Jedro

Pravica otroka iz prvega odstavka 410. člena ZPP, da izrazi svoje mnenje, je hkrati tudi pravica, da ga ne izrazi. Če tega noče ali tudi ne more storiti, ga ni mogoče in ni pravilno v to siliti.

Zmotno je tudi revizijsko razumevanje prvega odstavka 410. člena ZPP, da sodišče mora otroka povabiti na sodišče. Neformalen razgovor lahko sodišče opravi s posredovanjem centra za socialno delo.

Razmere in otrokove koristi v smislu četrtega odstavka 421. člena ZPP se lahko s potekom časa spremenijo. Ker je življenje dinamično, tudi za revizijo ni sporno, da se razmere lahko spremenijo. Potek časa pa lahko vpliva tudi na spremembo otrokovih koristi. Do tega lahko pride že samo zaradi same odrasti otroka iz ene v drugo dobo, ki zahteva drugačne poudarke in drugačno intenzivnost vzgojnih ukrepov, torej od topline in varnosti v najzgodnejši dobi do privajanja k delovnim navadam doma in pri učenju, pomoči pri tem, navajanju na samostojnost itd.

Izrek

Revizija se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in dne 11.4.1993 rojenega sina pravdnih strank, ki je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 28.3.2002 dodeljen materi, sedaj dodelilo v vzgojo in varstvo očetu. Zato je toženki naložilo, da mora od izročitve otroka dalje plačevati v tožnikove roke po 50,08 EUR (prej 12.000 SIT) mesečne preživnine.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Določbo četrtega odstavka 421. člena Zakona o pravdnem postopka (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3), da sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, je treba po mnenju revizije uporabiti tako, da v primeru nespremenjenih razmer pretehta dejstvo, da je za normalen otrokov razvoj bistven kontinuiran sistem varstva in vzgoje. Drugačna odločitev je utemeljena le, če so se razmere trajno tako spremenile, da bi to zanesljivo dolgoročno škodilo otroku. Pri utemeljevanju tega stališča se revizija sklicuje na konkretno odločbo revizijskega sodišča. V nadaljevanju utemeljuje, da se pri toženki razmere niso poslabšale, pač pa izboljšale, saj ima sedaj kot čistilka zagotovljeno delo v dopoldanskem času, o čemer prilaga potrdilo, ima veliko stanovanje, iz katerega se je starejši sin, s katerim naj se M. ne bi razumel, odselil, ima centralno ogrevanje stanovanja, M. gre v šoli dobro in ne potrebuje več pomoči, tu ima prijatelje, česar sodišči nista upoštevali, toženka je pri vzgoji in varstvu aktivna, v okviru redno izvajanih stikov tudi tožnik lahko kot prej prispeva k vzgoji in varstvu. Otrok želi čez teden živeti pri materi, čez vikend pa bi rad obiskoval očeta, ne bi pa ves čas živel pri njem. Toženka se zaveda, da s temi navedbami izpodbija dejansko stanje, vendar z njimi zgolj dokazuje, da sta sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovili, ker nista upoštevali teh pomembnih dejstev.

Ne samo, da so razmere sedaj boljše kot v času prejšnje sodbe, tudi koristi otroka, še manj pa njegova želja, ne zahtevajo drugačne odločitve o varstvu in vzgoji. Kljub ugotovljenim boljšim razmeram na toženkini strani pa sta sodišči otroka dodelili tožniku, ki je v primerjavi s prejšnjim postopkom sedaj nezaposlen in mora skrbeti še za novo družino. Oprli sta se na trditev, da je toženka pri vzgoji preveč popustljiva in nekonsekventna, tožnik pa zahteva red, delo in odgovornost, kar naj bi bilo otroku v korist. Toženka je bila osebnostna taka že v času prejšnjega sojenja in tudi tožnik se osebnostno ni spremenil. Kakšna sta, izhaja iz izvedenskega mnenja dr. T. P. v prejšnji pravdi, ki bi ga sodišči morali upoštevati ob pravilni uporabi prvega odstavka 408. člena ZPP, četrtega odstavka 421. člena ZPP in 5.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB1). Toženka primerja navedeno izvedensko mnenje z mnenjem izvedenke A. U. v tej pravdi ter slednji očita, da ni napravila osebnostnega testa pravdnih strank, kdo od staršev je primernejši za vzgojo. Opozarja na tožnikovo izjavo izvedenki, da če v tem postopku otroka ne bo dobil, ga tudi kasneje ne bi vzel, četudi bi ga mati nagnala, kar je vsekakor v nasprotju z otrokovimi koristmi. Povzema ugotovitve izvedenca iz prejšnje pravde o osebnostnih lastnostih pravdnih strank in utemeljitev drugačnega mnenja. Te ugotovitve bi morali obe sodišči po uradni dolžnosti upoštevati in jih primerjati z ugotovitvami sedanje izvedenke, nato pa v skladu z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP imenovati novega izvedenca. Toženka je novega izvedenca predlagala.

Kadar nobenemu od staršev ni mogoče očitati zanemarjanja otroka in za vzgojo neprimernih lastnosti, pa otrok pri enem živi v urejenem okolju, na katerega je navajen, premeščanje v drugo okolje ni v otrokovo korist. Taka je tudi sodna praksa revizijskega sodišča. Zato sta se sodišči v tej zadevi zmotno oprli le na zmotno ugotovitev izvedenke, da je toženka mehka, popustljiva in nekonsekventna ter da zato lahko otroku nudi bolj ustrezno vzgojo avtoritativni oče. Razlogi prvostopenjskega sodišča v prvem odstavku na peti strani sodbe o njegovem prepričanju, da bo tožnik otroku omogočil dokončanje osnovne šole, torej tudi devetega razreda, v B., pomenijo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožnik izvedenki povedal, da bo v novem šolskem letu M. zamenjal šolo. Sicer pa to priporočilo izvedenke tožnika ne veže. Tudi razlogi, da bosta pravdni stranki skupaj z otrokom poiskali ustrezno strokovno pomoč, ki bo vsem pomagala lažjo prilagoditev na novo stanje, niso v korist otroka, ker take pomoči doslej niso potrebovali. Stiki so potekali in še vedno potekajo nemoteno. Oče lahko nudi otroku ustrezno vzgojo in omogoči primeren odnos do učenja in dela v okviru izvajanja stikov, lahko pa ga obišče tudi med tednom. Zato predodelitev ni potrebna. Toženka nadaljuje, da je uspela izvedeti, da je tožnik sedaj spet zaposlen, kar pomeni, da bo imel za otroka manj časa. Otrok ima rad oba. Njegova želja pa je, naj ostane stanje nespremenjeno, kar je jasno izpovedal izvedenki, vendar tega sodišči nista upoštevali. Revizija opozarja na 410. člen ZPP o pravici otroka, da izrazi svoje mnenje. Izvedenkino pojasnilo otroku, da ga sicer ona vpraša, kaj želi, vendar o tem odločajo starejši, je bilo neustrezno. Želja in mnenje otroka še kako štejeta v postopku odločanja o njegovem varstvu in vzgoji ter se tudi upoštevata. Tako je izrecno poudarilo tudi revizijsko sodišče v določeni zadevi ob razveljavitvi obeh sodb. Sodišči bi morali M. povabiti, da pred sodiščem izrazi svoje mnenje, saj ga je sposoben izraziti in si to tudi želi. Procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pomenijo razlogi na četrti strani izpodbijane (verjetno prvostopenjske) sodbe, da je tudi mnenje Centra za socialno delo K. takšno, kot je ugotovila izvedenka, da se otrok dodeli tožniku, kar pa iz mnenja centra ne izhaja.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki v odgovoru nanjo obrazloženo predlaga zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

V postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev. Grajani stavek na četrti strani (prvostopenjske) sodbe ne pomeni zatrjevanega nasprotja med listino v spisu in razlogi sodišča o tej listini, pač pa gre za razumevanje sodišča, kaj izhaja iz poročila centra z dne 9.6.2004, v katerem je poleg opisa prednosti in slabosti na straneh obeh strank tudi stavek, da lahko otrokove razvojne potrebe v sedanji situaciji v večji meri zadovoljuje oče kot mama. Do enake procesne kršitve ni prišlo niti v razlogih prvega odstavka na peti stranki prvostopenjske sodbe, kjer sodišče govori o svojem prepričanju, kako bo tožnik v nadaljevanju ravnal v zvezi z nasvetom izvedenke, naj M. tudi zadnji razred osnovne šole obiskuje v B. Ne gre za nasprotje med razlogi o vsebini listine in samo listino, pač pa je sodišče povzelo nasvet izvedenke v mnenju, v katerem je pred tem zapisana tožnikova izjava, kaj namerava storiti v zvezi s prešolanjem otroka. Toženka je v pritožbi sicer uveljavljala procesno kršitev 254. člena ZPP, vendar v drugi smeri kot sedaj. Razlogi pritožbenega sodišča o tem, kdaj se izvedensko mnenje dopolnjuje, kdaj pa se določi nov izvedenec, so pravilni. V reviziji toženka utemeljuje kršitev istih zakonskih določb z novo trditvijo o nasprotju med izvedenskima mnenjema iz prejšnje in sedanje pravde, vendar je tako drugačno uveljavljanje relativne procesne kršitve, do katere naj bi prišlo v postopku na prvi stopnji, v revizijskem postopku nedovoljeno, če ni bilo uveljavljano že v pritožbi (primerjaj 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki že več let v sporu zaradi dodelitve skupnih otrok. Že iz razvezanega spisa izhaja, da sta starejša dva otroka občasno živela tudi pri očetu in se potem vračala k materi, sodišče pa je o dodelitvi vseh treh odločalo v dveh sojenjih, v drugem tako, da je oba sinova dodelilo materi, hčerko pa očetu. Še pred potekom dveh let od pravnomočnosti te sodbe je tožnik vložil sedaj obravnavano tožbo, naj se najmlajši sin M. dodeli njemu v varstvo in vzgojo. O tem zahtevku je sodišče odločalo v treh sojenjih, v prvem je tožbeni zahtevek zavrnilo, v ponovljenih sojenjih pa je mu obakrat ugodilo. Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval z mnenjem o pomanjkljivi in napačni toženkini vzgoji, kar je med drugim vplivalo na bistveno poslabšanje otrokovega učnega uspeha od prav dobrega v četrtem razredu na zadostnega v petem razredu. Samo poslabšanje uspeha ni bilo sporno, pač pa razlogi zanj. Med postopkom so se razmere spreminjale na obeh straneh, s pomočjo inštruktorja pa se je izboljšal tudi otrokov učni uspeh. Vendar tako iz razlogov prvostopenjske sodbe kot iz izvedenskega mnenja in ostalih podatkov spisa izhaja velika otrokova prizadetost zaradi nesporazumov med staršema in samega sodnega postopka. Otrok se že ob prvem razgovoru na centru za socialno delo ni hotel izjaviti, pač pa je želel, da ostane vsebina pogovora zaupna. Tako je ravnal tudi v nadaljevanju ob dveh razgovorih z izvedenko psihološke stroke. Njegove izjave so bile nedoločne. Res je ob prvem razgovoru rekel, da bi bil rad več pri očetu, za stalno pa pri materi, vendar pa ni zavračal drugačne možnosti. Izvedenka je v ustni dopolnitvi mnenja pojasnila, da je mati sama lepo povedala, kaj pomeni taka otrokova izjava: otrok noče reči, da bi šel k očetu zato, da se ne bi zameril materi, ker je ne želi zgubiti. Izvedenka je poudarila, da je otrok v taki situaciji pod pritiskom. Tudi v drugem razgovoru z izvedenko se otrok ni želel direktno opredeliti, na indirekten način pa je potrdil, da se noče nobenemu zameriti in da ne želi izgubiti matere (list. št. 139 spisa). Otrokovo stisko potrjujejo ugotovitve izvedenke, da je otrok že delno resigniran, z očitnimi znaki depresivnosti in subjektivnega trpljenja, da je prisotna čustvena otrplost, težnja k zanikanju svojega doživljanja in čustvovanja, povečala se je tudi njegova relativna telesna teža tako, da že bistveno presega normalno težo vrstnikov. Zato je izvedenka zaključila, da je vedno večja stiska privedla do reaktivne čustvene motnje, klinična slika in tudi testni znaki pa nakazujejo razvoj v smeri čustvene motenosti.

Sodišče prve stopnje je opozorilo na te razloge in tudi povzelo izvedenkino ugotovitev, da se otrok ne more izjasniti, pri katerem od staršev bi rad živel, saj ima oba rad in se nobenemu ne želi zameriti, zlasti ne materi. Na podlagi tega se je tudi odločilo, da otroka ne bo posebej zasliševalo.

Revizijske trditve o drugače izraženi otrokovi želji so torej v nasprotju z ugotovitvami sodišča ter pomenijo na revizijsko stopnji nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je pravica otroka iz prvega odstavka 410. člena ZPP, da izrazi svoje mnenje, hkrati tudi pravica, da ga ne izrazi. Če tega noče ali tudi ne more storiti, ga ni mogoče in ni pravilno v to siliti. Ob drugem razgovoru z izvedenko je bil M. star skoraj 14 let, torej dovolj sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve. O tem je bil pravilno obveščen že ob prvem razgovoru na centru leto in pol prej, zato so odveč revizijske trditve, kako je treba razumeti pojasnilo izvedenke otroku, ki da naj ne bi bilo ustrezno. Zmotno je tudi revizijsko razumevanje prvega odstavka 410. člena ZPP, da sodišče mora otroka povabiti na sodišče. Neformalen razgovor lahko sodišče opravi s posredovanjem centra za socialno delo, kar je tudi storilo. Določbo prvega odstavka 410. člena ZPP je zato pravilno uporabilo tako v njeni materialni kot procesni vsebini.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je imela toženka v postopku dovolj možnosti za izpodbijanje izvedenskega mnenja. Izvedenka je svoje mnenje v ponovljenem postopku ustno obrazložila na obravnavi ter odgovarjala na vprašanja obeh pravdnih strank. Ker je od prvega mnenja poteklo že eno leto, je na toženkino pobudo opravila ponoven razgovor z vsemi prizadetimi in še s polnoletno hčerko pravdnih strank, M. pa je ponovno tudi psihološko testirala. Toženka je sicer na zadnjem naroku dala pisne pripombe, v katerih se ni strinjala z izvedenkinimi zaključki, ter zahtevala novega izvedenca, vendar samo nestrinjanje takega predloga ne utemeljuje. Tudi v kratki pritožbi je toženka mnenje izpodbijala predvsem z zatrjevanjem procesnih kršitev, s čemer ni uspela. V obširni reviziji pa toženka izvedensko mnenje izpodbija z novimi trditvami in predvsem s sklicevanjem na izvedensko mnenje iz prejšnje pravde. Tako sklicevanje v revizijski fazi postopka ni več mogoče, ker temelji na novih dejstvih, ki jih toženka v sedanjem postopku ni zatrjevala. Zmotno je revizijsko stališče, da bi moralo sodišče samo po uradni dolžnosti opraviti to primerjavo in potem določiti novega izvedenca. V prejšnjem postopku je bil eden od treh otrok dodeljen očetu, v tem postopku toženka tožnikove osebnostne neprimernosti ni zatrjevala, tako center za socialno delo kot izvedenka sta ugotovila, da sta oba starša primerna za varstvo in vzgojo, zato sodišče ni imelo razloga dvomiti v to okoliščino in jo dodatno raziskovati. Nenazadnje tudi revizija na drugem mestu trdi, da sta obe pravdni stranki primerni. In še: ko že toženka opozarja na tožnikovo izjavo pri izvedenki, ni prezreti toženkine izjave izvedenki, da bi se rada s tožnikom dogovorila, da bi M. ostal do konca osnovne šole pri njej, v srednji šoli pa naj bi šel k očetu. Take izjave ne bi mogla podati, če bi res dvomila v tožnikovo osebnostno primernost. Toženkina prej povzeta razlaga četrtega odstavka 421. člena ZPP o razlogih za novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, je preozka in zato materialnopravno zmotna, njeno sklicevanje na določeno revizijsko zadevo pa neutemeljeno, ker je šlo tam za drugačno dejansko situacijo. Iz istega razloga je neutemeljeno tudi sklicevanje na dve drugi zadevi v zvezi z ugotavljanjem otrokove želje in v zvezi otrokovo pravico do ustaljenega in mirnega okolja.

Razmere in otrokove koristi v smislu četrtega odstavka 421. člena ZPP se lahko s potekom časa spremenijo. Ker je življenje dinamično, tudi za revizijo ni sporno, da se razmere lahko spremenijo. Potek časa pa lahko vpliva tudi na spremembo otrokovih koristi. Do tega lahko pride že samo zaradi same odrasti otroka iz ene v drugo dobo, ki zahteva drugačne poudarke in drugačno intenzivnost vzgojnih ukrepov, torej od topline in varnosti v najzgodnejši dobi do privajanja k delovnim navadam doma in pri učenju, pomoči pri tem, navajanju na samostojnost itd. V tej zadevi sta sodišči na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov ugotovili, da otrokove koristi zahtevajo novo in drugačno odločitev o njegovem varstvu in vzgoji. M. je že na pragu pubertete, ki prinaša dodatne potrebe in zahteva doslednost pri vzgoji, pa tudi primeren odnos do učenja in dela. Toženka s svojo popustljivo vzgojo v tej smeri ni dovolj ukrepala. Kljub strogemu tožnikovemu pristopu z zahtevo po redu, delu in odgovornosti otrok to sprejema, to pa tudi sedaj potrebuje. V očetovi novi družini se dobro počuti. Izvedenka ugotavlja, da je otrokov razvoj lahko resno ogrožen, če ne bo deležen konsekventne vzgoje, opozarja pa tudi na otrokovo veliko in predolgo trajajočo stisko, ki lahko vodi v neugoden razvoj. Dejstvo, da ima toženka sedaj več časa, ker dela le dopoldne, glede na pojasnjene razloge ne more prevladati. Poglavitno je, da ima otrok sedaj pri očetu boljše pogoje za pravilen in zdrav razvoj ter dozorevanje v zrelo odraslo osebo. Prvenstveno vodilo po Ustavi Republike Slovenije, Mednarodni konvenciji o otrokovih pravicah, ZPP in ZZZDR je otrokova korist. Zato sta obe sodišči z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma zavrnitvijo toženkine pritožbe materialnopravno pravilno odločili.

Revizijsko sodišče pritrjuje tudi razlogom prvostopenjskega sodišča v zvezi s stiki ter na tem mestu še samo opozarja na potrebno strokovno pomoč otroku in obema staršema zaradi privajanja na novo situacijo. Tožnik je potrdil, da bo to pomoč iskal pri šolski psihologinji, izvedenka pa je povedala še za druge možnosti. Zmotno je revizijsko opozarjanje, da strokovna pomoč doslej ni bila potrebna, saj dolgotrajna stiska in njen vpliv na otroka kažeta prav nasprotno.

Toženka v zvezi z višino prisojene preživnine ne navaja ničesar. Revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da je odločitev skladna z otrokovimi potrebami in zmožnostmi njegovih staršev (129. člen ZZZDR).

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrnilo. O revizijskih stroških obeh pravdnih strank je odločilo na podlagi 413. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP po prostem poudarku (premoženjske razmere pravdnih strank, zaradi katerih je bila obema dodeljena tudi brezplačna pravna pomoč).