Jedro

Ker bi bila fizična delitev mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, je sodišče prve stopnje na podlagi 5. odstavka 70. člena SPZ pravilno odločilo, da namesto prodaje navedeni dve parceli v celoti pripadeta nasprotni udeleženki, s tem da predlagatelju izplača vrednost njegovega deleža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razdelilo solastne nepremičnine tako, da nasprotna udeleženka prejme v izključno last parcele št. 332, 330/4 in 333, predlagatelj pa parceli št. 330/1 in 330/3, vse k. o. X. Nasprotni udeleženki je naložilo, da mora predlagatelju plačati 9.854,34 EUR v dveh mesecih od pravnomočnosti sklepa z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer ležijo nepremičnine, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev. Sklenilo je, da ima predlagatelj dotlej zastavno pravico na nepremičninah, ki so pripadle nasprotni udeleženki. To pa je zavezalo še k povrnitvi 151,19 EUR stroškov postopka z obrestmi.

Nasprotna udeleženka se je pravočasno pritožila. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja na stopnjevitost načinov delitve solastnine, kot jo določa 70. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Vztraja, da bi bilo nepremičnine mogoče razdeliti v naravi. Sodišče ni ugotovilo, da bi bila takšna delitev povezana z znatnim zmanjšanjem vrednosti stvari, medtem ko vprašanje smotrnosti delitve, ki ga je izpostavilo, sploh ni relevantno. Tudi izvedenec geodet je potrdil, da je možna delitev parcel št. 332 in 330/4 na način, kot ga je predlagala nasprotna udeleženka, torej po dosedanji uporabi nepremičnin. Na zahodnem delu, ki bi pripadel predlagatelju, bi bilo mogoče graditi. Vprašanje smiselnosti take delitve ne more biti odločilno. Po mnenju izvedenca je možna tudi fizična delitev parcel št. 330/1 in 330/3. Predlagatelj ni nikoli skrbel za navedeni dve nepremičnini. Nasprotna udeleženka nikoli ni predlagala, naj ji parceli št. 332 in 330/4 pripadeta v izključno last, proti izplačilu predlagatelja. Del teh nepremičnin, kjer stojita ruševina in lopa, namreč še vedno uporablja predlagateljeva pravna prednica A. Š. Tudi ugotovitev izpodbijanega sklepa, da naj bi bila delitev parcel št. 330/4 in 332 ekonomsko neupravičena, nima opore v dokaznem gradivu. Izvedenec omenja le nesmotrnost delitve, ne pa morebitnega zmanjšanja vrednosti. Poleg tega ni dokazano, da bi predlagatelj že doslej uporabljal kmetijski del parcele št. 330/1. Končno so razlogi izpodbijanega sklepa nejasni in nerazumljivi, tako da ga ni mogoče preizkusiti.

Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pri sestavi izpodbijanega sklepa ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), na katero se sklicuje pritožba. Svojo odločitev je skrbno, pregledno in razumljivo obrazložilo, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. V obrazložitvi sklepa se je jasno in prepričljivo izreklo o vseh relevantnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih v pritožbi znova izpostavlja nasprotna udeleženka. Pritožbeni preizkus je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pravilno je uporabilo tudi zakonska določila o delitvi in prednostnih načinih delitve iz 70. člena SPZ.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da za fizično delitev solastnih nepremičnin v naravi ni nobenih ovir. Sodišče prve stopnje se je ob pomoči izvedenca geodeta lahko povsem zanesljivo prepričalo, da je takšna delitev parcel št. 330/4 in 332, kot jo je predlagala pritožnica, sicer možna, vendar ni smiselna, niti smotrna in ekonomsko upravičena. Iz ugotovitve izpodbijanega sklepa (7. točka obrazložitve), da bi bila po predlagani parcelaciji navedenih nepremičnin cena nefunkcionalno oblikovane in prostorsko umeščene nepremičnine nižja, jasno izhaja sklep, da bi bila delitev mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre pri tem za očitno dejstvo, ki ga glede na preostale izvedene dokaze ni bilo treba še dodatno dokazovati. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi petega odstavka 70. člena SPZ odločilo, da namesto prodaje navedeni dve parceli v celoti pripadeta pritožnici, s tem da predlagatelju izplača vrednost njegovega deleža. Pritožbena trditev, da pritožnica nikoli ni podala predloga za takšen način delitve parcel št. 330/4 in 332, je očitno protispisna. Nasprotna udeleženka se je namreč ves čas zavzemala, da ji v postopku delitve pripadejo nepremičnine, na katerih ima hišo in vrt, torej parcele št. 330/4, 332 in 333. Pri takšnem svojem predlogu je vztrajala tudi na zadnjem naroku; čeprav je med zaslišanjem izjavila, da ni zainteresirana za tisti del parcele št. 332, kjer se nahaja ruševina, svojega predloga delitve ni več spremenila. Dokazovanje dejanske rabe kmetijskega dela parcele št. 330/1, ki je po sklepu v celoti pripadla predlagatelju, ni bilo potrebno, ker je vrednost pritožničinega solastnega deleža po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje že izpolnjena oziroma presežena s prejemom drugih nepremičnin, za katere je izkazovala močnejši interes. Dejstvo, da se predlagatelj ni osebno udeleževal obravnavanja na sodišču, po vsem navedenem ne more biti pomembno.

Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s z 37. členom ZNP potrdilo izpodbijani sklep.

10. Ker je nasprotna udeleženka s pritožbo propadla, mora svoje stroške zanjo kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).