Jedro

Ni stvar lokacijskega postopka določitev in ureditev dostopa do sosednje parcele. Določitev, kje natanko bo potekala služnostna pot in kakšna bo, je stvar dogovora samih strank, ne pa upravnega organa v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. ... z dne 31.3.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje Upravne enote Ljubljana, Izpostave M. z dne 29.7.1997, izdano J.K. za legalizacijo počitniške hiše in komunalno ureditev na parc. št. 194/2 k.o. T., pod pogoji, določenimi z izreku navedene prvostopne odločbe.

V obrazložitvi sodbe sodišče povzema vsebino izpodbijane odločbe tožene stranke: Ta je ugotovila, da gre za poseg, ki je obravnavan v Uredbi o prostorsko ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora občine Ljubljana M. (Uradni list RS, št. 62/94 - PUP) kot eden izmed posegov v prostor, ki je bil izveden brez potrebnih dovoljenj in je zanj investitor plačal predpisan depozit za odlog prisilne izvršbe v skladu z 11. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93 - novela ZUN) ter dostavil tudi vso drugo predpisano dokumentacijo in soglasja. Tožeča stranka ima dostop do svoje parcele, ki je primeren za vozila. Dostop do parcele tožeče stranke prek investitorjeve parcele je dogovorjen s pogodbo, sklenjeno med investitorjem in F.Ž. z dne 4.1.1995 oziroma aneksom k tej pogodbi z dne 15.5.1995 in sicer dostop v širini 2,5 m po parc. št. 194/2 k.o. T., ni pa dogovorjeno, kje po tej parceli služnost poti poteka.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za legalizacijo objekta, ki je bil zgrajen brez potrebnih dovoljenj že pred leti, kot zatrjuje investitor leta 1982. Legalizacija objekta je možna na podlagi 16. člena novele ZUN in na njeni podlagi sprejete Uredbe o prostorsko ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora občine Ljubljana M., s katero je v k. o. T. predvidena tudi legalizacija objekta na parc. št. 194/2, torej objekta J.K. Ker gre za legalizacijo že obstoječega objekta, v lokacijskem dovoljenju ni mogoče predvideti druge lokacije kot tiste, kot jo objekt že ima. Zato so vse navedbe tožeče stranke, ki se tičejo poti do njene parcele prek investitorjeve in s katerimi poskuša negirati obstoj že postavljenega objekta, brezpredmetne. Ker sta tožena stranka in pred njo prvostopni upravni organ pravilno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo spornega objekta po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in PUP, sta tudi pravilno in zakonito izdala vsak svojo odločbo. Čeprav tožeča stranka ni bila vabljena na ogled kraja sporne lokacije, s tem ni bila storjena bistvena kršitev postopka, saj sta se tožnika o vseh dejstvih in okoliščinah lahko izjasnila v drugih delih postopka in njuna udeležba na ogledu tudi po mnenju upravnega sodišča ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je potrebno upoštevati njene interese kot prizadete stranke, med katere spada tudi dostop do njene hiše. Je lastnik zidanega počitniškega objekta na sosednji parc. št. 193 k.o. T., ki je zadnja v vrsti in je pot do nje lahko speljana zgolj in edino prek investitorjevega zemljišča. Dostop iz drugih smeri na njeno zemljišče ni možen. Tožeča stranka vseskozi trdi, sodba pa na njune navedbe ne odgovarja, da je dostop in dovoz do njene parcele neprimeren tako glede širine, utrjenosti, kvalitete, obsega in možnosti dovoza za avtomobile in intervencijska vozila. Tožeča stranka zaman opozarja, da kolovoz v širini 1,5 m (in ne 2,5 m) ni primeren za dostop z osebnimi vozili, še manj pa za intervencijska vozila. Po mnenju tožeče stranke gre za bistveno kršitev postopka, ker upravni organ na ogled dne 20.5.1997 ni vabil tožeče stranke in ji s tem ni dal možnosti, da bi se izjasnila v zvezi z navedbami investitorja. Zato tudi stališče sodišča, da v tem primeru ne gre za kršitev, ki bi lahko pripeljala do drugačne odločitve, ni pravilna. Lokacijsko dovoljenje bi bilo potrebno dopolniti z vsebino prometne ureditve, ki bi morala urejati dovoz in dostop na sosednjo parcelo, upoštevaje, da je to edini možni dostop. Izdano dovoljenje tudi ni opremljeno z izrisom iz grafičnega dela prostorskega izvedbenega načrta. Predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Investitor kot prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da služnostna pot mimo njegovega objekta ni ovira za nobeno vozilo.

Tožeča stranka le izsiljuje, ker bi želela po njegovi parceli imeti 3 m široko in s peskom nasuto pot. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je upravno sodišče v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Med strankama ni spora o tem, da gre za legalizacijo objekta na podlagi Uredbe o prostorsko ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora občine Ljubljana M., s katero je v k.o. T. predvidena tudi legalizacija objekta na parc. št. 194/2 in je poseg sedaj dopusten. Na tej podlagi je pravilna ugotovitev upravnega sodišča, da v primeru legalizacije že obstoječega objekta ni mogoče predvideti druge lokacije kot tiste, ki jo objekt že ima. Tožeča stranka se zato neuspešno sklicuje na pogodbo, po kateri naj bi imela pravico dostopa do svoje parcele po zgornji meji investitorjeve parcele, saj niti ne navaja, da bi imela tako stvarno pravico dostopa do svoje parcele po investitorjevi parceli. Stvarna služnost se namreč pridobi z vpisom v zemljiško knjigo.

Ker se upravno sodišče ni posebej opredelilo do ugotovitve, da ima tožeča stranka omogočen primeren dostop in dovoz do svoje parcele prek investitorjeve parcele in da z izdanim lokacijskim dovoljenjem ne bo poseženo v pravice tožeče stranke kot soseda investitorja, pritožbeno sodišče pripominja, da ni stvar tega upravnega postopka določitev in urejanje dostopa do sosednje parcele, to je parcele tožeče stranke. Zato ni predmet tega postopka določitev širine, utrjenosti, kvalitete in obsega možnega dovoza do parcele tožeče stranke. Določitev, kje natanko bo potekala služnostna pot in kakšna bo, je stvar dogovora samih strank, ne pa tega lokacijskega dovoljenja. Zato niso kršena pravila postopka v upravnem sporu, če prvostopno sodišče na te ugovore ni posebej odgovorilo. Da pa v upravem postopku niso bila kršena pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je prvostopno sodišče pravilno obrazložilo in pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi soglaša, zato jih na tem mestu ne ponavlja.

Pritožbeni ugovor, da je lokacijska dokumentacija pomanjkljiva, ker ne vsebuje prometne ureditve, ni utemeljen, saj nima podlage v lokacijski dokumentaciji, ki je med predloženimi upravnimi spisi in po kateri sta dovoz in dostop do investitorjeve parcele določena tako kot v izreku lokacijske odločbe.

Ker gre v obravnavanem primeru za poseg v prostor na območju, ki se ureja s PUP, ne pa s prostorsko izvedbenim načrtom, tudi pritožbeni ugovor, da izdana prvostopna odločba nima izrisa grafičnega dela prostorskega izvedbenega načrta, ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.