Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati zatrjevanj, da bi bile njegove poškodbe v konkretni nezgodi veliko hujše, če bi bil privezan z varnostnim pasom.

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zloma 12 prsnega vretenca, pretresa možganov, 1 cm velike razpočne rane ob nosu, udarnine prsnice, udarnine in odtrganine levega kolena, raztrganino vezi sklepa med ključnico in lopatico ter popoškodbene psihične motnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 20.628,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2000 dalje do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 26.915,63 EUR za čas od 15. 6. 2006 do 28. 12. 2006. Toženko je zavezalo tudi k plačilu materialne škode v višini 15.769,10 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženki naložilo, da tožniku povrne nastale pravdne stroške v višini 4.834,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del vlaga pritožbo tožnik. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je zaradi neuporabe varnostnega pasu delno soprispeval k nastanku škode. Poudarja, da mu tekom postopka res ni uspelo dokazati, da bi bile v konkretnem primeru ob uporabi varnostnega pasu poškodbe veliko hujše, vendar pa tudi toženki ni uspelo dokazati, da je zaradi neuporabe varnostnega pasu tožnik utrpel hujše poškodbe. Oba izvedenca, tako prometni kot tudi izvedenec medicinske stroke, sta v zvezi s tem vprašanjem le bolj ali manj na splošno navajala koristnost uporabe varnostnega pasu. Ocenjuje, da toženki ni uspelo z zadostno gotovostjo dokazati ugovorne navedbe, da bi bila v konkretnem primeru neuporaba varnostnega pasu v vzročni zvezi z nastalo škodo, saj izvedenca tega dejstva nista dovolj prepričljivo potrdila. Pritožuje pa se tudi glede odmere odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, ker mu je sodišče prisodilo za 8.000,00 EUR prenizko odškodnino iz tega naslova. Sodišče bi moralo upoštevati, da je doživljanje fizičnih bolečin tudi subjektivno pogojeno in da je ob ugotovljenih psihosomatskih spremembah tožnikovo doživljanje, soočanje in premagovanje fizičnih bolečin v njegovem primeru bistveno težje kot pri povprečnem poškodovancu, ki nima psihičnih težav. Prenizko mu je bila odmerjena tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Poudarja, da je po nesreči njegova delovna sposobnost močno zmanjšana, praktično izničena. Že dalj časa je v bolniškem staležu, njegova poklicna kariera pa je praktično končana. Namesto pričakovanega napredovanja v službi na mesto delovodje oziroma vodje progovnih del lahko sedaj realno pričakuje le invalidsko upokojitev. Prikrajšanje čuti tudi na socialnem področju v odnosih s prijatelji in znanci, saj se druge osebe izogibajo stikov z njim, pa tudi sam se raje umika pred drugimi in nima več normalnega družabnega življenja. Močno trpijo odnosi v družini, odnosi z otrokoma, predvsem pa trpijo partnerski odnosi. Pritožuje pa se tudi glede odmerjene odškodnine za pretrpeli strah, ki je po njegovi oceni prenizka. V pritožbi izpostavlja, da je strah trpel zelo dolgo obdobje. Zaradi psihične stiske, v kateri se je znašel, je zapadel v finančno stisko; bal se je za svoje zdravje, za eksistenco. Psihične težave pa so vplivale tudi na intenzivnejše doživljanje strahu. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in mu prisodi dodatno odškodnino z ustreznimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odmera odškodnine za nematerialno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki se odrazijo pri posameznem oškodovancu. Pri določitvi vsebine pravnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

6. Sodišče prve stopnje se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, kako je neuporaba varnostnega pasu vplivala na obseg škode, ki je nastala tožniku. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožniku ni uspelo dokazati zatrjevanj, da bi bile njegove poškodbe v konkretni nezgodi veliko hujše, če bi bil privezan z varnostnim pasom. Pravilno se je oprlo na ugotovitve izvedencev cestno-prometne stroke in medicinske stroke, ki sta oba z ustrezno prepričljivostjo pojasnila, da bi bile poškodbe manjše. Izvedenec prometne stroke BK je v svojem izvedeniškem mnenju na list. št. 126 jasno zapisal, da niso utemeljene trditve tožnika, da uporaba varnostnega pasu ne bi zmanjšala nastanka poškodb. Poudaril je, da varnostni pas v večini primerov zmanjšuje obseg poškodb, v danem primeru pa bi med prevračanjem pripete osebe ostale na sedežih kombija. Prvostopenjsko sodišče je pravilno sledilo tudi mnenju izvedenca medicinske stroke dr. BR, ki je v svojem mnenju zapisal, da bi bile poškodbe najverjetneje manj hude, če bi bil tožnik ustrezno pripasan. Izvedenec prometne stroke je v svojem zaslišanju še dodatno potrdil, da bi tožniku v primeru privezanosti z varnostnim pasom nastale manjše poškodbe, ker bi ga pas zadržal. Ugotovitev izvedencev tožnik ni uspel izpodbiti, saj ni s prepričljivostjo izkazal svojih trditev, da bi bile poškodbe v primeru privezanosti celo hujše, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je soprispeval k nastanku škode v 10 %, pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik utrpel zlom 12 prsnega vretenca zaradi stisnjenja, pretres možganov, 1 cm veliko razpočno rano ob nosnem korenu na desni strani, 3 cm veliko razpočno rano v lasišču na temenu levo, udarnino prsnice, udarnino in odrgnino levega kolena, raztrganino vezi sklepa med ključnico in lopatico v predelu desne rame. Kasneje se mu je pojavila popoškodbena psihična motnja zaradi stresa in duševna spremenjenost zaradi poškodbe na možganih. Prvostopenjsko sodišče je natančno ugotavljalo intenziteto bolečin, ki jih je prestajal (jih še prestaja) tožnik, pa tudi vse nevšečnosti med zdravljenjem in jih podrobno popisalo v obrazložitvi svoje sodbe. Pritožbena graja odmere višine odškodnine je neutemeljena, saj znesek v višini 20.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem predstavlja primerno satisfakcijo za utrpelo škodo in nevšečnosti, obenem pa so tudi upoštevani kriteriji iz 179. člena OZ. Prvostopenjsko sodišče se je pri odmeri odškodnine ustrezno oprlo na podano izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, upoštevalo je specifiko pri tožniku (psihične težave); upoštevalo pa je tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, zato je prisojeni znesek odškodnine povsem ustrezen.

8. Tožnik je zahteval tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V pritožbi zatrjuje, da bi bila pravična odškodnina iz tega naslova najmanj 45.000,00 EUR, medtem ko mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo 35.000,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče je z veliko skrbnostjo obravnavalo fizično in psihično prizadetost tožnika, ki se je odrazila v njegovem duševnem trpljenju kot posledica škodnega dogodka. Ugotovilo in opredelilo se je do trajnih posledic v funkcionalnem smislu – kažejo se v omejeni gibljivosti hrbtenice v prsno-ledvenem predelu, ki je v vseh smereh omejena za polovico, pa tudi v gibljivosti desne rame. Upoštevalo je, da tožnik ni več zmožen opravljati dela in poklica kot pred poškodbo ter tudi prilagoditveno motnjo (kronificirane psihične težave), ki so se močno odrazile pri tožniku po samem škodnem dogodku. Svojo odločitev je oprlo na izvedeniško mnenje psihiatra, tožnikovo trditveno podlago in izvedene dokaze - še posebej na tožnikovo izpovedbo in izpovedbo njegove žene ND. Vpogledalo je v obsežno medicinsko dokumentacijo in prišlo do zaključka, da je edini vzrok tožnikovih hudih psihičnih težav obravnavana prometna nezgoda. Zavzelo je stališče, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi hudih psihičnih težav pri tožniku trajno in zelo obsežno. Vse navedeno je ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti - ugotovilo je, da se je tožniku občutno poslabšala kvaliteta življenja - in mu prisodilo odškodnino v višini 35.000,00 EUR, kar je v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede višine priznane odškodnine za strah. Prvostopenjsko sodišče je verjelo tožniku, da se je ob samem trku zelo ustrašil za življenje, pa tudi, da se je bal za izid zdravljenja, kar je trajalo vse do zaključka zdravljenja, nato pa prešlo v zaskrbljenost. Upoštevalo je, da je bil tožnik v hudem strahu tudi za zaposlitev. Pri odmeri strahu je bilo pomembno tudi dejstvo, da se je tožnik zaradi stalnega podoživljanja nesreče in posledičnih psihičnih motenj zatekel po pomoč k psihiatru. Prav tako je bilo upoštevano, da je tožnik utrpel hudo stresno motnjo, s posledičnimi psihičnimi motnjami, kar je lahko povzročilo intenzivnejše doživljanje strahu, kot bi ga sicer. Pri odmeri odškodnine za strah se je sodišče oprlo na ugotovitve izvedenca, ki je potrdil, da je bil tožnikov sekundarni strah (za izid zdravljenja) upravičen in je trajal celoten čas zdravljenja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odmerjena odškodnina iz naslova strahu v višini 3.000,00 EUR predstavlja ustrezno satisfakcijo tako za primarni kot sekundarni strah, ki ga je izkazal tožnik; poleg tega pa je ta znesek tudi v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa.

10. Ker glede na zgoraj obrazloženo pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.