Jedro

Tožba, ki ne vsebuje določnega tožbenega zahtevka, za obravnavanje ni sposobna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom štelo tožbo tožnikov za umaknjeno.

Proti sklepu se pritožujeta tožnika. V pritožbi navajata, da je njuna tožba z dne 23.10.1996 sposobna za obravnavanje in povzemata dejanja sodišča, ki je ocenilo, da vloga za obravnavanje ni sposobna. Sklep z dne 1.10.1997 citira določbi 186. in prvega odst. 40. čl. ZPP, "ki pa ni smiselno tožbenemu zahtevku". Tožbeni zahtevek je pravna zaščita zaradi nepravilnega ravnanja banke, ki v posledici pomeni: oškodovanje varčevalcev in protipravna denarna prilastitev s strani banke. Točni znesek mora vpisati banka, ki ima za to ustrezne podatke. Sicer pa bi sodišče lahko sprejelo v obravnavo tudi znesek, ki je okvirno naveden v tožbi. Vloga tožnikoma ni bila vrnjena. Sklep prvostopnega sodišča, "da se tožba z dne 23.10.1996 šteje za umaknjeno", poimenuje tožbo "zaradi plačila". Takega zahtevka vloga ne vsebuje, preimenovanje pa predstavlja bistveno spremembo tožbe.

Končno navajata, da bosta kot oškodovanca vztrajala, da banka v hranilne knjižice vpiše pravilno novo stanje za več kot 15-letno varčevanje.

Pritožba ni utemeljena.

Središčno vprašanje je v pritožbi grajana pravilnost odločitve prvega sodišča o tem, da tožba z dne 23.10.1996 ni sposobna za obravnavanje.

Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 186. čl. določa, da mora tožba imeti predvsem določen zahtevek. Tožnik v zahtevku pove, kakšno sodbo naj izda sodišče: ali naj obsodi toženca na dajatev, ali naj pravico ali pravno razmerje le ugotovi ali spremeni. Tožbeni zahtevek mora biti objektivno in subjektivno določen. Dajatev mora biti opisana tako, da se lahko razlikuje od vseh ostalih. Sodišče sodi o zahtevku, zato je tožbeni zahtevek v pravdi osrednjega pomena.

Iz tožbe, ki sta jo tožnika vložila dne 23.10.1996, ne izhaja, da bi postavila določen tožbeni zahtevek. Ko v uvodu tožbe navajata sporni predmet (zaradi), navajata, da tožbo vlagata zaradi premoženjskega oškodovanja ... cc 3,352.700,00 SIT iz naslova stanovanjskega varčevanja s tremi hranilnimi knjižicami banke L. n.sub.o. Iz samega tožbenega predloga (označujeta ga kot predlog za prisilno poravnavo), pa izhaja, da zahtevata: 1) da sodišče ugotovi nepravilno ravnanje S banke v zvezi z obrestovanjem hranilnih vlog in nepravilnost vpisanih "novih stanj" v hranilnih knjižicah; 2) da s tem v zvezi pripozna škodne posledice na strani obeh varčevalcev zaradi nekorektnega zavlačevanja saldacije in 3) da sodišče izda ustrezno odločbo kot izvršilni naslov za poravnavo dolga S banke d.d. Zaradi povedanega je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da je tožba za obravnavanje nesposobna in postopalo v skladu s 109. čl. ZPP/77. Zavrniti je potrebno pritožbeno oceno, da sodišče v sklepu z dne 28.10.1996 ni pojasnilo, zakaj vloga ni sposobna za obravnavanje in tožnikoma obrazložilo, kako naj vlogo popravita. Na njun predlog ju je povabilo na sodišče, jima ponovno pojasnilo, zakaj njuna tožba za obravnavanje ni sposobna (zapisnik o naroku z dne 12.5.1997), a je tožnika nista popravila niti po prejemu sklepa z dne 1.10.1997, ko ju je sodišče ponovno pozvalo k popravi tožbe. Ker je še vedno nejasno, kakšen zahtevek tožnika uveljavljata s tožbo (tudi v pritožbi tega ne navedeta oziroma si sama prihajata v nasprotje, ko trdita, da vtožujeta okvirno navedeni znesek v tožbi, nato pa, da njun zahtevek ni denarni), je potrebno zavrniti pritožbeno oceno o nepravilnosti sklicevanja prvega sodišča na 40. čl. ZPP/77 v citiranem sklepu. Ker tožeča stranka trdi, da je njena tožba sposobna za obravnavanje, je nepomembna tudi sicer neobrazložena trditev, da tožba tožnikoma ni bila nikoli vrnjena.

Odločitev prvega sodišča je zaradi povedanega pravilna, sklep in postopek pred njim pa s kakšno absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka nista obremenjena. Sodišče druge stopnje je zato njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep po določbi 2. tč. 380. čl. ZPP/77.