Jedro

Sodišče je verjeten obstoj terjatve iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti oprlo na ugotovitev, da izjava prve toženke v dopisu z dne 31. 8. 2021 potrjuje, da ne bo več izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. V skladu s 106. členom OZ je tak dopis pravilno štelo kot ravnanje, iz katerega je jasno, da prva toženka svojih pogodbenih obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. V posledici nastopa takšnih okoliščin ima upnik pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi dolžniku dal primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Z odstopom od pogodbe upnik pridobi (odškodninsko) terjatev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti.

Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi sodišču omogoča, da lahko o verjetnem obstoju relevantnih dejstev sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev od postavitve sodnega izvedenca. Dokazne listine tožnic niso brez dokazne vrednosti, kot trdi prva toženka. Še zlasti, če prva toženka zoper vsebino njihovih postavk ne poda nobenih konkretnih ugovorov in jim vnaprej odreka dokazno vrednost zgolj iz razlogov, ker izvirajo iz sfere tožnic, so brez podpisa in ne vsebujejo obrazložitve podatkov. Navedbe in dokazi tožnic so takšni, da omogočajo preizkus, zato višje sodišče zavrača pritožbeni očitek, da prva toženka konkretnega ugovora zoper njihovo vsebino ni mogla podati.

Dejstva, ki kažejo na nevarnost, da bo dolžnik s svojim premoženjem ravnal tako, da bo preprečil ali precej otežil izterjavo denarne terjatve, mora sodišče ocenjevati kot celoto in ne zgolj vsakega posameznega dolžnikovega ravnanja posebej. Če bi ravnanja prve toženke ocenjevali vsakega zase, kot si to prizadeva pritožnica, bi se bilo mogoče še strinjati z oceno, da vsako posebej ne izkazuje nevarnosti. Vendar pa, gledano nanje kot na celoto, takega zaključka po presoji višjega sodišča ni mogoče napraviti. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je v presojo vključilo celotno postopanje prve toženke in ga pri presoji nevarnosti ovrednotilo skupaj s postopanjem druge toženke in v luči vseh okoliščin obravnavane zadeve.

Izrek

I. Pritožba druge toženke se zavrne in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1677/2021 z dne 19. 7. 2022 v izpodbijani VI. in VII. točki izreka potrdi.

II. Pritožba prve toženke se zavrne in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1677/2021 z dne 27. 12. 2022 v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

III. Druga toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnicama pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 7.391,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

IV. Prva toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnicama pa mora v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 7.391,74 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka_

1. V tej zadevi je bila že pred pričetkom pravdnega postopka s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani Zg 21/2021 z dne 6. 9. 2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 25/2022 z dne 1. 2. 2022 izdana začasna odredba zaradi zavarovanja denarne terjatve, s katero je bila drugi dolžnici (sedaj drugi toženki) naložena prepoved, da po pogodbi ali na način statusnega preoblikovanja prenese premoženjsko celoto ali njen posamezni del, ki je v zvezi s časopisno založniško dejavnostjo izdajanja časopisa A. in drugih edicij in prilog, na tretje osebe ali na drug način povzroči ali omogoči prenos te dejavnosti na tretje osebe; v primeru kršitve prepovedi je drugi dolžnici odredilo denarno kazen v višini 100.000,00 EUR.

2. Tožnici sta v danem roku vložili tožbo, s katero od toženk zahtevata plačilo odškodnine zaradi poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnjenega pozitivnega pogodbenega interesa. Predlagali sta tudi izdajo dodatnih začasnih odredb, ker s prvotno začasno odredbo ne bi mogli doseči zavarovanja svoje denarne terjatve. O predlogu za zavarovanje z začasno odredbo je bilo prvič odločeno s sklepoma Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1677/2021 z dne 6. 11. 2021 in z dne 9. 2. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 255/2022 z dne 6. 7. 2022. 3. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep z dne 19. 7. 2022, s katerim je izdalo začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve in s katero je bankama B., d. d. in C., d. d., odredilo, da prvi toženki ali komu drugemu po njenem nalogu odrečeta izplačilo denarnega zneska v višini 2.137.487,00 EUR z računov (I. do III. točka izreka); zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe prvi toženki s prepovedjo izterjave, prepovedjo poplačila terjatve, prepovedjo odtujitve ali obremenitve, fiduciarnega prenosa ali kakršnegakoli razpolaganja s terjatvijo do druge toženke iz naslova Pogodbe o prodaji in prenosu poslovnih deležev z dne 26. 8. 2021 in Pogodbe o prodaji dela poslovne dejavnosti z dne 27. 8. 2021 (IV. in V. točka izreka); zavrnilo ugovor toženk zoper sklep o zavarovanju z dne 6. 11. 2021 in odločilo, da ostane v veljavi začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve, s katero je banki B., d. d. odredilo, da drugi toženki ali komu drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo denarnega zneska v višini 2.137.487,00 EUR z računa (VI. in VII. točka izreka izpodbijanega sklepa).

4. Zoper sklep se je pritožila druga toženka, in sicer zoper del, s katerim je bil zavrnjen ugovor zoper sklep o zavarovanju z dne 6. 11. 2021 in odločeno, da ostane v veljavi začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve, s katero je banki B., d. d. odredilo, da drugi toženki ali komu drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo denarnega zneska v višini 2.137.487,00 EUR z računa (VI. in VII. točka izreka izpodbijanega sklepa). Pritožila se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Tožnici sta v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbenih razlogov druge toženke in potrditev izdanega sklepa v izpodbijanemu delu ter priglasili stroške pritožbenega postopka.

6. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje izdalo tudi izpodbijani sklep z dne 27. 12. 2022, s katerim je delno ugodilo ugovoru prve toženke in sklep o zavarovanju z dne 19. 7. 2022 razveljavilo v delu, ki se nanaša na banko C. d. d. (I. točka izreka), v preostalem pa njen ugovor zavrnilo (II. točka izreka).

7. Zoper sklep se je pritožila prva toženka, in sicer zoper del, s katerim je bil zavrnjen ugovor zoper sklep o zavarovanju z dne 19. 7. 2022 (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Pritožila se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala ugoditev pritožbi in primarno spremembo sklepa in ugoditev njenemu ugovoru ter zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

8. Tožnici sta v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev pritožbenih razlogov prve toženke in potrditev izdanega sklepa v izpodbijanemu delu ter priglasili stroške pritožbenega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je višjemu sodišču z enim predložitvenim poročilom odstopilo v reševanje pritožbo druge toženke zoper sklep o ugovoru zoper izdano začasno odredbo z dne V Pg 1677/2021 z dne 19. 7. 2022 in pritožbo prve toženke zoper sklep o ugovoru zoper izdano začasno odredbo z dne V Pg 1677/2021 z dne 27. 12. 2022, zato je višje sodišče o obeh pritožbah odločilo z enim sklepom.

_**Pravna podlaga**_

10. Določba 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.

11. Določba 271. člena ZIZ določa, da sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa: prepoved, da dolžnik ne sme razpolagati s premičninami, in hrambo teh stvari ter vpis prepovedi v register iz tretjega odstavka 81. člena ZIZ, če se ta vodi; prepoved, da dolžnik ne sme odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine ali stvarnih pravic, ki so v njegovo korist vknjižene na nepremičnini, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; prepoved dolžnikovemu dolžniku, da dolžniku ne sme izplačati terjatve ali mu izročiti stvari, ter prepoved dolžniku, da ne sme sprejeti stvari, izterjati terjatve ali razpolagati z njimi; nalog organizaciji za plačilni promet, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovemu nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, z dolžnikovega računa.

_**Pritožbena presoja sklepa z dne 19. 7. 2022**_

12. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 19. 7. 2022 zavrnilo ugovor zoper sklep o zavarovanju z dne 6. 11. 2011 in odločilo, da ostane v veljavi začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve, s katero je banki B., d. d. odrejeno, da drugi toženki ali komu drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo denarnega zneska v višini 2.137.487,00 EUR z računa št. SI56 000 (VI. in VII. točka izreka izpodbijanega sklepa).

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanemu sklepu navedlo, da je že v predhodnem postopku odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi 270. člena ZIZ. S sklepom Zg 21/2021, ki je postal pravnomočen s sklepom I Cpg 25/2022 z dne 1. 2. 2022, je drugi toženki prepovedalo, da po pogodbi ali na način statusnega preoblikovanja, prenese premoženjsko celoto ali posamezne njen del, ki je v zvezi s časopisno založniško dejavnostjo izdajanja časopisa A. in drugih edicij in prilog na tretje osebe ali, da na kakršenkoli drug način povzroči ali omogoči prenos te dejavnosti na tretje osebe, za primer kršitve pa določilo denarno kazen v višini 100.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi zapisalo, da je že pravnomočno odločeno o verjetnemu obstoju terjatve na podlagi poslovne (pogodbene) odškodninske odgovornosti, verjetnemu obstoju solidarne odgovornosti druge toženke na podlagi 433. člena Obligacijskega zakonika – OZ ter verjetnemu obstoju in višini škode.

14. Predmet ponovne pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne ugovor druge toženke zoper začasno odredbo, s katero je bil izdan nalog organizaciji za plačilni promet, da njej ali komu drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, z njenega računa (4. točka 271. člena ZIZ).

15. Ne drži očitek, ki ga druga toženka ponovi na več mestih pritožbe, in sicer, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen. Izpodbijani sklep vsebuje zadostne, jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih glede predpostavk, ki jih ZIZ določa za izdajo začasne odredbe, tako da ga je objektivno mogoče preizkusiti. Zato ni podana v pritožbi zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

16. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sta tožnici verjetno izkazali, da terjatev zoper drugo toženko obstoji (prvi odstavek 270. člena ZIZ).

17. Druga toženka s pritožbenim vztrajanjem pri zmotni uporabi 433. člena OZ ne more uspeti. Da je terjatev zoper drugo toženko verjetno izkazana na podlagi 433. člena OZ, je višje sodišče potrdilo že v sklepu I Cpg 25/2022 z dne 1. 2. 2022. Ker protipravnost ni zakonski znak instituta po 433. členu OZ, se višje sodišče do tega pritožbenega očitka ne opredeljuje. Glede pritožbenega očitka, ki se tiče časovnega momenta nastanka terjatve, višje sodišče dodaja, da prvi odstavek 433. člena OZ določa, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Odločilna je torej povezanost med obveznostjo dolžnika in premoženjem, ki ga odtuji. In varstvo upnikov, ki naj ne bodo oškodovani, če dolžnik premoženjsko celoto, s katero dogovarja za svoje dolgove, prenese na prevzemnika. V obravnavanem primeru je zato bistveno, da temelj terjatve izvira iz prenosa dejavnosti oziroma opustitve izvrševanja pogodbe, ki neposredno temelji na razmerju med prenosom dejavnosti in je v času prenosa dejavnosti obstajalo. Zakon namreč določa zgolj, da prevzemnik odgovarja za dolgove, ki se nanašajo na preneseno premoženjsko celoto oziroma njen del. Pri dejstvu, da je terjatev na izpolnitev (naročilo tiska), ki zaradi prenosa dejavnosti ni bila več mogoča, nadomestila terjatev na povračilo škode, pa gre za opredelitev pravne narave te terjatve.

18. Sodišče prve stopnje je višino terjatve s stopnjo verjetnosti pravilno ugotovilo na podlagi trditev in izračunov, ki sta jih tožnici podali že v predlogu, kar na tej točki postopka ter glede na namen instituta zavarovanja z začasno odredbo po presoji višjega sodišča zadošča za standard verjetnosti. Ker druga toženka ni podala konkretnih nasprotnih trditev in dokazov, iz katerih bi izhajala nižja višina terjatve, ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje zgolj sledilo navedbam tožnic.

19. Drži pritožbeno stališče drugega toženca, da je upoštevajoč 433. člen OZ solidarna odgovornost prevzemnika omejena do vrednosti prenesenih aktiv. Vendar je sodišče prve stopnje vrednost aktive s stopnjo verjetnosti pravilno ugotovilo na podlagi trditev in predloženih dokazov tožnic, saj v spisu ni konkretnih nasprotnih trditev in dokazov druge toženke, iz katerih bi izhajala manjša vrednost aktive. Za ugovor omejitve odgovornosti, torej kakšna je vrednost aktive, ki jo je prejela, je trditveno in dokazno breme na drugi toženki.

20. Višje sodišče soglaša tudi s presojo, da sta tožnici verjetno izkazali nevarnost, da jima bo zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja druge toženke s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

21. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje obstoj navedene predpostavke oprlo zgolj na ugotovitev o slabem finančnem stanju, medtem ko ni ugotovilo nobenega ravnanja, s katerim bi druga toženka razpolagala s premoženjem, da bi onemogočila ali precej otežila uveljavitev terjatve. Sodišče prve stopnje je nevarnost pravilno prepoznalo v ravnanju druge toženke, ko je sredstva iz dokapitalizacije v višini 2,3 mio EUR porabila za plačilo založniške dejavnosti in jih nemudoma, ko jih je prejela na svoj račun, prenakazala na račun prve toženke: 2.217.160,00 EUR je namreč nakazala prvi toženki že 31. 8. 2021, kar je še pred vložitvijo predloga za vpis sprememb v sodni register in vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register. Naveden prenos sredstev, po katerem je na računu druge toženke ostalo 200.000,00 EUR, je sodišče v izpodbijanem sklepu ovrednotilo tudi glede na druge okoliščine, in sicer glede na poskus izvedbe statusnega preoblikovanja, v okviru katerega bi se na prevzemno družbo (drugo toženko) prenesle le premoženjske pravice in ne tudi obveznosti (kamor sodi pogodbena obveznost do tožnic), nato glede na pogodbeni prenos dejavnosti na drugo toženko (kljub dopisu prve toženke z dne 18. 8. 2021, da bo spoštovala pogodbene zaveze do druge tožnice, je po prenosu poslovne dejavnosti na drugega toženca takoj prišlo do prenehanja izvrševanja pogodb iz razlogov v sferi tožencev, kar dokazuje že omenjeni dopis prve toženke z dne 31. 8. 2021), kot tudi glede na dejstvo, da so bile pri poslih med obema tožencema ves čas v ozadju iste osebe. Hkrati je sodišče prve stopnje poudarilo, da druga toženka ni podala navedb, ki bi bile do te mere prepričljivejše od tožničinih, da bi kljub ugotovljenem dosedanjem ravnanju druge toženke sodišče z verjetnostjo prepričale v nasprotno. Ob tem druga toženka ne more uspeti s povsem pavšalnimi pritožbenimi razlogi o ustvarjanju dobička in dobrem finančnem stanju. Upoštevajoč vse navedene okoliščine višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča, da so navedbe in dokazi tožnic o verjetnem obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve otežena, v tej fazi postopka prepričljivejši do te mere, da opravičujejo izdano začasno odredbo.

22. Pritožbene navedbe o napačni presoji neznatne škode za drugega toženca (3. točka pritožbe) za odločitev niso relevantne. Sodišče prve stopnje vprašanja, ali bo za drugo toženko z izvršitvijo začasne odredbe nastala le neznatna škoda, ni presojalo, saj je presodilo, da je verjetno izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve otežena (25. točka obrazložitve). Navedeno je v skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ, po katerem mora upnik verjetno izkazati (le) eno od navedenih okoliščin: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da bi s predlagano odredbo dolžnik utrpel le neznatno škodo.

23. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo druge toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu, VI. in VII. točki izreka, sklep sodišča prve stopnje z dne 19. 7. 2022 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

24. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo druga toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnicama pa mora povrniti njune stroške, potrebne za pritožbo. Višje sodišče je pritožbene stroške tožnic odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife – OT in jima priznalo 9.900 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 7.391,74 EUR. Druga toženka je dolžna tožnicama povrniti njune stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

_**Pritožbena presoja sklepa z dne 27. 12. 2022**_

25. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 27. 12. 2022 v preostalem zavrnilo ugovor prve toženke zoper sklep o zavarovanju z dne 19. 7. 2022 (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). S tem je ostala v veljavi začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve, s katero je banki B., d. d. odredilo, da prvi toženki ali komu drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo denarnega zneska v višini 2.137.487,00 EUR z računa št. SI56 001, ki velja še 30 dni od izvršljivosti končne odločbe v postopku V Pg 1677/2021, ugovor zoper njo pa ne zadrži njene izvršitve.

26. Tožnici sta v odgovoru na pritožbo navedli, da prva toženka nima interesa za pritožbo, ker je transakcijski račun št. SI56 001 pri banki B., d. d. zaprla 15. 11. 2022. Hkrati sta tudi navedli (to potrjuje tudi izpis iz uradne evidence), da je prva toženka pri isti banki 17. 2. 2022 odprla nov transakcijski račun št. SI56 002. Za navedeno postopanje sodišče prve stopnje v času izdaje izpodbijanega sklepa z dne 27. 12. 2022 ni vedelo, v času izdaje sklepa o zavarovanju z začasno odredbo z dne 19. 7. 2022 pa še ni obstajalo.

27. Določbe zakona o izvršbi se smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje, če ni zanj v tem zakonu določeno drugače (239. člen ZIZ). Zakon organizaciji za plačilni promet nalaga, da preden sodišče obvesti, da ni rubljivih sredstev, preveri v evidencah, ali ima dolžnik sredstva pri kateri drugi organizaciji za plačilni promet (četrti odstavek 141. člena ZIZ), sodišču pa, da po prejemu obvestila ponovno vpogleda v register transakcijskih računov (peti odstavek 141. člena ZIZ). Šele, če v nobenem od preizkusov niso odkriti transakcijski računi ali sredstva dolžnika, sodišče zavarovanje ustavi. Po 144. členu ZIZ je organizacija za plačilni promet dolžna terjatev poplačati predvsem iz sredstev na dolžničinem računu, preko katerega v skladu s predpisi opravlja plačilni promet (prvi odstavek), v primeru, če na tem računu ni bilo sredstev, pa prenesti na ta račun ustrezen znesek sredstev z drugega dolžničinega računa, v kolikor niso bila ta zarubljena ali po zakonu izvzeta iz izvršbe (drugi odstavek). Že samo citirano zakonsko določilo organizaciji za plačilni promet nalaga, da realizira sklep o izvršbi na vseh dolžnikovih računih, ki jih ima dolžnik pri tej organizaciji za plačilni promet. Upoštevajoč navedena zakonska določila, ki se smiselno uporabljajo v postopku zavarovanja, višje sodišče šteje, da ima prva toženka pravni interes za pritožbo.

28. Glede zatrjevane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se prva toženka pritožuje, da izpodbijani sklep praktično nima obrazložitve. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje povzelo le določene navedbe pravdnih strank in na kratko pojasnilo, zakaj so navedbe tožnic prepričljivejše od navedb prve toženke, vendar to v fazi postopka zavarovanja zadostuje. Višje sodišče ugotavlja, da obrazložitev sodišča prve stopnje ni pomanjkljiva do te mere, da iz nje ne bi bilo razvidno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo. Le v primeru, da zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ne bi bila možna, bi taka odločba kršila pravico prve toženke do sodnega varstva in pravnega sredstva, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da večina njenih navedb in predloženih dokazov ni bila deležna vsebinske presoje. Ni dolžnost sodišča, da se izjavi o vseh navedbah in dokazih, ampak je njegova dolžnost, da iz celotnega gradiva izloči in se opredeli do pravno odločilnih dejstev in izvede tiste dokaze, ki so potrebni za njihovo ugotovitev. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je po presoji višjega sodišča mogoče jasno ugotoviti, katera so pravno odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot podlago svoje odločitve, in razlogi, zakaj so v tej fazi postopka navedbe tožnic prepričljivejše do te mere, da opravičujejo izdano začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, kateri razlogi vsaj s stopnjo verjetnosti utemeljujejo obstoj terjatve ter obstoj nevarnosti kot nadaljnje predpostavke za izdajo začasne odredbe, zato se izpodbijani sklep da preizkusiti. Ponovno pritožbeno opozarjanje, da standardu obrazloženosti ne zadošča sklicevanje na odločitev v zadevi Zg 21/2021, ni potrebno, saj je sodišče prve stopnje sledilo ugovoru in v izpodbijanemu sklepu navedlo razloge, na podlagi katerih je sprejelo zaključek o verjetnem obstoju terjatve.

29. Sodišče v postopku odločanja o zavarovanju z začasno odredbo odloča na podlagi verjetnosti; zadostuje torej, da so pravno pomembna dejstva verjetno izkazana, kar pomeni, da ni potrebno, da je sodišče o njihovem obstoju prepričano. Za odločitev je bistveno, da so okoliščine, ki govore za obstoj določenega dejstva močnejše od tistih, ki govore zoper njega. Postopek zavarovanja z začasno odredbo določajo določbe ZIZ, ki v ugovornemu postopku ne nalagajo sodišču dolžnosti izvedbe naroka in s tem zaslišanja strank, oziroma izvedbe dokaza na naroku, temveč je pravica presoje sodišča prve stopnje ali bo izvedlo dokaze na naroku ali ne (drugi odstavek 58. člena v zvezi z 268. členom ZIZ). In višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so predložene dokazne listine glede na trditveno podlago predstavljale zadostno dokazno podlago za odločitev v obravnavanem postopku zavarovanja. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravnega postopka, ker ni razpisalo naroka in ni izvedlo predlaganih zaslišanj strank in prič.

30. Sodišče prve stopnje je ugotovilo verjetnost obstoja vtoževane terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ), ker je presodilo, da so v fazi zavarovanja razlogi v prid temu močnejši od razlogov, ki govorijo proti. Za standard verjetnosti zadošča ugotovitev sodišča, oprta na vsebino določil Pogodbe o tisku edicij družbe A. d. o. o. z dne 10. 10. 2016 in Aneksa k Pogodbi o tisku edicij družbe A. d. o. o. z dne 26. 2. 2018 (v nadaljevanju obrazložitve: Pogodba o tisku edicij) ter Pogodbe o tisku prilog z dne 6. 5. 2010 in Aneksa k tej pogodbi z dne 3. 4. 2015 (v nadaljevanju: Pogodba o tisku prilog), da je med pogodbenicama obstajalo razmerje z elementi podjema, v katerem je bila pogodbena obveznost določljiva (drugi odstavek 34. člena OZ). Nenazadnje se je pogodbeno razmerje izvrševalo več let in že zato ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da pogodbena obveznost prve toženke ni obstajala. Ker se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal (619. člen OZ), višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so bili podatki v navedenih pogodbah takšni, da je predmet obveznosti mogoče določiti (prvi odstavek 38. člena OZ) tako za podjemnika (tisk edicij družbe A. in njihovih prilog) kot za naročnika (plačilo). In navedeno so bistvene sestavine, o katerih morata stranki doseči soglasje za sklenitev podjemne pogodbe. Obveznost prve toženke opraviti tisk je bila določljiva, že iz pritožbenih navedb pa izhaja, da sta se pogodbenici dogovorili tudi o načinu, kako se določno opredeli vsakokratna izpolnitev obveznosti prve toženke (to je z izdajo naročilnic), kot tudi, da je bila vsebina posamezne naročilnice takšna, da je vsebovala konkretizacijo vsakokratne izpolnitve (ime edicije, njena številka in datum, število strani, naklada itd.). Glede obveznosti plačila pa določitev njegove višine oziroma meril za določitev višine ni bistvena (njuna) sestavina podjemne pogodbe (642. člen OZ). Zato ni mogoče sprejeti pritožbenega stališča, da bistvene sestavine obveznosti pogodbenih strank niso bile dogovorjene.

31. Sodišče je verjeten obstoj terjatve iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti oprlo na ugotovitev, da izjava prve toženke v dopisu z dne 31. 8. 2021, ko sporoča, da ne bo več izdajatelj edicij A., A. v X. ter njunih prilog, potrjuje, da ne bo več izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti. V skladu s 106. členom OZ je tak dopis pravilno štelo kot ravnanje, iz katerega je jasno, da prva toženka svojih pogodbenih obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. V posledici nastopa takšnih okoliščin ima upnik pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi dolžniku dal primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Z odstopom od pogodbe upnik pridobi (odškodninsko) terjatev zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti. Ker vtoževana denarna terjatev temelji na prenehanju pogodbenega razmerja zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti in ne na odstopnem upravičenju zaradi poteka časa, za presojo njenega obstoja ni pravno odločilno pritožbeno utemeljevanje o obstoju odstopnega upravičenja po preteku treh let. 32. Za standard verjetnega obstoja pričakovanja, da bi se pogodbeno razmerje izvrševalo celotno dogovorjeno obdobje, zadostuje ugotovitev sodišča, da se od sklenitve navedenih pogodb dalje A. in njegove priloge niso tiskale nikjer drugje kot pri drugi tožnici, v pogodbi pa je bilo sodelovanje dogovorjeno za določen čas, in sicer do 31. 3. 2028. Ali je tako pričakovanje zadosti standardu prepričanja, bo predmet presoje v glavnem postopku. Višje sodišče se v postopku zavarovanja posebej ne opredeljuje do pravnih naziranj prve toženke v zvezi vprašanjem ekskluzivnosti pogodbenega razmerja in razlago posameznih pogodbenih določil v zvezi z odstopnim upravičenjem, saj bi s tem prejudiciralo odločitev o glavni stvari. Po presoji višjega sodišča prva toženka ne izpostavi nobenega močnejšega razloga proti predhodno navedenim razlogom sodišča prve stopnje, da je bilo verjetno pričakovanje, da se bo pogodbeno razmerje izvrševalo do 31. 3. 2028. Obširne navedbe, kje vse je prva toženka izvajala tisk raznih drugih revij, namreč ne izpodbijajo ugotovitve, da so se pred prenehanjem pogodbenega razmerja časnik A. in njegove priloge ves čas tiskali pri prvi tožnici. Pravna naziranja prve toženke, zakaj pogodbena določila po preteku treh let zagotavljajo možnost odstopnega upravičenja, pa sama po sebi še ne izkazujejo tudi okoliščine, da je njegova uveljavitev verjetnejša od pričakovanja, da bo razmerje trajalo celotno dogovorjeno obdobje.

33. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je višina terjatve izkazana s stopnjo verjetnosti, dejanska višina pa se bo ugotavljala v glavnem postopku. Višje sodišče pritrjuje razlogom v 18. točki izpodbijanega sklepa, da trditve in dokazi tožnic za standard verjetnosti zadoščajo. Nižji dokazni standard v postopku odločanja o začasni odredbi sodišču omogoča, da lahko o verjetnem obstoju relevantnih dejstev sklepa že na podlagi drugih, manj prepričljivih dokaznih sredstev od postavitve sodnega izvedenca. Dokazne listine tožnic niso brez dokazne vrednosti, kot trdi prva toženka. Še zlasti, če prva toženka zoper vsebino njihovih postavk ne poda nobenih konkretnih ugovorov in jim vnaprej odreka dokazno vrednost zgolj iz razlogov, ker izvirajo iz sfere tožnic, so brez podpisa in ne vsebujejo obrazložitve podatkov. Navedbe in dokazi tožnic so takšni, da omogočajo preizkus, zato višje sodišče zavrača pritožbeni očitek, da prva toženka konkretnega ugovora zoper njihovo vsebino ni mogla podati. Vsebujejo vse tiste podatke, na podlagi katerih sloni izračun izgubljenega dobička. Da so njeni ugovori relativno splošni ugovori priznava pritožnica sama. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, katere podatke sta tožnici upoštevali pri izračunu, tudi katere stroške sta odšteli in katera znižanja obračunali, zato ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do tega, da je potrebno pri izračunu izgubljenega dobička upoštevati stroške. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je škoda izračunana do 31. 3. 2028. V tej fazi postopka pritožbeni očitek, da bodoči dobiček ni diskontiran na sedanjo vrednost, ni pravno odločilen; v kolikor bo tožeča stranka z zahtevkom uspela, se bo odškodnina odmerila po cenah ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 168. člena OZ). Glede obveznosti zmanjševanja škode, pa se je sodišče prve stopnje oprlo na neprerekano navedbo tožnic, da je izpad tiska s tako naklado ni mogoče enostavno nadomestiti s tiskom drugih, ker ne obstajajo. Tega pritožba ne izpodbija, ne more pa uspeti zgolj z opozarjanjem na zakonsko dolžnost zmanjševanja škode, če v tem smislu konkretnih očitkov v zvezi z ravnanjem tožnic ne izpostavi.

34. Višje sodišče soglaša tudi s presojo, da je verjetno izkazana nevarnost, da je zaradi razpolaganja prve toženke s premoženjem uveljavitev terjatve precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

35. Nevarnost, kot predpostavka začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, se izkazuje v vsakem dolžnikovem ravnanju (subjektivna nevarnost), ki ima lahko za posledico onemogočanje ali otežkočenje izvršbe, ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Tudi za navedeni pogoj zadostuje, da ga upnik izkaže s stopnjo verjetnosti. Ker zadošča že, da gre za razpolaganje na premoženjskem področju, za katerega se lahko s stopnjo verjetnosti sklepa, da ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve, se pri vrednotenju ravnanj prve toženke višje sodišče ne opredeljuje do navedb o krivdi prve toženke oziroma njenemu namenu oškodovati oziroma izigrati tožnici.

36. Dejstva, ki kažejo na nevarnost, da bo dolžnik s svojim premoženjem ravnal tako, da bo preprečil ali precej otežil izterjavo denarne terjatve, mora sodišče ocenjevati kot celoto in ne zgolj vsakega posameznega dolžnikovega ravnanja posebej. Če bi ravnanja prve toženke ocenjevali vsakega zase, kot si to prizadeva pritožnica, bi se bilo mogoče še strinjati z oceno, da vsako posebej ne izkazuje nevarnosti. Vendar pa, gledano nanje kot na celoto, takega zaključka po presoji višjega sodišča ni mogoče napraviti. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je v presojo vključilo celotno postopanje prve toženke in ga pri presoji nevarnosti ovrednotilo skupaj s postopanjem druge toženke in v luči vseh okoliščin obravnavane zadeve. Posledično je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče pri utemeljevanju navedene predpostavke mešalo ravnanja prve toženke v zvezi s prenosom dejavnosti, prenehanjem pogodbenega sodelovanja in razpolaganjem s premoženjem, samo da bi utemeljilo subjektivno nevarnost. 37. Pritožnica priznava, da je sprejela odločitev, da sama ne želi več opravljati dejavnosti tiska časopisa A. in prilog in izdajanja tiskanih medijev na sploh. Navedeno dejstvo je sodišče prve stopnje presojalo v luči naslednjih okoliščin: najprej v zvezi s poskusom izvedbe statusnega preoblikovanja, v okviru katerega bi se na prevzemno družbo (drugo toženko) prenesle le premoženjske pravice in ne tudi obveznosti, nato pa še v zvezi s pogodbenim prenosom dejavnosti na drugo toženko, ko je kljub dopisu prve toženke z dne 18. 8. 2021, da bo spoštovala pogodbene zaveze, nato po prenosu poslovne dejavnosti na drugo toženko takoj prišlo do prenehanja izvrševanja pogodb iz razlogov v sferi toženk, kar dokazuje dopis prve toženke z dne 31. 8. 2021. Ob navedenem je sodišče prve stopnje vsebino dopisa prve toženke z dne 18. 8. 2021, da bo spoštovala pogodbene zaveze, upoštevajoč njena sočasna in dejansko izvedena ravnanja, ki so bila nasprotna zapisanemu, prepoznalo kot prikrivanje in zavajanje, trditve prve toženke o skrbni preučitvi le svojih pogodbenih obveznosti pa je prepoznalo kot nevarna za uspešno uveljavitev terjatve. Višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da iz navedenih okoliščin izhaja poskus prekinitve pogodbenega razmerja brez negativnih (finančnih) posledic za sredstva toženk. Pri celostni presoji je sodišče prve stopnje nadalje upoštevalo, da so bile pri poslih med obema toženkama ves čas v ozadju iste osebe, saj je bil 100 % poslovni delež druge toženke v lasti prve toženke, sporni posli prenosa poslovne dejavnosti so se dogajali v času, ko je bil direktor druge toženke tudi zakoniti zastopnik prve toženke. Ob tem je tudi izpostavilo, da sta toženki tekom tega postopka spreminjali navedbe, in sicer v tem pogledu, da je bilo sprva zatrjevano, da naj bi bila sredstva dokapitalizacije namenjena za redno likvidnostno poslovanje druge toženke, šele kasneje – po že izvedenem denarnem toku – pa je prva toženka potrdila, da je šlo za kupnino za odsvojeno dejavnost. In ob tem dalo poudarek na dejstvo, da je bila sredstva za kupnino nemudoma, brez odlašanja prenakazana iz računa druge toženke na račun prve toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da ima še nadaljnje hitro razpolaganje s premoženjem, ko je prva toženka prejeto kupnino brez odlašanja spremenila v posojilo, verjetno negativen vpliv na uveljavitev terjatve. Upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, še posebej časovno sosledje, hitro spremembo iz statusnega preoblikovanja v pogodbeno prodajo premoženja in sodelovanje povezanih oseb, so po presoji višjega sodišča verjetno prepričljive navedbe tožnic, da imajo hitre in zaporedne nadomestitve ene oblike premoženja z drugo negativen učinek na možnost uveljavljanja terjatve. V obravnavanem primeru je prva toženka prvotno založniško dejavnost, ki je zagotavljala stalen vir prihodkov in bila vezana na premoženje (nepremičnine, premičnine – stroji in oprema, blagovne znamke, know how...) najprej nadomestila s kupnino, ki predstavlja enkraten prejem denarnih sredstev, je likvidnejša in lažje prenosljiva, potem pa je v nadaljevanju kupnino brez odlašanja nadomestila s posojilom, kar je z vidika upnika še manj transparentno in manj zaželeno z vidika varstva oziroma jamstvene mase za poplačilo terjatve. Ob navedenem višje sodišče v zvezi s presojo negativnih vplivov takšnih razpolaganj izpostavlja, da prva toženka glede posojila ni podala nobenih takšnih pojasnil, ki bi bila do te mere prepričljivejša, da bi vsaj z verjetnostjo ovrgla tožničine navedbe o tveganosti tovrstne naložbe. Zgolj navedbe, da ne dvomi, da bo prejemnik denar vrnil, da gre za varno finančno naložbo, namreč ne zadošča niti za standard verjetnosti, s pritožbenim očitkom, da bi sodišče moralo zaslišati zakonitega zastopnika pa ne more uspeti, saj manjkajočih navedb z zaslišanjem ne more nadomeščati. Nadaljnja okoliščina pri tehtanju nevarnosti je tudi ta, da prva toženka ni razkrila dejavnosti, s katero se oziroma se bo ukvarjala v prihodnosti. Zgolj navedbe prve toženke, da se ji ne sme odrekati poslovnega interesa, da se prestrukturira, odproda del dejavnosti in ukvarja z drugimi posli, da namerava biti tudi v prihodnje uspešna gospodarska družba, pa ne zadoščajo niti za standard verjetnosti.

38. Presoja obstoja nevarnosti tudi ne pomeni zgolj ocene (ne)likvidnosti in tudi sodišče prve stopnje presoje ni oprlo na plačilno sposobnost oziroma likvidnost prve toženke in se posledično s tovrstnimi podatki prve toženke upravičeno ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje je presojo pravilno usmerilo na celoten sklop okoliščin obravnavanega primera in vsa ravnanja prve toženke, ki jih je pravilno ovrednotilo glede na njihovo hitrost, časovno sosledje in sodelovanje povezanih oseb. Celostne dokazne ocene prva toženka ne more izpodbiti s parcialnim poudarjanjem učinka zgolj posameznih ravnanj in v tem oziru s pritožbenim sklicevanjem, da je šlo za odplačen posel pod tržnimi pogoji, ki je bistveno izboljšal njeno plačilno sposobnost. Pravilno je, da sodišče prve stopnje ni ovrednotilo vsakega ravnanja zase, ampak odvisno od ostalih, upoštevajoč tudi preteklo poslovanje in sodelovanje vseh vpletenih povezanih oseb. Upoštevajoč navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetno, da je to razpolaganje privedlo do slabše zmožnosti poplačila terjatve, zaradi česar obstoji verjetna nevarnost, da bo njena uveljavitev otežena.

39. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede aktivne in pasivne legitimacije. V fazi zavarovanja zadošča, da sta tožnici terjatev verjetno izkazali, kar prva toženka s svojimi očitki ni uspela izpodbiti, kot je sodišče predhodno že obrazložilo. Tega pritožnica ne more izpodbiti niti z očitkom, da bo v pravdi vsaj ena izmed tožnic zagotovo v celoti propadla. V fazi zavarovanja, kot že rečeno, zadošča standard verjetnosti. Šele v glavnem postopku se bo s standardom prepričanja presojalo vprašanje, ali je utemeljen primarni tožbeni zahtevek prve tožnice ali podredni tožbeni zahtevek druge tožnice. Ker se zoper toženki uveljavlja solidarna odgovornost, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je bila začasna odredba zoper obe toženki izdana v višini celotne terjatve. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti (prvi odstavek 395. člena OZ).

40. Višje sodišče se je ob presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa opredelilo do tistih pritožbenih navedb prve toženke, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo prve toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu, II. točki izreka, sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 12. 2022 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

41. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo prva toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnicama pa mora povrniti njune stroške, potrebne za pritožbo. Višje sodišče je pritožbene stroške tožnic odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife – OT in jima priznalo 9.900 točk za odgovor na pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 7.391,74 EUR. Prva toženka je dolžna tožnicama povrniti njune stroške pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).