Jedro

Sodišči nista pravilno odločili o obrestnem zahtevku. Tožniku sicer pripadajo zamudne obresti od dospelosti njegove terjatve dalje, čeprav mu je prisojena tolarska protivrednost po tečaju na dan plačila. Zato je upravičen tudi njegov zahtevek za plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Pri tem pa tožniku ni mogoče priznati zamudnih obresti po zakoniti obrestni meri, ki velja za tolarske terjatve, saj tu obresti nadomestujejo tudi valorizacijo, ki v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je vrednost tožnikove terjatve ohranjena. Sodišči prve in druge stopnje sta z odločitvijo o obrestni meri zamudnih obresti zmotno uporabili materialno pravo in zato je revizijsko sodišče po 1. odst. 395. čl. ZZP sodbi spremenilo tako da je priznalo tožniku zamudne obresti po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje v odločitvi o obrestni meri zamudnih obresti tako spremenita, da mora plačati tožena stranka tožeči stranki od prisojenega zneska zamudne obresti po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve od vložitve tožbe dne 10.3.1992 dalje do plačila.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka nosi sama stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da vrne tožniku znesek 6.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter da mu povrne pravdne stroške v znesku 17.700,00 SIT. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge iz 1.odst. 385. čl. ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da med strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba, ampak je toženec le pisno potrdil sprejem denarja. Ker je bil denar dan za nakup cigaret, ki naj bi jih toženec pretihotapil iz Hrvaške, tožnik pa v Sloveniji ilegalno prodajal, je šlo za ničen posel (čl.47, 49, 53 in 66 v zvezi s čl.103 Zakona o obligacijskih razmerjih). Tožnik je sam privolil v tveganost posla in morebitno izgubo denarja. V postopku sta bila kršena tudi čl. 5 in 3. ZPP. Sodišče druge stopnje bi moralo ob ugotovljeni kršitvi postopka na prvi stopnji zaradi pomanjkanja izreka o delni zavrnitvi zahtevka to pomanjkljivost samo odpraviti. Končno še navaja, da je sodišče nepravilno odločilo o obrestnem zahtevku.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena le v spodaj navedenem obsegu: Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Toženec se je udeležil glavne obravnave dne 22.5.1992 in bil na njej tudi zaslišan kot stranka. Dodatnih dokazov ni predlagal. Ne glede na okoliščino, s kakšnim vabilom je bil toženec vabljen, ni podana uveljavljana kršitev 5.čl. ZPP. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, bi lahko stranki pomanjkanje izreka o zavrnitvi dela zahtevka uveljavljali le s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe, katerega pa nista vložili.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je tožnik izročil tožencu znesek 6.000 DEM kot posojilo, saj izhaja obveznost povračila iz pisnega potrdila in na to kaže tudi toženčevo kasnejše ravnanje, ki je razvidno iz njegovih izpovedb. Toženec ne more z revizijo izpodbijati dejanskih ugotovitev, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Na podlagi omenjenih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa sta sodišči pravilno odločili, ko sta tožencu naložili vrnitev posojila in sicer plačilo tolarske protivrednosti izročenega zneska 6.000 DEM po tečaju na dan plačila (562.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Glede na ugotovljeno pravno razmerje med strankama se toženec ne more uspešno sklicevati na ničnost pogodbe, saj predmet obveznosti ni bil nedopusten. Zato tudi ni podana kršitev določbe 3.odst. 3.čl. ZPP o nedovoljenem razpolaganju strank z zahtevkom.

Delno pa je treba pritrditi reviziji, da sodišči nista pravilno odločili o obrestnem zahtevku. Tožniku sicer pripadajo zamudne obresti od dospelosti njegove terjatve dalje, čeprav mu je prisojena tolarska protivrednost po tečaju na dan plačila. Zato je upravičen tudi njegov zahtevek za plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje. Pri tem pa tožniku ni mogoče priznati zamudnih obresti po zakoniti obrestni meri, ki velja za tolarske terjatve, saj tu obresti nadomestujejo tudi valorizacijo, ki v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je vrednost tožnikove terjatve ohranjena. Sodišči prve in druge stopnje sta z odločitvijo o obrestni meri zamudnih obresti zmotno uporabili materialno pravo in zato je revizijsko sodišče po 1.odst. 395.čl. ZZP sodbi spremenilo tako da je priznalo tožniku zamudne obresti po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo, v ostalem pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno po 393. čl. ZPP.

Izrek o stroških temelji na določbah 154.čl. in 166.čl. ZPP. Delna sprememba odločitve na revizijski stopnji ni take narave, da bi vplivala na odmero stroškov na prvi in drugi stopnji. Glede na obseg uspeha tožene stranke v revizijskem postopku pa je revizijsko sodišče odločilo, da nosi stroške tega postopka tožena stranka sama.