Jedro

Kritično situacijo je povzročila peška. Vendar pa gre v obravnavanem primeru za konkurenco med odgovornostjo imetnika nevarne stvari in odgovornostjo udeleženca, ki v prometu ni udeležen z nevarno stvarjo. Zakon postavlja na prvo mesto odgovornost imetnika nevarne stvari, ko z domnevo vzročnosti uzakonja njegovo objektivno odgovornost. Te odgovornosti se lahko otrese le, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ali da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (1. in 2. odstavek 153. člena OZ). Deloma pa se oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo oziroma je deloma prispeval k njej (3. odstavek 153. člena OZ). Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno dejanje ponesrečenke, je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tudi krivdno ravnanje toženca, pri tem pa upoštevati še njegovo strožjo objektivno odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo regresnemu zahtevku in tožencu naložilo v plačilo 8.697,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2006 dalje do plačila ter na 665,55 EUR odmerjene pravdne stroške tožeče stranke, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbi tožena stranka uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga višjemu sodišču, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo, podredno pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške. Prvostopenjski sodnici očita, da je vodila postopek enostransko in ni presodila vseh dokazov, ki so v prid tožencu, ali jih je presodila tako, kot je ustrezalo njeni vnaprejšnji odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Navedeno izhaja iz tega, da je sodišče nepravilno povzelo tožbene navedbe, napravilo napačne dejanske zaključke glede tega, kje je bila zmanjšana vidljivost v križišču, predvsem pa je napačno interpretiralo izvedensko mnenje, saj je povsem zanemarilo element presenečanja in prezrlo ali napačno presodilo določene – naštete izvedenčeve ugotovitve. Posledično je sodišče prve stopnje pozabilo na okoliščine, ki so v prid tožene stranke: element presenečanja; nedelujoča javna razsvetljava v izhodu iz križišča; da je kritično situacijo povzročila peška, ki je ob rdeči luči stekla čez cesto, pa še v temna oblačila je bila oblečena. Nikjer v spisu ni dokaza, da je prišlo do podaljšanega reakcijskega časa toženca. Glede zatrjevane objektivne odgovornosti toženca in njegovega stališča v zvezi s tem izpodbijana sodba nima nikakršnih razlogov. Ker pa zahtevku očitno ni bilo ugodeno iz naslova objektivne odgovornosti, tožeča stranka pa pritožbe ni vložila, je glede pravnega temelja zadeva pravnomočno razsojena. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov v smislu ugotavljanja odškodninske odgovornosti in tudi ne o tem, zakaj ravnanje peške ne pomeni pretrganja vzročne zveze, niti iz kakšnih razlogov se njena soodgovornost ocenjuje na 50 %. Da pri tožencu ugotovljena koncentracija alkohola v krvi ni v vzročni zvezi z nastalo prometno nezgodo, izhaja iz zdravniškega izvida ZD Kranj Tako iz izvedenskega mnenja J. P. kot izvedenca I. C. izhaja, da je kritično prometno situacijo v križišču povzročila peška s svojim gibanjem skozi rdečo luč. Iz obeh izvedenskih mnenj izhaja, da so vozniki ob takšni prometni situaciji presenečeni. Zato je smiselno povzeti, da je potrebno pri reakciji upoštevati tudi pri povsem treznem vozniku faktor presenečenja, kar izpodbijana sodba v celoti zanemari. Glede na izvedene dokaze je vzročna zveza pretrgana. Manjka torej eden od elementov odškodninske odgovornosti toženca. Zato regresni zahtevek po pravnem temelju ni izkazan. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in glede na to tudi dejansko stanje ugotovilo nepravilno, čeprav je bilo sicer v zadostni meri ugotovljeno, da bi se presodilo, da regresni zahtevek ni utemeljen. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi v zvezi z višino izplačane odškodnine je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na portalu Vrhovnega sodišča je več 100 primerov podobne sodne prakse, zato je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na podobne primere povsem neprimerno in pomeni nedokazano višino negmotne škode, ki naj bi jo utrpeli oškodovanci. Ob takšnem razlogovanju sodišča prve stopnje ničesar ne more preveriti. Po pritožniku znani sodni praksi bi bilo v konkretnem primeru priznati starejšemu sinu odškodnino v višini sedmih povprečnih plač, mlajšemu sinu pa v višini 10 povprečnih plač, saj je njun oče na glavni obravnavi izpovedal, da starejši sin živi skupaj s svojo partnerko in dokaj lahko prenaša materino smrt, nekoliko pa bolj psihično trpi mlajši sin. T. K. pa odškodnina ne pripada, saj ni bil izvenzakonski partner pokojne, ki je bila ves čas, ko je z njim živela na istem naslovu, poročena z drugim. Ob obstoječi sodni praksi in upoštevanju izpovedi K. T. je nemogoče govoriti o resničnosti zatrjevane škode po višini ter pretrpljenih psihičnih bolečinah in je tudi v zvezi s tem je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, v posledici tega zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa izpodbijana sodba v zvezi z navedenim nima razlogov ali pa so ti protispisni.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker iz pritožbene kritike razpravljajoče sodnice izhaja očitek o njeni pristranskosti, kar je razlog za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP, je potrebno pritožbo obravnavati tudi v smeri smiselno predlagane izločitve sodnice. Skladno z določili 72. člena ZPP lahko izločitev razpravljajočega sodnika stranke zahtevajo le do konca glavne obravnave, zato je smiselno podana zahteva za izločitev prepozna. Očitki sodnici pa tudi niso utemeljeni. Tisti o nepravilnem povzemanju tožbenih trditev niso konkretizirani. Ne iz podatkov spisa ne iz izpodbijane sodbe pa tudi ni razbrati očitanih kršitev (pristransko sojenje, vnaprejšnja odločitev razpravljajoče sodnice).

Sodišče prve stopnje je glede na trditveno in dokazno podlago (7. in 212. člen ZPP) popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravno relevantne zaključke je zadostno obrazložilo, da se izpodbijana sodba da preizkusiti, pa tudi očitanih nasprotij med v razlogih sodbe navedeno vsebino listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in samimi listinami v spisu oziroma zapisnikih ni. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa je pritožbeno sodišče sicer ugotovilo, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je izhajalo zgolj iz krivdne odgovornosti obeh udeležencev prometne nesreče, vendar pa to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Ni sporno, da je toženec peško, ki je za posledicami prometne nesreče umrla, zadel z avtomobilom, ko je vozil skozi križišče. Avto je nevarna stvar. Upoštevati je namreč treba veliko tveganje za nastanek škode, ki ga prinaša uporaba vozila na motorni pogon. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, se šteje, da izvira iz te stvari (149. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Zakonodajalec je predpisal objektivno odgovornost imetnika motornega vozila za škodo, ki jo povzroči tretjim, če ti niso udeleženi v nesreči kot imetniki motornih vozil. Odškodninska odgovornost toženca je torej v razmerju do peške objektivne narave. Objektivno odgovornemu tožencu pa konkurira „krivda“ peške. S tem pojmom se označuje takšno ravnanje, ki bi se mu v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravno relevantnimi dejanskimi zaključki prvega sodišča. Do njih je prišlo z 8. členu ZPP skladno celostno dokazno oceno. Prvostopenjsko sodišče je sledilo izvedencu I. C., ki je bil angažiran tekom pravdnega postopka, izdelal pa je strokovno obrazloženo mnenje, kateremu stranki nista ugovarjali. Ugotovitve izvedenca je sodišče pravilno povzelo. Iz konteksta sodbe ne izhaja, kot meni pritožba, da je bilo križišče slabo osvetljeno le ob vstopu vanj, temveč da je bilo neosvetljeno celotno križišče, ker luči javne razsvetljave niso delovale. Izvedenec je na 18. strani mnenja zapisal, da bi v obravnavanem primeru voznik povprečnih sposobnosti lahko zaznal objekte (peško) na oziroma ob vozišču na razdalji najmanj 30 m. Na strani 20. mnenja pa, da bi v dani situaciji lahko voznik povprečnih sposobnosti ustavil na razdalji 30 m, če bi se gibal s hitrostjo 45,3 km/h ali manj, ter da je znano, da alkohol vpliva na reakcijski čas voznikov tako, da se lahko poveča za 2 do 3-krat. Na podlagi predhodnih ugotovitev je izvedenec pri podaji mnenja glede vzrokov za nastanek prometne nezgode navedel tudi, da je toženec, ki je vozil pod vplivom alkohola (kar je bilo tekom postopka ugotovljeno kot nesporno dejstvo), zaznal nevarno situacijo, ko je bil od mesta trčenja oddaljen 17,3 m, in da svetlobni snop prižganih kratkih luči dobro osvetljuje vozišče na razdalji 30 m, na tej razdalji vozila od mesta trčenja pa je peška že bila na vozišču, zato je mogoče oceniti, da bi voznik povprečnih sposobnosti lahko ustavil na razdalji 30 m. Ob teh ugotovitvah je sodišče napravilo pravilne zaključke, da bi toženec, če ne bi zaradi vpliva alkohola imel okrnjene zaznavne in reakcijske sposobnosti, lahko preprečil nesrečo. Glede na hitrost s katero je vozil, bi namreč peško lahko opazil na zadostni razdalji, ki bi mu omogočala pravočasno zaustavitev vozila. Ob neizpodbijanem zaključku prvega sodišča, da je cestnoprometne predpise, in sicer 119. člen ZVCP-1 kršila tudi peška (ko je pri rdeči luči za pešce na semaforju stekla čez cesto), je odločitev o 50 % soodgovornosti obeh udeležencev prometne nesreče materialnopravno pravilna. Pritrditi gre sicer pritožbi, da je kritično situacijo povzročila peška. Vendar pa gre v obravnavanem primeru za konkurenco med odgovornostjo imetnika nevarne stvari in odgovornostjo udeleženca, ki v prometu ni udeležen z nevarno stvarjo. Zakon postavlja na prvo mesto odgovornost imetnika nevarne stvari, ko z domnevo vzročnosti uzakonja njegovo objektivno odgovornost. Te odgovornosti se lahko otrese le, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ali da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (1. in 2. odstavek 153. člena OZ). Deloma pa se oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo oziroma je deloma prispeval k njej (3. odstavek 153. člena OZ). Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno dejanje ponesrečenke, je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tudi krivdno ravnanje toženca, pri tem pa upoštevati še njegovo strožjo objektivno odgovornost. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sicer stopnja krivde višja na strani peške, toda ob upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti se pokaže kot pravilen zaključek prvega sodišča o enaki odgovornosti obeh udeležencev. V zvezi s poudarjanjem „elementa presenečanja“ v pritožbi, je potrebno pojasniti, da je izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca (v konkretnem primeru peške) za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)prepričljivo, objektivno in abstraktno; merilo je posebej skrben človek. Tega dokaznega bremena pa tožena stranka glede na že obrazloženo (dokazano vzročno zvezo med nastankom prometne nesreče in vinjenostjo tožnika) ni zmogla.

V zvezi s pritožbenim stališčem, da je odločitev, da toženec ne odgovarja objektivno, že pravnomočna, pritožbeno sodišče poudarja, da je to zmotno. Pravnomočen namreč postane le izrek sodne odločbe, ne pa obrazložitev oziroma njeni razlogi (gl. dr. Lojze Ude, Civilnoprocesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, paragraf 74/5).

Višino izplačanih odškodnin sinovoma in partnerju pokojne R.Š. je tožena stranka vse do zaključka glavne obravnave prerekala zgolj pavšalno. Ni navedla nobenih dejstev v podkrepitev trditvi, da je bila izplačana previsoka odškodnina za smrt bližnjega, medtem ko je tožeča stranka v tožbi navedla dejstva, ki jih je upoštevala pri določitvi višine izplačanih odškodnin. V pritožbi izpostavljena dejstva, ki sicer vplivajo na višino odškodnine za smrt bližnjega, so zato glede na določila 337. člena ZPP neupoštevne pritožbene novote, saj pritožnik niti ne zatrjuje, da teh dejstev ni mogel navesti prej – pravočasno glede na 286. člen ZPP.

Ob upoštevanju v tožbi zatrjevanih dejstev, ki jih je potrdil kot priča zaslišani partner pokojne T. K., je bila sinovoma izplačana odškodnina (ob polnem temelju približno 19 neto mesečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji), primerna. Otroka sta izgubila mater, na katero sta bila močno navezana, v najstniških letih (stara sta bila 17 in 19 let), kar je bilo za njiju šokantno, duševne bolečine zaradi izgube matere pa bodo trajale daljše obdobje in so bile vsaj na začetku tudi nadpovprečno intenzivne. Materialno pravo, in sicer 179. člen OZ, je bilo pravilno uporabljeno. Izplačana odškodnina zadosti tako načelu individualizacije kot objektivizacije odškodnine, saj je primerljiva z odškodninami, ki se izplačujejo v istovrstnih primerih. Tudi obrazložitev prvega sodišča v zvezi s tem je glede na zgolj pavšalni ugovor tožene stranke zadostna. Razlogi sodbe o primernosti izplačanih odškodnin se dajo preizkusiti, čeprav prvostopenjsko sodišče ni navedlo konkretnih primerov iz sodne prakse, sklicevalo pa se je na bazo objavljenih primerov Vrhovnega sodišča RS. Iz baze „NEGM“ je namreč mogoče izluščiti razpon odškodnin, ki so bile dosojene otrokom za smrt matere. Sinovoma pokojne R. Š. izplačana odškodnina je znotraj tega razpona. Primerljivi primeri so objavljeni tudi v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, in sicer so to primeri št. 605, 607 – 610, 612, 615. V naštetih primerih je bila otrokom dosojena odškodnina v višini najmanj 19 neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji.

Ker je že glede na dosojeni 50 % temelj odškodninske odgovornosti toženca in primernost otrokoma pokojne izplačane odškodnine po višini dosežen zakonski limit, do katerega lahko tožeča stranka zaradi izgube zavarovalnih pravic toženca od njega zahteva povračilo izplačane odškodnine (8.345,85 EUR), v posledici česar je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, se pritožbeno sodišče zaradi nerelevantnosti za odločitev ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odškodnino, izplačano T.K..

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pooblastil po 2. odstavku 350. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da postopek na prvi stopnji ali sodba tudi nista obremenjena s tistimi kršitvami, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je, kljub deloma zmotni uporabi materialnega prava, ki pa na pravilnost sodbe ni vplivala, na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.