njegove izvršitve) lahko uveljavljala le v postopku za preverjanje pravilnosti in zakonitosti odločbe, s katero je bil ta ukrep izrečen, kar je tudi storila, ne more pa tega ponovno storiti v tem upravnem sporu, ki se na prvotno inšpekcijsko odločbo sploh ne nanaša. Sodišče v tem pogledu vendarle pripominja še, da Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ne v 152. členu, ki je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje, ne v 158. členu, ki je podlaga za izrek prepovedi priklopa na gospodarsko javno infrastrukturo (oziroma za odreditev odklopa), ne omogoča izreka nobenega alternativnega ukrepa, ki v obravnavanem primeru ne bi imel za posledico odklopa objekta iz električnega omrežja. Nenazadnje pa ima toženka prav ko navaja, da je bila tožnica dolžna na podlagi izvršljive inšpekcijske odločbe predmetni objekt odstraniti že v letu 2014, zato se v predmetnem upravnem postopku, ki je bil končan v letu 2016, ni mogla uspešno sklicevati na morebitne posledice, do katerih bi lahko prišlo zaradi njenega protipravnega ravnanja, ko ni izpolnila navedene obveznosti.

8. Izpodbijana odločba torej temelji izključno na vsebini izrečenega inšpekcijskega ukrepa in ugotovitvi, da je odločba, s katero je bil ta ukrep izrečen, izvršljiva in pravnomočna. Zato ni razloga, da organ v zadevi ne bi odločil po skrajšanem postopku, iz razlogov iz prve in druge točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP); vsi podatki, potrebni za odločitev, so namreč izhajali iz prej navedenih, pravnomočnih upravne in sodne odločbe. To po presoji sodišča pomeni, da so neutemeljene tudi tožbene navedbe v zvezi z zatrjevanimi kršitvami upravnega postopka.

9. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je pravilna in zakonita tudi izpodbijana odločba, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Dokazi, ki jih je tožnica predlagala v upravnem sporu, se nanašajo izključno na pravilnost in zakonitost inšpekcijske odločbe iz leta 2014, s katero je bil izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje, zato - kot je bilo obrazloženo - niso mogli vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, tako da je sodišče lahko v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

10. Če sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.