Jedro

Finančni organ je tožniku z odločbo z dne 17. 6. 2020 prepovedal opravljanje dejavnosti in mu zapečatil poslovne prostore na naslovu A., ki jih je uporabljal za opravljanje dejavnosti. Odločba je dokončna. Navedeno pomeni, da ima uradna oseba pooblastilo, da lahko zapečati tudi spletne strani, ki jih tožnik uporablja pri opravljanju dejavnosti, ob izpolnjenem pogoju, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve zakona ali drugega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje finančna uprava (8. člen Pravilnika o načinu izvrševanja pooblastil uradnih oseb Finančne uprave Republike Slovenije in označitvi službenih vozil Finančne uprave Republike Slovenije).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni organ, tudi FURS) je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku do odprave nepravilnosti, ki so navedene, zapečatijo spletne strani, kot so navedene, ki jih tožnik uporablja pri opravljanju dejavnosti trgovine na drobno po internetu, do odprave nepravilnosti in izpolnitve naslednjih obveznosti: 1. izdajanja računov za spletno prodajo blaga v imenu in za račun tožnika, 2. davčnega potrjevanja izdanih računov za spletno prodajo blaga v imenu in za račun tožnika, 3. plačila DDV od spletne prodaje za obdobje od 1. 3. 2019 do 30. 4. 2020, ki ni bilo predmet davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN), vodenega pod DT 0610-5294/2018, je pa tožnik v tem obdobju prav tako opravljal dejavnost spletne prodaje in je bil na računih obračunan DDV, 4. evidentiranja prihodkov od spletne prodaje v poslovnih knjigah in plačila davka od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) od spletne prodaje za leto 2019, 5. plačila še neplačanih obveznosti po odločbi DT 0610-5294/2018-70 (10-520-00,12) z dne 19. 7. 2019, 6. odprtja TRR pri ponudniku plačilnih storitev in 7. prijave poslovnih prostorov na A. ulici in B. ulici, ki jih uporablja za opravljanje dejavnosti in za pridobivanje prihodkov (točka I izreka). Ponudniki storitev informacijske družbe: Javni zavod Akademska in raziskovalna mreža Slovenije - ARNES, T-2 družba za ustvarjanje, razvoj in trženje elektronskih komunikacij in opreme d. o. o., Telekom Slovenije d.d., Telemach širokopasovne komunikacije d. o. o., in A1 Slovenija, telekomunikacijske storitve, d. d. so dolžni v roku (7) sedmih dni po prejemu odločbe omejiti dostop do spletnih strani, navedenih v I. točki izreka, in sicer s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima ponudnik storitev informacijske družbe v lasti ali v upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani www... Vsak ponudnik storitev informacijske družbe mora v roku osem (8) dni po omejitvi dostopa do spletnih strani Finančnemu uradu Murska Sobota poslati poročilo o izvedbi naloženega ukrepa z navedbo imen in IP naslovov DNS strežnikov, na katerih je ponudnik izvršil naloženi ukrep preusmeritve (točka II izreka). Stroški postopka niso nastali (točka III izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (točka IV izreka).

2. Finančni organ organ je izdal izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 37. člena Zakona o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) in 8. člena Pravilnika o načinu izvrševanja pooblastil uradnih oseb Finančne uprave Republike Slovenije in označitvi službenih vozil Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik), ki ju citira.

3. V postopku so bile ugotovljene kršitve spletne prodaje preko več spletnih strani. Ugotovljeno je, da tožnik ne izdaja računov v svojem imenu in za svoj račun, da davčno ne potrjuje računov, ne evidentira prometa od spletne prodaje v svojih poslovnih knjigah in ne plačuje davčnih obveznosti, kot je obrazloženo. Finančni organ spremlja spletno prodajo že od leta 2016 in je zaradi ugotovljenih kršitev na podlagi 37. člena ZFU izvedel že več zapečatenj spletnih strani, kot jih navaja. Iz ugotovitev finančnega organa izhaja, da je bila po zapečatenju določenih spletnih strani dejavnost spletne prodaje prenesena na nove spletne strani, ki so povsem enake zapečatenim spletnim stranem in imajo tudi podobne nazive, kot jih navaja. V različnih obdobjih so se računi za spletno prodajo istih izdelkov izdajali v imenu različnih podjetij iz tujine, najprej C., d. o. o., Srbija, potem D., s. r. o., Slovaška in sedaj E., s. r. o., Slovaška, za kar kot dokaz navaja izdane račune, ki jih je pridobil finančni organ (stran 4 obrazložitve).

4. Finančni organ je na podlagi 40. člena ZFU 18. 6. 2018 izvedel naročilo na spletni strani ambasadazdravja.com, za kar je prejel račun s strani slovaške družbe E., s. r. o. iz Bratislave, z davčno številko v Sloveniji, kot jo navaja. Račun je bil davčno potrjen. Kupljenemu blagu so bili dodani brezplačni tigrovi protibolečinski obliži, na katerih je navedena spletna domena tigrovioblizi.com in telefonska številka. Blago je kupcu 20. 6. 2018 dostavilo dostavno podjetje F., d. o. o., kateremu je kupec tudi plačal nakup blaga v gotovini. Prvostopenjski organ je uvedel postopek davčnega nadzora pri omenjenem podjetju, katerega direktor je G. G. Podjetje finančni upravi ni predložilo zahtevane dokumentacije v zvezi z opravljanjem spletne prodaje v Sloveniji in v Sloveniji ne izpolnjuje obveznosti za DDV in ni pridobilo ID številke za DDV in ne predlaga obračunov DDV ter ne plačuje DDV, sicer pa davčno potrjuje račune in od izdanega računa z dne 28. 1. 2019 naprej v postopku davčnega potrjevanja sporoča tudi podatek o obračunanem DDV.

5. Davčni organ podrobno opisuje povezave med C., d. o. o. Srbija, D., s. r. o., E., s.r.o in tožnikom ( strani 4 do 7 obrazložitve). Med drugim npr. ugotavlja: H. H. (direktor tožnika) je bil do 21. 7. 2016 zakoniti zastopnik podjetja C., d. o. o., Srbija; I. I. (do 29. 2. 2020 zaposlen pri tožniku) je bil od 21. 9. 2016 zakoniti zastopnik slovaškega podjetja D., s. r. o.; H. H. je 8. 6. 2016 pooblastil I. I. za sestanek v postopku nadzora, ki je bil voden pri podjetju C., d. o. o., Srbija; od 21. 9. 2016 je bil ustanovitelj podjetja D., s. r. o.; J. J., ki je tudi ustanovitelj podjetja C., d. o. o., Srbija; podjetje F., d. o. o. je v obdobju, ko so bili računi izdani v imenu podjetja D., s. r. o., pakete prevzemalo na naslovu A. ulica, kjer se nahajajo poslovni prostori, v katerih opravlja dejavnost tudi tožnik; tudi v primeru izdajanja računov v imenu podjetja E., s. r. o. podjetje F., d. o. o. prevzema pakete na istem naslovu; v imenu družbe D., s. r. o. se je za cene dostave paketov dogovarjal H. H., s katerim so se tudi sicer reševali problemi glede dobav; podjetje D., s. r. o. je bilo z dnem 21. 11. 2017 izbrisano iz registra, a so se kljub temu za spletno prodajo v Sloveniji še naprej izdajali računi v njegovem imenu; čeprav so se računi v imenu podjetja E., s. r. o. začeli izdajati šele 28. 5. 2018, je podjetje F., d. o. o. zneske odkupnin nakazovalo na TRR podjetja E., s. r. o. že od 21. 2. 2018; zakoniti zastopnik podjetja E., s. r. o. je od 5. 12. 2017 G. G., vendar so bili dogovori ob začetku poslovanja opravljeni s H. H.; podjetje F., d. o. o. je za poslovanje s podjetjem E., s. r. o. posredovalo obrazec Podatki novega partnerja, na katerem je pod kontaktno številko za prevzem paketov navedena telefonska številka, ki je enaka kontaktni telefonski številki direktorja tožnika; iz elektronskih sporočil izhaja, da se je s podjetjem F., d. o. o. v imenu podjetja E., s. r. o. dogovarjal H. H.; direktor podjetja E., s. r. o. G. G. na sestanku v prostorih finančne uprave 9. 11. 2018, v zvezi z uvedenim davčnim nadzorom pri podjetju E., s. r. o., ni vedel odgovoriti na zastavljena vprašanja; podjetje E., s. r. o. je za namene davčnega potrjevanja računov prijavilo poslovni prostor K. ulica, kjer se nahaja samski dom; sedež podjetja E., s. r. o. na ... 26 v Bratislavi je virtualen in podjetje nima zaposlenih delavcev, ki bi sprejemala naročila, pakirala pakete itd.; voznik iz dostavnega podjetja F., d. o. o., ki pobira pakete na naslovu A. ulica, le te fizično prevzema od oseb v trgovini, ve le za gospo M. M., ki je zaposlena pri tožniku; H. H. je tudi naročal blago v imenu podjetja E., s. r. o. in je tožnik kril tudi stroške družbe E., d. o. o., v imenu katere se izdajajo računi; računi za spletno prodajo, ki se izdajajo v imenu podjetja E., s. r. o., so po obliki enaki računom izdanim v maloprodaji tožnika in imajo tudi enako številčenje; v trgovini na drobno tožnika in spletni prodaji se prodajajo istovrstni izdelki; naročila in reklamacije sprejemajo ter pakete pripravljajo in odpremljajo osebe, ki so zaposlene pri tožniku itd. 6. V poslovnih prostorih se opravlja dejavnost tožnika - trgovine na drobno in spletne prodaje - sprejemanje naročil, reklamacije, pakiranje paketov za dostavo, računi pa so izdani v imenu podjetja E., s. r. o., za tiskanje računov se uporablja isti tiskalnik itd.; naročila sprejemajo ter pakete pripravljajo in odpremljajo osebe, ki so zaposlene pri tožniku; del paketov, za katere se izdajajo računi v imenu podjetja E., s. r. o., se odpremlja preko dostavne službe F., d. o. o., del preko L., d. o. o.; slednja v začetku opravila sestanek s H. H., prav tako z njim rešujejo morebitne težave preko telefona.

7. Finančni organ glede na ugotovitve, da je z opravljanjem dejavnosti spletne prodaje povezan tako H. H. (direktor tožnika) kot tudi zaposleni pri tožniku, in ker se paketi prevzemajo v poslovnem prostoru na A. ulici, kjer tožnik opravlja dejavnost trgovine, zaključuje, da dejavnost spletne prodaje dejansko opravlja tožnik. Z izdajanjem računov v imenu tujih podjetij, ki v Sloveniji nikoli niso izpolnjevala davčnih obveznosti (trenutno podjetje E., s. r. o.), se tožnik izogiba plačilu davčnih obveznosti v Sloveniji. Izdajanje računov za spletno prodajo blaga v Sloveniji v imenu slovaškega podjetja E., s. r. o. predstavlja navidezni pravni posel (tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), prikriva opravljanje navedene dejavnosti tožnika, ki se na ta način izogiba plačilu davčnih obveznosti. Upoštevajoč navedene ugotovitve je prvostopenjski organ tožniku z odločbo DT 0610-5294/2018-70 (10-520-00,12) z dne 19. 7. 2019 naložil plačilo DDV za obdobje od 28. 1. 2018 do 28. 2. 2019 in DDPO za leto 2018 iz naslova spletne prodaje. Finančni organ izpostavlja, da je bil tožnik v postopku DIN opozorjen, da bo finančna uprava v primeru nadaljevanja kršitev, ki so povezane s spletno prodajo, za katero se izdajajo računi v imenu podjetja E., s. r. o., izvedla ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti in zapečatenja poslovnih prostorov ter spletnih strani po 37. členu ZFU. Posebej je bil o tem seznanjen v zapisniku DT 0610-5294/2018-62 (10-520-00,12) z dne 16. 5. 2019, prav tako pa tudi v dopisu (seznanitev z ugotovitvami in poziv tožniku, da se izreče o vseh ugotovljenih okoliščinah in dejstvih na podlagi prvega odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) DT 0610-5294/2018-78 (10-520-00,12) z dne 6. 11. 2019).

8. Z namenom preveritve opravljanja dejavnosti internetne prodaje je uradna oseba finančnega organa 26. 9. 2019 in 26. 2. 20202 na spletni strani ambasadazdravja.si izvedla dve naročili na podlagi 40. člena ZFU, iz katere izhaja povezava opravljanja dejavnosti spletne prodaje tožnika (stran 8 obrazložitve).

9. Na sestanku 4. 12. 2019 je pooblaščenec tožnika predlagal začasno rešitev glede očitkov o seznanitvi in je 30. 12. 2019 poslal potrdilo o plačilu dela DDV ter dokazilo o plačilu dajatev z nakazilom iztržkov, po 1. 1. 2020 pa ni predložil nobenih dokazil o odpravi ugotovljenih nepravilnosti, niti izjave. Iz podatkov o davčno potrjenih računov finančni organ ugotavlja, da so bili v imenu podjetja E., s. r. o. še naprej potrjeni računi (v obdobju od 1. 1. 2020 do 20. 2. 2020 skupaj 124 računov) ter je bil tožnik ponovno pozvan 21. 2. 2020 k predložitvi izjave oziroma dokazil o odpravi nepravilnosti, sicer bo izveden ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti in zapečatenja poslovnih prostorov in spletnih strani. Na sestanku 2. 3. 2020 je tožnik predložil dogovor, ki ga je sklenil s podjetjem E., s. r. o. z namenom vzpostavitve normalnega poslovanja obeh družb v bodoče (stran 9 in 10 obrazložitve). Rok za ureditev poslovanja podjetja E., s. r. o., predlaganega s strani direktorja tožnika, z upoštevanjem prekinitve teka rokov od 29. 3. 2020 do 1. 6. 2020, je potekel 5. 6. 2020. Finančni organ v tem času ni prejel dokazil, da bi podjetje E., s. r. o. uredil svoje poslovanje na način, kot ga je predlagal tožnik.

10. Finančni organ ugotavlja, da je tožnik pri opravljanju dejavnosti spletne prodaje kršil prvi in drugi odstavka 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ker ne izdaja računov za internetno prodajo blaga, niti jih v njegovem imenu in za njegov račun ne izdaja tretja oseba. Tožnik se šteje za zavezanca za davčno potrjevanje računov po Zakonu o davčnem potrjevanju računov (v nadaljevanju ZDavPR). Ker tožnik davčno ne potrjuje računov za spletno prodajo in finančni upravi ne sporoča zahtevanih podatkov, krši drugi odstavek 6. člena ZDavPR. Tožnik ravna tudi v nasprotju s 33. členom ZDDV-1, saj od opravljenih dobav blaga ne obračunava in plačuje DDV. Tožnik v svojih poslovnih knjigah ni evidentiral prihodkov od spletne prodaje in jih ni vključil v izkaz poslovnega izida in v obračun DDPO za leto 2018 in 2019, s čimer je kršil določila prvega odstavka 31. člena ZDavP-2 ter tretjega odstavka 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) v povezavi s SRS 15. 3. Tožnik je na podlagi 66. člena ZDavP-2 dolžan plačati obveznosti po odločbi DT 0610-5294/2018- 70 (10-520-00,12) z dne 19. 7. 2019. Ker obveznosti v roku ni poravnal, sta bila izdana sklepa o davčni izvršbi. Tožnik od 2. 4. 2020 nima več odprtega TRR, s čimer krši 37. člen ZDavP-2 in nima vpisanih podatkov o poslovnih prostorih (A. ulica in B. ulica) in ni sporočil podatkov o številu ter lokaciji poslovnih prostorov, s čimer je kršil tretji odstavek 53. člena ZFU.

11. Glede zapečatanja spletnih strani finančni organ navaja, da je bil tožnik v postopku DIN seznanjen s kršitvami in opozorjen, da bo v primeru nadaljevanja kršitev izveden ukrep zapečatenja spletnih strani. Ker še naprej krši zakonodajo in ne izpolnjuje obveznosti iz točke I izreka izpodbijane odločbe, kot so navedeni, je nujno potrebno zapečatiti spletne strani, preko katerih opravlja dejavnost. Po ugotovitvah finančnega organa gre za naslednje spletne strani: ...si, ...si, ...com, ...si, ...si, ...com, ...com, ...com, ...si, ...com, ...com, ...com, ...si, ...si, ...com, ...com, ...com, ...com, ...com, ...si, ...si, ...eu, ...eu, ...com, ...si, ...si in ...si (ter za vsebinsko identične spletne strani, katerih naslovi se začnejo z www.). Na straneh 14 do 16 obrazložitve podrobno opiše, v čem so podobnosti posameznih spletnih strani (nazivi so zelo podobni nazivom spletnih strani, ki so bile zapečatene v predhodnih postopkih, enaka je tudi vsebina in oblika spletnih strani, na vseh spletnih straneh je navedena ista kontaktna telefonska številka ..., prodajajo se isti izdelki, enaka je vsebina splošnih pogojev, iz same vsebine spletnih strani je razvidno, da je bila ta prenesena iz zapečatenih spletnih strani, iz končnih določb na posameznih spletnih straneh izhaja, da so te v lasti in upravljanju podjetja C., d. o. o. oz. ..., d. o. o., Srbija).

12. Pri preverjanju podatkov na spletnih straneh finančni organ na nobeni od navedenih spletni strani ni zasledil podatka o nazivu podjetja, ki opravlja dejavnost preko spletnih strani. Na nekaterih spletnih straneh je navedeno, da za lastnika spletne trgovine pogodbeno za Evropo pakete odpremlja in fakturira podjetje D., s. r. o., Slovaška, ki je bilo že 21. 11. 2017 izbrisano, zato ta podatek ni pravilen. Finančni organ je preveril tudi nosilce nekaterih domen, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je nosilec domen podjetje E., s. r. o., vendar pa slednje ne pomeni, da te domene tudi uporablja in opravlja dejavnost. Finančni organ na podlagi vsega navedenega zaključuje, da dejavnost spletne prodaje preko naštetih spletnih strani nedvomno opravlja tožnik, pri čemer pa izdaja račune v imenu slovaškega podjetja E., s. r. o. z namenom, da se izogne plačilu dajatev v Sloveniji.

13. Toženka se z odločitvijo strinja, za kar navaja razloge in zavrne pritožbo tožnika kot neutemeljeno.

14. Tožnik ugovarja ugotovljenemu dejanskega stanja, očita kršitev pravil postopka in napačno uporabo materialnega prava. Uvodoma navaja, da je FURS poleg izpodbijane odločbe izdal še odločbo v postopku zapečatenja poslovnih prostorov in poslovanja, v zvezi s tem teče postopek s tožbo pred naslovnim sodiščem (I U 2027/2020) ter glede zapečatenja spletnih strani še odločbo DT 0610-594/2018-138. Dne 17. 6. 2020 s strani FURS prišlo do izvedbe zapečatanja poslovnih poslovnih prostorov na naslovu A. ulica in B. ulica. Z ukrepom zapečatenja in prepovedi poslovanja se je tožniku povzročila enormna gospodarska škoda, s tovrstnim postopanjem pa mu celo preti postopek insolventnosti. Vse se nanaša na isto dejansko stanje in isti temelj ter se odloča o isti stvari med istimi strankami. Vse odločbe je treba presojati s procesnega vidika. Če upravni organ ugotovi, da je že začet upravni postopek o isti upravni stvari, kasnejšo vlogo zavrže, ne da bi se spuščal v vprašanje njene utemeljenosti (litispendenca).

15. Glede dejanskega stanja tožnik pojasnjuje, da je FURS zapečatil spletne strani ne da bi predhodno ugotovil resnično dejansko stanje. To je groba kršitev načela materialne resnice (8. člen ZUP). Dejansko stanje se ugotavlja v postopku s krovno oz. odmerno odločbo DT 0610-5294/2018-70 (10-520-00,12) z dne 19. 7. 2019. Vsi zgoraj navedeni postopki so povzročili blokado njegovega poslovanja. Izrek izpodbijane odločbe je nejasen, nedoločen, pomanjkljiv ter nerazumljiv, ko se mu prepoveduje opravljanje dejavnosti vse do izpolnitve obvez, kot jih navaja. Izrek je v nasprotju z dejanskim stanjem, posledično pa prihaja do grobih kršitev postopka. Izrek se med drugim nanaša na nepravnomočno odločbo z dne 19. 7. 2019, ki se nahaja v postopku s tožbo, ki se vodi pred naslovnim sodiščem pod opravilno številko I U 1601/2020. Iz te odločbe je moč povzeti, da FURS podaja določene nedokazane očitke, ki so v nasprotju z dejanskim stanjem in celo s tem, kar je FURS sam zapisal v posamičnih dokumentih, predstavljenih v nadaljevanju te tožbe.

16. V predmetni zadevi dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, pri čemer ga FURS oz. pooblaščene uradne osebe sploh niso bile zmožne ugotoviti, saj ima večina omenjenih spletnih domen vklopljeno WHOIS zaščito, kar pomeni, da je skrit lastnik domene. Na samih spletnih mestih tudi ni naveden upravitelj spletnega mesta. Kolikor uradne osebe niso na teh domenah opravile nakupov ter ugotovile, da naj bi tožnik opravljal spletno prodajo, je navedba, da tožnik opravlja dejavnost spletne prodaje, predpostavka. Pri domenah, pri katerih pa je možno ugotoviti lastništvo (kar predstavljajo vse domene, ki imajo na koncu „.si”) je razvidno, da je lastnik teh domen podjetje E., s. r. o. in ne tožnik. Tako se celoten postopek nanaša ne samo na tožnika, temveč tudi na to podjetje, ki ga FURS enkrat enači s tožnikom, drugič pa mu pripisuje pravno subjektiviteto. Okoliščina očitkov navideznih pravnih poslov v zvezi s slovaškim podjetjem E., s. r. o. je jedro vseh odločb oz. postopkov, ki se vodijo zoper tožnika. Izpodbijana odločba je tako povsem identična, vse ostale navedbe finančnega organa predstavljajo le golo sprenevedanje. Bistvo očitkov ter podlago za izvedbo vrste postopkov predstavlja krovna odločba z dne 19. 7. 2019, da izdajanje računov za internetno prodajo v Sloveniji v imenu slovaškega podjetja E., s. r. o. predstavlja navidezni pravni posel, ki naj bi prikrival, da navedeno dejavnost opravlja tožnik, ob tem pa naj bi se izogibal plačilu obveznosti.

17. Uradne osebe so po pooblastilih Finančnega urada Murska Sobota 17. 6. 2020 izvedle pečatenje poslovnih prostorov tožnika na lokacijah v Mariboru in Murski Soboti na podlagi domnevnih kršitev, da podjetje E., s. r. o. opravlja navidezne posle, ki bi jih po mnenju uradnih oseb izvajal tožnik, na drugi strani pa FURS potrjuje, da temu ni tako in si prihaja v nasprotje s svojimi ugotovitvami. Na sestanku 2. 3. 2020 je izkazano, da obstajata 2 poslovna subjekta, eno opravlja trgovinsko dejavnost, drugo dejavnost spletne prodaje, kar izkazuje medsebojni dogovor, podpisan s strani dveh uradnih oseb in sporazum z dne 27. 2. 2020, ki izkazuje, da med podjetjem E., s. r. o. in tožnikom obstaja pogodbeno razmerje. Zapisnik potrjuje, da FURS podjetja E., s. r. o. ne obravnava kot fiktivno podjetje. Da podjetje E., s. r. o. ne opravlja navideznih poslov, izkazuje tudi sklep z dne 22. 5. 2020, ki od slednjega zahteva predložitev dokumentacije. Nesporno sta ločena pravna subjekta, ki opravljata drugačno dejavnost, kar je bilo na podlagi zgoraj navedenih dokumentov potrjeno s strani FURS. Sporno je pečatenje poslovnih prostorov, saj se predmetni postopek opira na neizvedene ukrepe s strani podjetja E., s. r. o. in ne tožnika. Ob navedbi, da niso bili izvedeni ukrepi s strani podjetja E., s. r. o., bi finančni organ moral še pred zapečatenjem slednjemu dati možnost, da se v tej zadevi izjasni ter je kršeno načelo kontradiktornosti in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Prav tako bi moral imeti status stranke v postopku E., s. r. o., pri čemer so mu odvzete pravice, ki mu pripadajo.

18. Lastništvo in dokazovanje lastništva domen je pravno odločilno dejstvo in bi se moralo pri izdaji odločbe upoštevati. Dokazno breme je na strani FURS, ki je zapečatil spletne strani samo na podlagi zapisnika in postopkov, ki tečejo proti tožniku, čeprav ne upravlja z domenami, niti ne opravlja spletne prodaje preko opravljenih domen.

19. Tožnik izpostavlja, da je 2. 3. 2020 potekal sestanek v prostorih FURS, na katerem je bil sestavljen zapisnik, katerega vsebino navaja. Sam zapisnik se je sicer nanašal na ukrepe, ki jih mora izvesti drug pravni subjekt oz. podjetje E., s. r. o., ki jih je tožnik z dogovorom med njim in podjetjem E., s. r. o. predočil. Nesporno mora zadeve urediti podjetje E., s. r. o. in ne tožnik. Sporno je, da v primeru neizvednih ukrepov, uradne osebe zapečatijo poslovne prostore tožnika, hkrati pa se ne upoštevajo dogovora, niti izjave (dopisi) podjetja E., s. r. o., kateremu je bilo zaradi izrednih razmer (COVID-19) onemogočeno pravočasno izpolniti obveznosti, ki so bile dogovorjene na sestanku 2. 3. med tožnikom in FURS. Ob tem tožnik dodaja, da ne more trpeti negativnih posledic, zaradi nezmožnosti izpolnitve dogovora s strani druge pravne osebe. Torej prihaja do kršitev dogovora s strani FURS s tem, da se tožnika „kaznuje" z zapečatenjem.

20. Prepoved opravljanja dejavnosti, zapečatenje poslovnih prostorov in zapečatenje spletnih strani so skrajni ukrep, ki ga FURS uporabi pri zavezancih, ki kontinuirano kršijo zakone in druge predpise, katere izvajanje nadzoruje FURS, če nobeni ukrepi FURS niso več učinkoviti in če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnjih kršitev, ki ga v danem primeru ni bilo potrebno izvršiti, saj je nesorazmeren, ni bil nujen, saj E., s. r. o. poskuša urediti vse zahtevano, kar dokazuje obvestilo in prošnja za podaljšanjem roka ter prošnja za obročno plačilo DDV z dne 2. 4. 2020. Navaja, da je pečatenje spletnih strani bilo izvršeno ne da bi FURS upošteval izredne razmere (Covid-19) ter okoliščin dejanskega stanja ter da so se zapečatili poslovni prostori tožniku na podlagi ukrepov, ki naj jih ne bi izvedlo podjetje E., s. r. o. Navaja, da po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) niso tekli roki za opravljanje procesnih dejanj Podjetje E., s. r. o. je bilo zavezano registrirati podružnico v Sloveniji, kar pojasni. Za zadostitev pogoja iz dogovora z dne 2. 3. 2020 (ob upoštevanju 677. čl. ZGD-1) je bilo potrebno fizično opraviti pot na Slovaško, ki je 13. 3. 2020 zaprla svoje meje, o čemer je podjetje E., s. r. o. sproti obveščalo FURS. Dne 14. 5. 2020 je podjetje E., s. r. o., ponovno podalo vlogo za pridobitev ID za DDV, saj je bila predhodna vloga s strani Finančnega urada Nova Gorica zavrnjena, s čimer so bile uradne osebe seznanjene. Podjetje E., s. r. o. (v dopisu z dne 2. 4. 2020) je izrecno pojasnilo, da je zaradi epidemije koronavirusa nemogoče izpolniti posamične točke iz zapisnika. Vse ostalo je namreč življenjsko nesprejemljivo in nesorazmerno, glede na splošno znana dejstva. Tožnik je zaradi višje sile 2. 4. 2020 zaprosil tudi za podaljšanje roka za zagotovitev oz. uresničitev posamičnih točk iz dogovora z dne 2. 3. 2020, vse dokler ne preneha epidemiološko stanje. Gre za procesni predlog stranke, o katerem je organ dolžan odločiti s procesnim sklepom, česar pa ni storil. 21. Podjetju E., s. r. o. je v postopku zapečatenja poslovnih prostorov FURS onemogočil pravico do izpolnitve točk iz dogovora z dne 2. 3. 2020, ob tem da se postopek vodi zoper povsem drugo pravno osebo (tožnika), kljub dejstvu, da obstaja dogovor oz. listine, ki dokazujejo, da spletno prodajo opravlja podjetje E., s. r. o. Slednji je torej stranka postopka, ki pa ne vodi poslovanja v zapečatenih prostorih oz. obstaja celo sklenjen dogovor med E., s. r. o. in tožnikom z dne 27. 2. 2020, da se torej vsi posli predajo tožniku, kar pa se zaradi zapečatenja poslovnih prostorov ni moglo storiti. Kršenje dogovora z dne 2. 3. 2020 in uradnega zapisnika predstavlja kršitve določb postopka in neposredovno kršitev pogojev zapisnika, ki je bil sklenjen med tožnikom, E., s. r. o. in FURS, hkrati pa se s tem podkrepijo trditve tožnika, da FURS ukrepa zoper tožnika, ki ni legitimiran za ta postopek.

22. Tožnik ocenjuje, da je v predmetni zadevi podan ničnostni razlog, skladno z 279. členom ZUP, ki ga citira. Odločbe ni možno izvršiti (3. točka prvega odstavka navedenega člena ZUP) in se ga očitno namerno onemogoča, kar pa pomeni, da razlog ničnosti v vezi z dejanskim stanjem prehaja že v sumbsumcijo 5. in 6. točke prvega odstavka odstavka 279. člena ZUP. Odločba ni izvršljiva, saj je izdana na podlagi predpostavk in domnevnih prekrškov ter pripisuje dejavnost ene pravne osebe drugemu podjetju, tožnik ne more izvršiti ukrepov za razveljavitev ukrepov iz izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na drugo podjetje. V osnovi je sporna legitimacija. V konkretnem primeru tožnik ne more izvršiti kar šest od sedmih točk izreka. Tožnik ne opravlja dejavnosti spletne prodaje, to opravlja podjetje E., s. r. o., med njima obstaja pogodbeno razmerje, uradne osebe podjetja E., s. r. o. ne obravnavajo kot fiktivnega podjetja, temveč kot dejansko podjetje, ki opravlja dejavnost spletne prodaje. Celotna zadeva pokaže, da se na tožnika izvaja pritisk z raznimi ukrepi (sklep o zavarovanju, blokada TRR, izvršba, pečatenje poslovnih prostorov in sedaj še spletnih strani, ...), ki vodijo v popolno ustavitev poslovanja in insolventnost. Izpodbijana odločba je neizvršljiva, ker ima tožnik blokirane račune. S celotnim postopanjem v predmetnem postopku je FURS oškodoval tako tožnika, zaposlene pri tožniku, ne nazadnje pa proračun države.

23. Sodišču predlaga, da odpravi odločbi prve in druge stopnje in zadevo vrne v nov postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka v roku 15 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

**K točki I. izreka:**

24. Tožba ni utemeljena.

25. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji organ prve stopnje in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne pritožbeni organ ter se sodišče nanje sklicuje in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

26. Prvi odstavek 37. člena ZFU (prepoved opravljanja dejavnosti in zapečatenje poslovnih prostorov, dokumentov in predmetov) določa, da če uradna oseba pri opravljanju nalog finančne uprave ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, katerega izvajanje nadzoruje, lahko, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve, do odprave nepravilnosti z odločbo prepove opravljanje dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente. Po 14. členu ZFU (pooblastila uradnih oseb) pri opravljanju nalog finančne uprave (določenih v 11. členu ZFU) uradna oseba prepove opravljanje dejavnosti in zapečati poslovne prostore, poslovne knjige in drugo dokumentacijo (točka 15)1. 27. Način izvrševanja pooblastil uradnih oseb finančne uprave, med drugim iz 37. člena ZFU2 je določen v Pravilniku, ki ga je izdal minister za finance na podlagi pooblastila iz 45. člena ZFU. Člen 8 Pravilnika (z naslovom zapečatenje spletnih strani) določa, da če uradna oseba prepove zavezancu opravljanje dejavnosti, lahko zapečati tudi spletne strani, ki jih ta uporablja pri opravljanju dejavnosti, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve zakona ali drugega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje (prvi odstavek). Zapečatenje spletnih strani iz prejšnjega odstavka se v skladu s prvim odstavkom 37. člena ZFU izvede z odredbo ponudniku storitev informacijske družbe, s katero se omeji dostop do spletnih strani, ki jih zavezanec uporablja pri opravljanju dejavnosti (drugi odstavek). Uradna oseba lahko v primeru iz prejšnjega odstavka naloži ponudniku storitev informacijske družbe tudi objavo obvestila o zapečatenju (tretji odstavek).

28. V danem primeru iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je finančni organ tožniku z odločbo DT 0610-5294/2018-96 z dne 17. 6. 2020 prepovedal opravljanje dejavnosti in mu zapečatil poslovne prostore na naslovu A. ulica in B. ulica, ki jih je uporabljal za opravljanje dejavnosti. Odločba je dokončna (toženka je pritožbo zavrnila 26. 11. 2020). Pred sodiščem se vodi zoper navedeno odločbo upravni spor (I U 2027/2020). Navedeno pomeni, da ima uradna oseba pooblastilo, da lahko zapečati tudi spletne strani, ki jih tožnik uporablja pri opravljanju dejavnosti, ob izpolnjenem (drugem) pogoju, če je to nujno potrebno zaradi preprečitve nadaljnje kršitve zakona ali drugega predpisa, katerega izvajanje nadzoruje finančna uprava (8. člen Pravilnika). Iz sodne prakse Upravnega sodišča RS3 tudi izhaja, da ob upoštevanju namenske, logične, sistemske in besedne metode razlage zakonska dikcija prvega odstavka 37. člena ZFU v delu, ki finančni upravi omogoča, da izreče „prepoved opravljanja dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete“, smiselno zajema tudi zapečatenje spletne strani, saj se v danem primeru kršitve zakona in izvajanje prepovedane dejavnosti trgovine na drobno vrši preko navedenih spletnih strani. Zato sodišče zavrača očitke tožbe glede litispendence in navedbe, da gre za (tri) postopke o isti upravni stvari, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe to ne izhaja. Tudi tožnik sam navaja, da gre za različne odločbe finančnega organa, ki se pred sodiščem vodijo pod različnimi opravilnimi številkami.

29. Navedbe, da se dejansko stanje ugotavlja v postopku s krovno oziroma odmerno odločbo z dne 19. 7. 2019, ki se vodi pred sodiščem pod opr. številko I U 1601/20204 in da gre za nedokazane očitke FURS, ki da so v nasprotju z dejanskim stanjem, niso relevantne, saj odmera DDV in DDPO ni predmet tega postopka in se sodišče to tega posebej ne opredeljuje. Z izpodbijano odločbo se tožniku tudi ne prepoveduje opravljanje dejavnosti, kot navaja tožnik (na strani 3 tožbe), temveč zapečatenje spletnih strani, kot so navedene, kar se pogojuje do izpolnitve zavez, kot so navedene.

30. Iz dejanskih ugotovitev, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, tožnik opravlja dejavnost spletne prodaje, pri tem pa krši ZDavPR, ZDDV-1, ZDavP-2 in ZDDPO-2 ter se izogiba plačilu davčnih obveznosti. Krši tudi določila glede obveznosti odprtja TRR pri ponudnikih plačilnih storitev in obveznosti vpisa poslovnih prostorov v davčni register. Tožnik je bil v predhodnem postopku DIN seznanjen z nepravilnostmi pri svojem poslovanju ter hkrati opozorjen glede možnosti prepovedi opravljanja dejavnosti in zapečatenja poslovnih prostorov ter spletnih strani, v kolikor bo s kršitvami v zvezi s spletno prodajo nadaljeval. V predmetnem postopku pa so mu bili omogočeni sestanki, na katerih je lahko predlagal svoje ukrepe za odpravo nepravilnosti. Rok za ureditev poslovanja mu je bil s strani finančnega organa dvakrat podaljšan. Nepravilnosti po ugotovitvah finančnega organa, kot so ugotovljene v predhodnem postopku DIN, tudi še ni odpravil. Finančni organ ugotavlja, da tožnik še naprej izdaja račune v imenu tujega podjetja E., s. r. o. (v obdobju od 3. 1. 2020 do 15. 6. 2020 so bili v imenu omenjenega podjetja davčno potrjeni računi v skupnem znesku 48.319,85 EUR). Ugotovitve se nanašajo tudi na neizkazovanje obveznosti za plačilo DDV in DDPO od spletne prodaje v svojih poslovnih knjigah in davčnih obračunih. Finančni organ mu (tudi) očita, da z nakazilom kupnin od spletne prodaje na TRR tujih družb ter z zaprtjem transakcijskega računa 1. 4. 2020 še dodatno otežuje izterjavo davčnega dolga. Tožniku se očita, da ni odpravil nepravilnosti v zvezi s prijavo poslovnih prostorov v davčni register. Finančni organ je tožniku z odločbo z dne 17. 6. 2020 prepovedal opravljanje dejavnosti in mu zapečatil poslovne prostore na naslovih A. ulica in B. ulica. Odločba je dokončna in izvršljiva.

31. Iz dejanskega stanja, ki je relevantno za odločitev v tej zadevi, pa izhaja, da je tožnik opravljal dejavnost spletne prodaje na navedenih spletnih straneh in da račune izdaja v imenu slovaškega podjetja E., s. r. o. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jo je sodišče povzelo v točkah 5, 6 in 7 obrazložitve, izhaja, da je bil direktor tožnika tisti, ki je organiziral in vodil posle spletne prodaje oziroma naročal blago, se dogovarjal z dostavnima podjetjema in da so njegovi zaposleni prejemali naročila in tudi reklamacije in pripravljali in odpremljali pakete, ki jih je dostavno podjetje prevzemalo v poslovnih prostorih tožnika. Ugotovljenemu načinu poslovanja tožnik v tožbi ne oporeka. Tožnik je v svojih prodajalnah prodajal istovrstno blago, kot se je prodajalo preko spleta, računi pa so bili enaki računom, izdanim v maloprodaji tožnika. Tožnik konkretizirano ne oporeka tudi ostalim okoliščinam, kot jih je podrobno opisal davčni organ (strani 4 do 7 obrazložitve)5. 32. Očitek glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker da finančni organ ni mogel ugotoviti lastnika domene, ki je skrit, in da ni naveden upravitelj spletnega mesta in da je pri domenah, ki imajo na koncu si. razvidno, da je lastnik podjetje E., s. r. o., ni relevanten, saj je finančni organ odredil zapečatenje spletnih strani, ki jih je tožnik dejansko uporabljal pri opravljanju dejavnosti spletne prodaje, ne glede na lastništvo, kar je skladno z 8. členom Pravilnika, ki pogoja lastništva ne zahteva. Sodišče zato zavrača očitek tožnika, da je lastništvo in dokazovanje lastništva pravno pomembno dejstvo v obravnavani zadevi.

33. Na očitke tožnika, da se celotni postopek ne nanaša samo nanj, temveč tudi na slovaško podjetje E., s. r. o., pri čemer se sklicuje na zapisnik z dne 2. 3. 20206, sporazum z dne 27. 2. 20207 in sklep z dne 22. 5. 20208 in da ne gre za fiktivno podjetje, je odgovorila že toženka (strani 12 in 13 obrazložitve), da navedeno ne predstavlja dokaza, da se omenjena družba tudi dejansko ukvarja s spletno prodajo, kar vse izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane določbe, s čimer se strinja tudi sodišče. Sodišče zavrača zato tudi očitke glede kršitev pravil postopka, ker podjetju E., s. r. o. ni bila dana pravica do izjave (7. člen ZUP), saj slednja ni bila stranka postopka, čemur tožnik tudi neutemeljeno nasprotuje, ko navaja, da tožnik ni legitimirana stranka v postopku, saj je finančni organ ugotavljal nepravilnosti v zvezi s poslovanjem tožnika. Izpodbijana odločitev je izdana zaradi ugotovljenih kršitev, ki so na strani tožnika in ne na strani družbe E., s. r. o., saj je finančni organ izčrpno pojasnil dejstva in okoliščine, da tožnik opravlja dejavnost spletne prodaje preko spletnih strani, ki so bile z izpodbijano odločbo zapečatene.

34. Očitki glede ukrepa prenehanja dejavnosti in pečatenja poslovnih prostorov, se ne nanašajo na predmet izpodbijane odločbe, zato se sodišče do njih ni dolžno opredeljevati.

35. Tožnikove navedbe, da se je zapisnik z dne 2. 3. 2020 nanašal na ukrepe, ki jih mora izvesti podjetje E., s. r. o. ter navedbe, da je do neizpolnitve dogovora prišlo zaradi epidemioloških razmer ter da se izpodbijana odločba nanaša na napačno podjetje, nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik se sam sklicuje na dogovor z dne 27. 2. 2020, katerega stranki sta bila tožnik in navedeno slovaško podjetje, ki ga je tožnik sam predložil finančnemu organu na sestanku 2. 3. 2020. Ni sporno, da gre za njegov predlog ureditve spletne prodaje, kar je finančni organ sprejel in dal tožniku možnost, da se izogne ukrepom po 37. členu ZFU, s čimer je bil tožnik v postopku seznanjen. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da na sestanku 2. 3. 2020 ni bil prvič seznanjen z ugotovljenimi kršitvami glede spletne prodaje blaga in da mu je bil pred tem že 20. 5. 2019 vročen zapisnik DIN z dne 16. 5. 2019. Tožnik se v tožbi sklicuje na izredne razmere, pri tem pa ne pojasni, v čem naj bi mu bilo onemogočeno urediti poslovanje na dogovorjen način s sestanka 2. 3. 2020, zato sodišče te ugovore kot pavšalne zavrača, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa tudi izhaja, da je davčni organ upošteval izredne razmere glede teka rokov, zato so očitki, kolikor se nanašajo na to, da procesni roki niso tekli, neutemeljeni.

36. Sodišče očitek glede nesorazmernosti ukrepa zavrača, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ga je kot skrajni ukrep v danem primeru bilo potrebno kot nujnega izreči zaradi preprečitve nadaljnje kršitve zakonov, kot so navedeni v obrazložitvi9, katerega izvajanje nadzoruje, do odprave nepravilnosti, kot je navedeno. Če gospodarski subjekt dejavnost opravlja v nasprotju z zakonom, ZFU predvideva določeno ukrepanje. Finančna uprava ima pooblastilo za v tej zadevi izrečen ukrep v določbah ZFU (37. člen ZFU v povezavi z 8. členom Pravilnika), kot sta pravilno pojasnila finančni organ in toženka, potem, ko je bil tožniku že izrečen ukrep prepovedi opravljanja dejavnosti in zapečatenja poslovnih prostorov, zaradi preprečitve nadaljnje kršitve zakonov, kot so navedeni, do odprave nepravilnosti, ki so navedene. Tožnik ni uspel izpodbiti, da za izrečeni ukrep zapečatenja spletnih strani niso izpolnjeni pogoji. Po presoji sodišča izrečeni ukrep ne predstavlja prekomernega posega in je upoštevano načelo sorazmernosti. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

37. Po presoji sodišča sta za zapečatenje spletnih strani po 37. členu ZFU kumulativno izpolnjena oba predpisana pogoja: ugotovljene so kršitve predpisov (ZDavPR, ZDDV-1, ZDavP-2, ZDDPO-2 in ZFU) in je izkazana nujnost ukrepa zaradi preprečitve nadaljnjih kršitev, kot pravilno navaja finančni organ v svoji obrazložitvi. Ker gre za ponavljajoče in dalj časa trajajoče kršitve, kar vse izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, se sodišče strinja tudi z zaključkom finančnega organa, da je mogoče pričakovati, da bo tožnik s kršitvami nadaljeval, kljub prepovedi opravljanja dejavnosti in zapečatenju poslovnih prostorov in je zato tudi po presoji sodišča ukrep zapečatenja spletnih strani upravičen kot nujno potreben, z namenom preprečitve nadaljevanja kršitev10, kot izpostavlja finančni organ v svoji obrazložitvi, pri čemer se sodišče strinja tudi z zaključki finančnega organa, da nedovoljene spletne prodaje ni mogoče preprečiti na drugačen način kot z zapečatenjem spletnih strani.

38. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožnikov tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka. Tožnikovi očitki, da ni legitimirana stranka za izrek ukrepa, niso utemeljeni, saj kot že povedano, se ukrep nanaša na tožnika kot kršitelja in ne na podjetje E., s. r. o. Po presoji sodišča izpodbijana odločba vsebuje vse elemente, kot jih predpisuje 214. člen ZUP, obrazložitev je mogoče preizkusiti, načelo materialne resnice (8. člen ZUP) po presoji sodišča ni kršeno.

39. Očitki glede ničnosti po 3. oziroma 5. in 6. točki prvega odstavka 279. členu ZUP niso utemeljeni, saj razlogi, kot jih navaja tožnik glede pravne in dejanske nemožnosti izvršitve izpodbijane odločbe, po presoji sodišča niso podani. Očitek glede nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pa ne predstavlja ničnostnega razloga, tudi blokada računa in nelikvidnost nista razloga za izrek ničnosti odločbe po navedeni določbi ZUP.

40. Z vsem navedenim je po presoji sodišča odgovorjeno na tožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot pritožbeni organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

41. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

42. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, saj relevantno dejansko stanje, ki se nanaša na ugotovljeni način poslovanja tožnika11, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

**K točki II izreka:**

43. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Pooblastila finančne uprave so navedena tudi v 14. členu ZFU (točka 15 prvega odstavka - prepoved opravljanja dejavnosti), pri čemer iz obrazložitve Predlogu Zakona o finančni upravi (EPA 1584-VI) z dne 14. 11. 2013, izhaja, da finančna uprava za opravljanje svojih nalog (določenih v prvem odstavku 11. člena ZFU) potrebuje zakonsko določena pooblastila, ki ji služijo kot orodje za uspešno in učinkovito opravljanje le teh. Prisilna sredstva so del pooblastil za izvajanje nalog finančne uprave in prisiljujejo k storitvi ali opustitvi določenega ravnanja. 2 Namen določbe prvega odstavka 37. člena ZFU je razviden iz obrazložitve v Predlogu Zakona o finančni upravi (EPA 1584-VI) z dne 14. 11. 2013, da „podobno kot v veljavni ureditvi, se tudi v novem zakonu ureja podlaga, ki bo finančni upravi omogočila izrek prepovedi opravljanja dejavnosti. Ukrep je časovno vezan na odpravo nepravilnosti, zaradi katerih je bil ukrep izrečen.“ 3 Primerjaj npr. sodbo Upravnega sodišča RS I U 1361/2017 z dne 10. 4. 2018. 4 Sodišče je tožbo tožnika s sklepom I U 1601/2020-6 z dne 30. 3. 2021 zavrglo zaradi procesnih pomanjkljivosti. 5 Med drugim, npr. da je po zapečatenju določenih spletnih strani dejavnost spletne prodaje prenesena na nove spletne strani, ki so enake zapečatenim spletnim stranem. 6 Iz njega med drugim izhaja, da se dejavnost spletne prodaje uredi na način, da podjetje E., s. r. o. uredi vpis v sodni register v Sloveniji, pridobi ID številko za DDV v Sloveniji, uredi vse pravno formalne postopke v zvezi z opravljanjem dejavnosti itd. 7 Dogovor tožnika z družbo E., s. r. o., da bo slednjemu za namene opravljanja dejavnosti spletne prodaje predal v uporabo poslovne prostore v Mariboru in sam hkrati prenehal opravljati trgovinsko dejavnost. 8 Z njim je bila družba E., s. r. o. pozvana k predložitvi dokumentacije v zadevi davčnega nadzora DDV za obdobje od 1. 3. 2019 do 30. 4. 2020. 9 Tožnik je kršil določbe prvega in drugega odstavka 81. člena ZDDv-1, drugega odstavka 6. člena ZDavPR, 33. člena ZDDV-1, prvega odstavka 31. člena ZDavP-2, tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2. 10 Tožniku se očita kršitev naslednjih predpisov: prvi in drugi odstavek 31. člena in 33. člena ZDDV-1, drugi odstavek 6. člena ZDavPR, prvi odstavek 31. člena in 37. člena ZDavP-2, tretji odstavek 12. člena ZDDPO-2 in tretji odstavek 53. člena ZFU. 11 Med drugim, da tožnik sam sprejema naročila za spletno prodajo, sprejema reklamacije spletne prodaje, pakira pakete za dostavo itd.