Jedro

Razlogi za nastanek zmote kažejo na to, da so nastali pri tožniku in da torej ne gre za povzročeno zmoto, kar je značilnost prevare (65. čl. ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je neveljaven sporazum z dne 6.11.1986 o prenosu posestne meje v naravo med parcelama št. 866 in 865/4 k.o. Š., sklenjen med pravdnima strankama in zapisan v zapisniku Medobčinske geodetske uprave občin D., R. in S. št. 8/13-1986. Ugotovilo je, da je tožnik sporni sporazum podpisal v zmoti, ker je pričakoval, da bo geometer postavil mejnike še na meji davka, kot je drugo različico sporne meje označil geometer. Tožnikova zmota pa se nanaša tudi na okoliščino, da meri po skici, izdelani na podlagi spornega sporazuma, parcela št. 866 na zgornjem koncu 25 m, njena širina po prejšnji skici pa je 26 m. Tožnik je podpisal zapisnik vnaprej in pri tem ni imel pravilne predstave o dokončni rešitvi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavrnilo je pritožbene očitke o tem, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja, ker je tožnik predložil kopijo listin zanjo šele po koncu glavne obravnave. V zvezi s tem je ugotovilo, da je tožena stranka na to izrečno pristala. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o tožnikovi zmoti in o toženčevi pasivni legitimaciji.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Pred vsem omenja, da je napačno vpleten v ta spor, ker ne gre za njegovo parcelo in se ga sporna meja ne tiče. Navaja, da sodišče ni rešilo vprašanja, ali tožnik uveljavlja zmoto ali prevaro in tudi sicer ni ravnalo po naročilih pritožbenega sodišča po razveljavitvi prve sodbe. Sodbi očita napačno ugotovitev o tem, da je geometer pokazal samo eno mejo, ne pa obeh. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi tudi v tem, da je sodišče sprejelo stališče o tožnikovem duševnem stanju brez izvedenca. Nadaljnja kršitev je v tem, da je postopek tekel proti tožencu, ki ni mogel biti pravdna stranka, oziroma ni pasivno legitimiran. V zvezi s tem toženec trdi, da ni bil nikoli lastnik parcele št. 865/4 k.o. Š.. Med bistvene kršitve šteje tudi vročitev listin po koncu obravnave. Izpodbija ugotovitev o tožnikovi zmoti in meni, da razlog neveljavnosti sporazuma sploh ni jasno ugotovljen.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Toženec je bil v času sklenitve sporazuma z dne 6.11.1986 in času vložitve tožbe v tej zadevi zemljiškoknjižni lastnik parcele št. 865/4 k.o. Š. Vsak dvom o tem je izključen, ker je pri njegovem imenu zapisan tudi njegov rojstni datum. Tudi v zapisniku o prenosu posestne meje z dne 6.11.1986 je navedeno, da teče postopek na zahtevo F. G. ml. Glede na ta dejstva je toženec v tem sporu pasivno legitimiran. Sklicevanje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. tč. drugega odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP) pa je sploh napačno, kajti vsebina toženčevega ugovora pomanjkanja pasivne legitimacije ni v tem, da toženec ne more biti pravdna stranka, pač pa je v tem, da zanika, da bi bil s tožnikom v pravnem razmerju, glede katerega teče pravda. To pa je ugovor, ki se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava. Vendar toženčev ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije tudi v tem pogledu ni utemeljen, ker je bil kot tedanji lastnik parcele in naročnik postopka o prenosu meje pravilno tožen. Toženčeve navedbe o tem, da nima interesa na tej pravdi in da je brez svoje krivde obremenjen z velikimi stroški, pa niso v skladu z njegovim ravnanjem v tej pravdi, saj se je tožbenemu zahtevku upiral in s tem prevzel nase tveganje plačila pravdnih stroškov (154. in 157. čl. ZPP).

Revizijski očitki, da sodbi nimata jasnih razlogov o zmoti oz. prevari, niso utemeljeni. Obe sodbi namreč povsem jasno utemeljujeta svojo odločitev s sklicevanjem na bistveno zmoto po 61. čl. Zakona o obligacijsklih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) in navajata razloge za svoje stališče. Pri tem revizija napačno povezuje ugotovitev o tožnikovi zmoti z njegovo poslovno sposobnostjo. Tožbi ni ugodeno zato, ker tožnik ne bi imel poslovne sposobnosti. Zgolj nastanek bistvene zmote je pojasnjen tudi s tožnikovo starostjo in manjšo sposobnostjo dojemanja. Odločilna je ugotovitev o zmoti, razlogi za nastanek zmote pa kažejo na to, da so nastali pri tožniku in da torej ne gre za povzročeno zmoto, kar je značilnost prevare (65. čl. ZOR). V zvezi z naknadno predložitvijo listin toženi stranki ni bilo nobene kršitve postopka. Do tega je prišlo v soglasju s toženo stranko, kar je zabeleženo v razpravnem zapisniku z dne 20.1.1994 (l.št. 140 spisa).

Revizijski očitki o tem, da je geometer označil obe različici meje med spornima parcelama in da so nasprotne ugotovitve protispisne, ne zadevajo bistva stvari. Tožnikova zmota se nanaša na postavitev mejnikov, ne pa na označitev obeh možnih mejnih črt. V tem pogledu sta obe sodbi jasni. Treba pa je razlikovati med informativno označitvijo možne meje in med dokončno določitvijo meje s postavitvijo mejnikov in s posledico v izmeri mejnih parcel. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).