Jedro

Napačen pa je zaključek sodišča, da je v konkretni zadevi škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se ni mogla posledicam izogniti. Zaključek nima podlage v izvedenem dokaznemu postopku. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečanja nevarnosti in morebitnimi neskladnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca in oškodovanca, ki so v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ključno je dejstvo, da je tožena stranka (delovodja) morala tožnika opozoriti, da opravlja delo s prepovedanim delovnim sredstvom, oziroma na prepovedan način. Delovodji pa se je zdel način izvajanja dela ustrezen glede na to, da ni bilo možno uporabiti viličarja, ki so ga sicer uporabljali za vgradnjo vrat.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 41.028,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v celoti in bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočnosti sodbe. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v odločitev o višini odškodnine, podrejeno pa, da tožbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da iz izvedenega dokaznega postopka izhajata dve različni verziji nastanka škodnega dogodka. Po mnenju izvedenca za varstvo pri delu je do nezgode prišlo zaradi neustrezne postavitve premičnega odra ter neprimernega ročnega dvigovanja dvižnega mehanizma vrat na delovno ploščad odra. Mnenje izvedenca je, da premični oder ni bil primerno varovan proti premiku ter kolesa odra niso bila blokirana, dočim so priče izpovedale, da je A. A. spustil vrata, ker njihove teže ni zadržal, vendar se sodišče ni izrecno opredelilo, katero od verzij pravzaprav sprejema. Pravilno je ocenilo, da izvajanje montaže vrat, ki so težja od 130 kg, na odru v višini 3 metrov predstavlja nevarno delo ter da v tem konkretnem primeru gre za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti. Kljub temu pa je sodišče zaključilo, da tožena stranka za škodo ne odgovarja, ker je škoda nastala izključno zaradi dejanj tožnika, ki jih tožena stranka ni mogla pričakovati (2. odstavek 153. člena OZ). Z navedenim se tožnik ne strinja. V pritožbi navaja, da je organizacija delovnega procesa na terenu v sferi delodajalca in delo na terenu v imenu delodajalca (kot njegova podaljšana roka) vodi vodja skupine (delovodja), kar je že zapisalo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 480/2000 z dne 25. 4. 2001. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik delal v skupini štirih delavcev montažerjev, od katerih je bil delovodja A. A. O tem so izpovedali direktor tožene stranke B. B., C. C., ki je bil vodja delavcev na objektu ter sodni izvedenec. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da bi tožnik moral odkloniti delo na podlagi 50. člena ZVZD-1, saj noben člen tega zakona delavcu ne nalaga, da je njegova dolžnost odkloniti delo. Tožniku se očita, da je sam izbral način dela (ročno dvigovanje vrat) in da ni odklonil dela, ter bi lahko zahteval, da se delo opravi na drug način. Očita se mu, da ni uporabil varovalne opreme, ki mu jo je tožena stranka zagotavljala. Očitajo se mu torej stvari, ki so v sami sferi delodajalca, ki opravlja nevarno dejavnost, in je delodajalec tisti, ki bi moral poskrbeti za varno delo oziroma v njegovem imenu delovodja. Delovodja pa je oseba, ki vodi delovni proces, odloča o načinu izvajanja posameznih delovnih operacij ter o uporabi delovnih sredstev in varnostnih ukrepov. Tudi če je tožnik sodeloval pri odločitvi, kako vrata dvigniti na oder, je končna odločitev, kako se bo delo opravilo, na delovodji oziroma vodji del na gradbišču. Dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti nosi delodajalec in je on tisti, ki mora na podlagi 153. člena OZ dokazati, da za škodo, ki jo delavec utrpi, ni odgovoren. Če bi tožena stranka skrbela za varnost pri delu, bi delo organizirala tako, da bi časovno uskladila betoniranje tal in montažo vrat ter bi delavci za dvigovanje vrat lahko uporabili viličarja. Tako do nesreče prav gotovo ne bi prišlo. Tožena stranka ni podala trditev, katera so varnostna sredstva, ki jih tožnik ni uporabil, da bi se izognil poškodbi. Ni naloga sodišča, da ob pomanjkljivi trditveni podlagi raziskuje razloge za razbremenitev objektivno odgovornega delodajalca. Sodna praksa je enotna, da se nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. V rizično sfero objektivno odgovornega delodajalca namreč sodijo nepremišljena, nepredvidena ali nerazumna dejanja oškodovanca, skratka ravnanja, ki bi se jih v življenju razumen človek izognil, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnostim. Tožena stranka v tej smeri ni podala prav nobenih navedb, zato se svoje odgovornosti po 2. odstavku 153. člena OZ ne more razbremeniti. Krivda oškodovanca v primeru objektivne odgovornosti ni odločilna, temveč je odločilno, ali bi moral nosilec nevarne dejavnosti takšno ravnanje pričakovati in bi se mu lahko izognil. Sodišče prve stopnje za svojo odločitev, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za tožniku nastalo škodo, ni imelo na razpolago zadostne trditvene in dejanske podlage, predvsem pa je zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj je delodajalec izrecno prepovedal ročno dvigovanje vrat, kar so delavci upoštevali. Pri vseh predhodno montiranih vratih so le-ta dvigovali na odrejen način s škripcem, pri zadnjih vratih pa se je ravno tožnik, v nasprotju z navodili delodajalca, samoiniciativno odločil, da bo vrata dvignil ročno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zadostno obrazložilo svojo ugotovitev o opravljanju dela s povečano nevarnostjo in je pravilno navedlo razloge, zakaj šteje, da je šlo za nevarno dejavnost, vendar pa je napačno zaključilo oziroma vsaj preuranjeno, da toženec za škodo ne odgovarja, ker je škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ni mogla izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo škode iz škodnega dogodka z dne 12. 4. 2013, do katerega je prišlo v času opravljanja dela za toženo stranko. Tožnik je opravljal delo montažerja vrat in je bil pri toženi stranki zaposlen v obdobju od 7. 6. 2010 do 31. 8. 2016. Dne 12. 4. 2013 se je tožnik na gradbišču oziroma objektu D. poškodoval pri montaži večjih hitrotekočih vrat, hkrati pa se je poškodoval tudi sodelavec A. A., ki je padel z odra in pri tem utrpel hude poškodbe, tožnik pa se je sicer obdržal na odru, tako da se je držal za cev, pri tem pa sam zadržal vrata in utrpel poškodbo desne rame in rotatorno manšeto. Tožnik zahteva odškodnino za nematerialno in materialno škodo, ki jo je utrpel na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka tožniku odgovarja po pravilih objektivne odškodninske odgovornosti, ker je tožnik opravljal delo na višini (4 m) in glede na težo vrat (izvedenec mag. E. E. je zapisal, da bi naj bila vrata težka od 80 do 100 kg), kar se šteje za opravljanje nevarne dejavnosti (2. odstavek 131. člena OZ). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo: - da so spornega dne na objektu delali štirje delavci, in sicer tožnik, A. A., F. F. in G. G.; - da je bil petek in so morali z montažo vrat zaključiti, ker je bila v ponedeljek predaja objekta; - do nesreče je prišlo pri montaži zadnjih vrat; - zaradi mokrega betona niso mogli vrat montirati z viličarjem, kar bi bil najprimernejši način montaže; - tožena stranka jim je dala na razpolago škripec, ki ga je kupila na predlog A. A. in so ga uporabili pri montaži dveh enakih vrat. 8. Tožnik in A. A. sta izpovedala, da bi edino z viličarjem, ki pa ga niso smeli uporabili zaradi sveže zabetoniranih vrat, lahko opravili varno montažo vrat. Povedala sta, da jim nadrejeni C. C. ni dal navodil, kako naj delo izvedejo, in je samo dejal, da naj se znajdejo, zato so šli kupit škripec, ker so menili, da bi lahko vrata zmontirali s pomočjo škripca. Kasneje pa se je izkazalo, da zaradi naklona strehe ni bilo mogoče škripca pritrditi, ter da škripec ni bil primeren za dvigovanje takšne teže, kot so jo imela vrata. Tudi priči F. F. in G. G. sta potrdila, da jim je bilo pred začetkom dela rečeno, da ne smejo po notranjosti objekta voziti z viličarjem, s katerim se je običajno montiralo in dvigovalo vrata, zaradi sveže zabetoniranih tal. Glede škripca sta izpovedala, da bi ga v konkretnem primeru bilo možno zmontirati, pri čemer pa bi montaža škripca vzela še kakšno uro časa. Zato je tožnik dal idejo, da bi vrata nesli ročno na oder. F. F. je temu nasprotoval in takšnemu načinu dela je nasprotoval tudi sodelavec G. G. Sodni izvedenec mag. E. E. je podal mnenje, da se montaža obravnavanih hitrotekočih vrat z uporabo ustreznega škripca in odra lahko opravi varno, v kolikor je za pritrditev škripca na razpolago ustrezno mesto. V mnenju je tudi zapisal, da delovni postopek montaže vrat predvidi vodja montaže, na podlagi delovnih postopkov proizvajalca I. in da se je vodja montaže A. A. napačno odločil za ročno dvigovanje mehanizma s plezanjem na podest odra. Izvedenec H. H. pa je bil postavljen z nalogo, da ugotovi, kakšne nosilnosti je bil prečni kovinski drog, ki se je nahajal na kraju dogodka, in ali lahko ta prečni kovinski drog nosi obremenitev teže vrat, ki so jo delavci montirali za izvedbo montaže s škripčevjem. Glede na podano mnenje izvedenca H. H. je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila uporaba škripca pri montaži vrat možna in da ne drži trditev tožnika, da škripec za dvig predmetnih vrat ni bil primeren.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zaključilo, da je za škodo v celoti odgovoren tožnik, ker se je v nasprotju z navodili tožene stranke, ter kljub izrecnemu nasprotovanju sodelavca F. F. in neodobravanju sodelavca G. G., samoiniciativno in brez vednosti tožene stranke odločil, da bo vrata dvignil ročno. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik za nesrečo izključno kriv sam, sokrivde tožene stranke pa ni bilo. Organizacija delovnega procesa na terenu je v sferi delodajalca. Na terenu pa v imenu delodajalca vodi in organizira delo vodja skupine. Kot je izpovedal C. C., ki je bil vodja delavcev na objektu, so na objektu delali štirje delavci na montaži več dvižnih vrat in več požarnih drsnih vrat ter da je bil vodja skupine (delovodja) A. A. Tudi sodni izvedenec za varstvo pri delu je v izvedenskem mnenju zapisal, da je za postavitev odra in uporabo elementov varnostne ograje, ki preprečuje padec delavca z višine, odgovoren vodja del, ki je bil v danem primeru A. A. Glede na to, da je vodja oseba, ki vodi delovni proces, odloča o načinu in izvajanju posameznih delovnih operacij, ter uporabi delovnih sredstev in varnostnih ukrepov, tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da četudi bi sodeloval pri odločitvi, kako vrata dvigniti na oder, ali bi bila njegova zamisel, da vrata dvignejo ročno, kot so to povedale zaslišane priče, da pa je končna odločitev, kako se bo delo opravilo, na delovodji in je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je za škodo v celoti odgovoren tožnik sam, nepravilna.

10. Utemeljeno tožnik v pritožbi izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v 28. točki obrazložitve sodbe, in sicer, da je tožena stranka tožniku (vsem delavcem) zagotovila škripec in delovni oder ter drugo varovalno opremo, ter s tem sprejela vse ukrepe v zvezi z varstvom pri delu, zato nastanka poškodbe, do katere je prišlo zaradi samovoljnega ravnanja tožnika, ni mogla predvideti in preprečiti. Tožena stranka ni podala trditev, katera so varnostna sredstva, ki jih tožnik ni uporabil, z uporabo teh sredstev pa bi se izognil poškodbi, zato je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je tožnik za nesrečo kriv sam, ker ni uporabil varovalne opreme in, če bi jo uporabil, do nesreče ne bi prišlo.

11. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zaključilo, da je odgovornost tožene stranke objektivna, kar pomeni, da gre za odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti, zaradi česar se domneva, da škoda izvira iz te dejavnosti. Na podlagi 2. odstavka 153. člena OZ je tožena stranka prosta odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Tožena stranka za razbremenitev svoje objektivne odgovornosti ni podala trditev. Zatrjevala je zgolj, da ne gre za nevarno dejavnost, ter da so tožniku zagotovili vsa možna delovna in varovalna sredstva in da so tožniku zagotovili šolanje za montažo vrat ter ga usposobili za varnost pri delu.

12. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da predstavlja delo na predmetni višini nevarno dejavnost. Delo tožnika je bilo nevarno zaradi same višine, na kateri ga je opravljal, in teže vrat, ki jih je tožnik montiral (110 do 130 kg), saj pri takšnem delu vedno obstaja nevarnost, da tudi iz nezakrivljenih razlogov pride do padca. To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Napačen pa je zaključek sodišča, da je v konkretni zadevi škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in se ni mogla posledicam izogniti. Zaključek nima podlage v izvedenem dokaznemu postopku. Za takšno presojo je odločilno tehtanje med stopnjo povečanja nevarnosti in morebitnimi neskladnimi ravnanji oziroma opustitvami delodajalca in oškodovanca, ki so v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode. Ključno je dejstvo, da je tožena stranka (delovodja) morala tožnika opozoriti, da opravlja delo s prepovedanim delovnim sredstvom, oziroma na prepovedan način. Delovodji pa se je zdel način izvajanja dela ustrezen, glede na to, da ni bilo možno uporabiti viličarja, ki so ga sicer uporabljali za vgradnjo vrat. 13. Tožena stranka se lahko oprosti odgovornosti po 2. odstavku 153. člena OZ, le če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali tretje osebe), ki ga ni mogoče pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ni mogla izogniti ali jih odstraniti (kumulativno).

14. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je izključena odškodninska odgovornost tožene stranke, ker je za škodo v celoti odgovoren tožnik, ni ugotavljalo ostalih pravno odločilnih dejstev (delo je organiziral delovodja), ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšalo sodnega postopka, temveč ravno nasprotno - postopek bi se podaljšal zaradi dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ocenilo, da samo ne more ugotovljenih pomanjkljivosti odpraviti. Pa tudi sicer, če bo sodišče ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke, bo potrebno odločiti tudi o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo.

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.