Jedro

Razločiti je potrebno nujno konkretizacijo predpisanih zakonskih znakov od dokazov, ki izkazujejo njihov obstoj s potrebno stopnjo verjetnosti; le v prvem primeru, ko gre za nezadostno konkretizacijo zakonskega znaka, je lahko podana očitana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka člena 372 ZKP, v drugem primeru pa bi lahko šlo za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po členu 373 ZKP.

Ob tem, da je v konkretnem dejanskem stanu jasno zatrjevano, da so v plačilnih listah v zvezi s posamičnimi postavkami opredeljeni podatki nerealni, torej v nasprotju z dejanskim stanjem, je na mestu ugotovitev, da je iz očitka v potrebni meri razvidno, kaj točno se obdolžencu očita, to je predložitev listin, katerih vsebina v določno navedenih delih ni ustrezala dejanskemu stanju, kar ravno predstavlja konkretizacijo abstraktnega zakonskega znaka lažnosti podatkov.

Pravna kvalifikacija po prvem odstavku člena 54 KZ-1 je pridržana za premoženjska kazniva dejanja, torej prvenstveno tista iz poglavja kaznivih dejanj zoper premoženje, po sodni praksi pa tudi tista, katerih ključno obeležje predstavlja pridobitev premoženjske koristi oziroma povzročitev premoženjske škode; kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku člena 235 KZ-1 evidentno ne sodi v nobeno od omenjenih kategorij.

O naravi pogodbe o zaposlitvi je VS RS sklepalo glede na manipulacijo delavca z datumom njene sklenitve ter upoštevaje, da takšno ravnanje za obstoj delovnega razmerja ni bilo bistveno, zaradi česar ga tudi ni moglo šteti kot razlog za izredno odpoved delovnega razmerja; v obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi poslovna listina, vezalo na obdolženčevo predložitev in njeno konkretno vlogo v postopku na upravni enoti.

Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja po členu 253 KZ-1 ni enako izvršitvenemu ravnanju očitanega kaznivega dejanja po členu 235 KZ-1, zato izpostavljeno stališče sodne prakse za presojo konkretnih očitkov obdolžencu ni uporabljivo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil dvajset kaznivih dejanj ponarejanja ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje na podlagi drugega odstavka 235. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 določilo zaporno kazen en mesec in 15 dni zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno zaporno kazen eno leto in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Pod točko II izreka izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obdolženega zaradi dvanajstih kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, pod točko IV izreka sodbe pa je s stroški postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebnimi izdatki obdolženca, v kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov, v zvezi z zavrnilnim delom izreka obremenilo proračun. Odločilo je še, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornice obdolženega, odvetnice B. B., izplačajo iz sredstev brezplačne pravne pomoči. 2. Zoper navedeno sodbo v obsodilnem delu je vložila pritožbo obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti vseh obtožbenih očitkov, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih v potrebni meri analiziralo in ocenilo ter oblikovalo pravilne dejanske in pravne zaključke. Na stopnji gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, je pravilno zaključilo, da je obdolženi izpolnil vse objektivne in subjektivne zakonske znake in elemente očitanih kaznivih dejanj ter ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, obdolžencu izreklo tudi primerno in pravično kazensko sankcijo.

5. Pritožnici ni mogoče pritrditi, da v obtožnem predlogu niso konkretizirani vsi zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj. Res je, da je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženega za krivega očitka, v katerem je zatrjevana lažnost podatkov glede števila opravljenih ur, višine plače ter povračil stroškov v zvezi z delom, pri čemer se navaja tudi, da niso bile prikazane in obračunane dejansko opravljene ure oziroma nadure, da so bila v navedenih listinah opredeljena povračila stroškov za prevoz na delo in za prehrano, čeprav mu delodajalec teh stroškov ni plačeval oziroma mu jih je plačeval le izjemoma, dodano pa je še, da zneski njegove dejanske plače, povračila za stroške v zvezi z delom ter skupni znesek vseh njegovih prejemkov iz delovnega razmerja dejansko niso bili taki, kot so bili navedeni na plačilnih listih. Pritožbeni trditvi, da iz opisa očitka ni razvidno, kakšni so bili dejanski prejemki obdolženca iz prej navedenih naslovov, tako res ni mogoče oporekati, vendar pa taka ugotovitev ne pomeni tudi, da dejanja, ki so predmet obtožbenega očitka, ne predstavljajo kaznivih dejanj, kot smiselno kršitev kazenskega zakona po 1. točki člena 372 ZKP uveljavlja obramba.

6. Razločiti je namreč potrebno nujno konkretizacijo predpisanih zakonskih znakov od dokazov, ki izkazujejo njihov obstoj s potrebno stopnjo verjetnosti; le v prvem primeru, ko gre za nezadostno konkretizacijo zakonskega znaka, je lahko podana očitana kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka člena 372 ZKP, v drugem primeru pa bi lahko šlo za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po členu 373 ZKP. Na dejstvo, da v konkretnem opisu očitka niso navedeni podatki, ki ustrezajo dejanskemu stanju, zagovornica materialnopravno zmotno veže zaključek o nezadostni konkretizaciji zakonskega znaka lažnosti podatkov; ob tem, da je v konkretnem dejanskem stanu jasno zatrjevano, da so v plačilnih listah v zvezi s posamičnimi postavkami opredeljeni podatki nerealni, torej v nasprotju z dejanskim stanjem, je na mestu ugotovitev, da je iz očitka v potrebni meri razvidno, kaj točno se obdolžencu očita, to je predložitev listin, katerih vsebina v določno navedenih delih ni ustrezala dejanskemu stanju, kar ravno predstavlja konkretizacijo abstraktnega zakonskega znaka lažnosti podatkov. Na ta način opredeljen obtožbeni očitek jasno zamejuje kriminalno cono skupaj z njenimi dejanskimi in pravnimi obeležji ter tako omogoča obdolžencu učinkovito obrambo v skladu s procesnimi kavtelami iz člena 29 Ustave RS (primeren čas in možnosti za pripravo obrambe), hkrati pa je konkretni očitek tudi jasno razmejen od drugih istovrstnih primerov in ne more biti vprašljiva niti uporaba načela ne bis in idem oziroma že razsojene stvari. Kakšni točno so bili realni podatki v zvezi s posamičnimi postavkami, pa je sodišče prve stopnje sklepalo na podlagi razpoložljivega dokaznega gradiva, to je ročnih evidenc opravljenega dela obdolženca in podatkov s strežnikov, ki so bili zaseženi pri hišnih preiskavah, opravljenih pri gospodarskih družbah kot obdolženčevih delodajalcih; na podlagi primerjave teh podatkov s podatki v predloženih plačilnih listah pa je prvostopenjsko sodišče, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, ugotavljalo, ali je zatrjevan zakonski znak, to je lažnost podatkov kot odločilno dejstvo, v uporabljenih poslovnih listinah, dokazan, kar pa se navezuje na ugotavljanja dejanskega stanja v obravnavani zadevi.

7. Zmotno je pravno naziranje pritožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo očitana kazniva dejanja kvalificirati kot nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovne listine po drugem odstavku člena 235 KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1. Zagovornica spregleda, da je navedena pravna kvalifikacija po prvem odstavku člena 54 KZ-1 pridržana za premoženjska kazniva dejanja, torej prvenstveno tista iz poglavja kaznivih dejanj zoper premoženje, po sodni praksi pa tudi tista, katerih ključno obeležje predstavlja pridobitev premoženjske koristi oziroma povzročitev premoženjske škode; kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku člena 235 KZ-1 evidentno ne sodi v nobeno od omenjenih kategorij1. Pritožnica zavzemanje za navedeno pravno kvalifikacijo utemeljuje tudi s sklicevanjem na Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, vendar neutemeljeno; komentator na strani 806 dopušča namreč institut nadaljevanega kaznivega dejanja le za dejanja, storjena pred uveljavitvijo KZ-1 1.11.2008, kar se ne more nanašati na konkreten primer. Zato sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe tudi v tem delu.

8. Drugostopenjsko sodišče ne sprejema zaključka pritožbe, da pogodba o zaposlitvi ni poslovna listina, navkljub njenemu sklicevanju na sodbo in sklep VS RS opr. št. VIII Ips 21/2008, z dne 9. 3. 2010. Judicirana zadeva se nanaša na področje delovnega prava, ko je VS RS za potrebe ugotavljanja utemeljenosti revizije v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi presojalo, ali antidatiranje navedene pogodbe predstavlja že izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine, ter sprejelo zaključek, da pogodba o zaposlitvi ne predstavlja poslovne listine iz razloga, ker je delovno razmerje lahko vzpostavljeno že ob njeni odsotnosti (točka 9 obrazložitve citirane odločbe VS RS). Sodišče druge stopnje poudarja, da je bilo izhodišče odločanja na predmetnem delovnopravnem področju v ključnem drugačno od obravnavanega. O naravi pogodbe o zaposlitvi je VS RS sklepalo glede na manipulacijo delavca z datumom njene sklenitve ter upoštevaje, da takšno ravnanje za obstoj delovnega razmerja ni bilo bistveno, zaradi česar ga tudi ni moglo šteti kot razlog za izredno odpoved delovnega razmerja; v obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi poslovna listina, vezalo na obdolženčevo predložitev in njeno konkretno vlogo v postopku na upravni enoti (točka 48 in 49 obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je pogodba o zaposlitvi, uporabljena v konkretnem primeru (točka I/3 izreka prvostopenjske sodbe), poslovna listina, saj je v korist delavca zaradi njenega dokaznega pomena za bistvena elementa (zaposlitev in višina plače) predpisana primarno zakonska obveza njene sklenitve v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih, je pa tudi pomembna za poslovni promet z delavcem kot zaposlenim in predstavlja podlago za davčni nadzor, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje, v zvezi z izplačilom plače in prijavo delavca v obvezna socialna zavarovanja, ob tem je ključna konkretna uporaba pogodbe o zaposlitvi s strani obdolženca, to je za namen dokazovanja izplačila plače v določeni višini na upravni enoti. Prvostopenjska presoja konkretne pogodbe o zaposlitvi, katere bistveni del se veže na očitek njene predložitve zaradi dokazovanja enega od bistvenih elementov, predpisanih v korist varstva pravic delavca, terja zavrnitev pritožbene trditve, da obravnavana pogodba o zaposlitvi ne predstavlja poslovne listine.

10. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da so bili v predloženih plačilnih listah navedeni neresnični podatki, oprlo na več dejstev in okoliščin. Primarno je izhajalo iz primerjave podatkov o posamičnih postavkah v konkretnih plačilnih listah s tistimi, zabeleženimi v ročnih evidencah oziroma strežnikih, upoštevalo pa tudi razkrito komunikacije med delavko družbe in računovodkinjo družbe ter ugotovitve o listku z določno vsebino na personalni mapi obdolženega, o povišanju zneska na izplačilni listi vzporedno s tistimi meseci, ko so bili navedeni izplačilni listi predloženi na upravni enoti, o povišanju zneska na izplačilni listi vzporedno z znižanjem otroškega dodatka, o razdalji med začasnim prebivališčem obdolženega in sedežem družbe ter o številnih službenih vozilih gospodarskih družb kot delodajalcih obdolženega, ni pa prezrlo niti pravnomočne sodbe zoper C. C., zlasti v delu obsodbe za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku člena 235 KZ-1 v zvezi z vpisovanjem lažnih podatkov v plačilne liste, katere je predložil na upravni enoti obdolženi (točka 16 do 47 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

11. Pritožbenih poudarkov, da je obdolženi vse prejemke, ki so navedeni na spornih plačilnih listah, tudi prejel, da so bili obdolžencu plačani praktično vsi socialni prispevki glede na navedene zneske (razen za obdobje od 1. 5. 2013 do 20. 7. 2014), da obdolženi ni vračal nobenih zneskov delodajalcu in da je do svojega delodajalca imel celo terjatev v višini 3.972,00 EUR, kar mu je bilo tudi poplačano, sodišče druge stopnje ne sprejema kot bistvenih. Res iz razpoložljivega dokaznega gradiva izhaja, da so bili vsi zneski, kot so navedeni v plačilnih listah, obdolženemu nakazani, od njih pa večinoma plačani tudi ustrezni prispevki, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki pa se je do navedenih okoliščin prepričljivo opredelilo v točki 53 obrazložitve izpodbijane sodbe. Prvostopenjska razlaga je pravilno izhajala iz obdolženčevega motiva za predložitev plačilnih list z lažnimi podatki na upravni enoti, upoštevaje vsebino izpovedbe priče D. D. pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da so bila tudi nakazila v višini, določeni v plačilnih listah, in obračun ter plačilo ustreznih prispevkov glede na take zneske nujen pogoj za izdajo zaprošenih dovoljenj, zato takšna nakazila sama po sebi ne izpodbijajo pravilnosti zaključka, da so bili v plačilnih listah zabeleženi lažni podatki. Tako argumentacijo sprejema tudi drugostopenjsko sodišče kot logično in obenem zavrača pritožničino ugotovitev, da je izpodbijana sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, saj se je sodišče prve stopnje v potrebni meri opredelilo do razlogov za sprejem svojih zaključkov v zvezi z odločilnimi dejstvi.

12. Res je priča C. C. navajal, da obdolženi ni ničesar vračal in da je celo imel terjatev do svojega delodajalca, vendar navedeno, upoštevaje nekonkretnost takih navedb ter pravilno prvostopenjsko oceno o neverodostojnosti te priče, ne pretehta pomena in teže vseh obremenilnih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo kot dejansko podlago za svoj zaključek o neresničnosti v plačilnih listah zavedenih podatkov. Spisovno razpoložljivi podatki sicer izkazujejo določena izplačila obdolženemu na njegov TRR na podlagi pogodb o prevzemu dolga in asignacij, kar pa, glede na izkazani način poslovanja vpletenih gospodarskih družb ter C. C. po pravnomočni sodbi, v ničemer ne spodbija utemeljenosti prvostopenjskega zaključka.

13. Ob tem se kot protispisna izkazuje pritožbena ugotovitev, da se do pričanja C. C. sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo; v točki 25 je utemeljeno presodilo, da je navedena priča neverodostojna, čemur se sodišče druge stopnje pridružuje in ugotavlja, da sodišče prve stopnje izpovedbi C. C. upravičeno ni sledilo ne le glede zatrjevanega nevračanja denarnih sredstev, pač pa tudi ne glede drugih okoliščin (zatrjevane napake v evidentiranju stroškov delavcev, trditve o dodatnem nagrajevanju pridnih delavcev).

14. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene navedbe, da je bilo povišanje zneska plače v pogodbi o zaposlitvi, ki je predmet izreka izpodbijane sodbe, posledica odgovornejšega in zato boljše plačanega dela, saj tudi po presoji drugostopenjskega sodišča razlaga priče C. C. v zvezi s tem, upoštevaje razumno obrazložitev v točkah 50 do 52 prvostopenjske sodbe, ni prepričljiva; najprej je navajal, da je šlo za napredovanje delavca, ob predočenju, da je delovno mesto tudi v novi pogodbi ostalo nespremenjeno, pa se je skliceval na pomanjkljivo formalno izobrazbo obdolženca. Nenazadnje, glede na pomen vloge C. C. pri poslovanju vpletenih gospodarskih družb, ni logičen zaključek, da bi stopnja dejanske izobrazbe obdolženega predstavljala bistven dejavnik pri opredelitvi delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi, v kolikor bi bilo povišanje plače res posledica odgovornejšega dela delavca.

15. Kot brezpredmetne za presojo ključne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da se zneski, navedeni v predloženih plačilnih listah, niso skladali z dejanskim stanjem, se izkazujejo pritožbene navedbe o zatrjevanem davčno ugodnejšem izplačilu prihodkov delavcem kot splošno znanem dejstvu; navedeno v ničemer ne vpliva na pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča o neresničnosti podatkov, navedenih v izplačilnih listah, kot je to izkazano na podlagi izpostavljenih dejstev in okoliščin. Tudi notarsko overjeno pogodbo o preživljanju, sklenjeno med E. E. in obdolženim, pritožnica presoja izrazito selektivno. Drži, da je bila notarsko overjena pogodba sklenjena in da je E. E., kot izhaja iz njegove izpovedbe, navedene zneske plačeval obdolžencu, pri čemer pa obramba spregleda, da iz izpovedbe priče E. E. izhaja tudi, da mu je vse izplačane zneske obdolženi povrnil; navedeno pa tudi senat sodišča druge stopnje razume kot utrditev pravilnosti prvostopenjskega zaključka o motivu obdolženca, da državnemu organu lažno prikaže stabilno in dolgoročno vzdržno zaposlitev z zadostnim finančnim izplenom. S tem v zvezi pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni pomislek, ki se nanaša na okoliščino števila dejansko opravljenih delovnih ur obdolženca (drugi odstavek na strani 4 pritožbe); logično je, da opravljanje velikega števila nadur dolgoročno ni realno pričakovano.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da na neupravičenost obtožbenih očitkov kaže že dejstvo, da izdana dovoljenje za (začasno) prebivanje družinskih članov obdolženca niso bila razveljavljena. Pritožnica spregleda pisno pojasnilo vodje Upravne enote Krško (list. št. 219) o metodologiji v postopku izdaje dovoljenj. Drugostopenjsko sodišče razume, očitno enako kot sodišče prve stopnje, da so se svetovalne delavke pri odločitvi za izdajo dovoljenj opirale na predložena dokazila, pri čemer so v grobem preverile verodostojnost podatkov, vendar pa ob sumu, da ti ne držijo, niso imele pooblastila, da vlogo zavrnejo, upoštevaje tudi zadevno uporabljeno zakonodajo, ki ni dopuščala prekinitve postopka v primeru suma neverodostojnosti podatkov; pa tudi, da le v primeru (pravnomočne) sodbe, ki ugotavlja nepravilno ravnanje vlagatelja prošnje za izdajo dovoljenj za prebivanje za družinske člane zaradi združitve družine, lahko upravna enota sproži postopek za razveljavitev izdanih dovoljenj. Pritožnica nima prav, da je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, ker se ni opredelilo do dejstva, da izdana dovoljenja niso bila razveljavljena; prvostopenjsko sodišče je v točkah 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, na kakšen način poteka postopek izdaje dovoljenj v zvezi z združevanjem družinskih članov, navedeno, glede na izpostavljeno listino, pa predstavlja v potrebni meri enega od razlogov za zaključek o neresničnosti predloženih podatkov.

17. Pritožnica izpostavlja poizvedbeno dolžnost upravnega organa, vendar ne obrazloži, kakšen pomen ima za presojo resničnosti podatkov v predloženih listinah kot enega izmed zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj. Kot ključno se obdolžencu očita, da je predložil na upravni enoti listine, v katerih niso bili zavedeni podatki v skladu z dejanskim stanjem, pri čemer se izkazuje kot brezpredmetno, kaj vse bi lahko oziroma morala preveriti pristojna delavka v postopku izdaje dovoljenj. Bolj se zdi, da se pritožbene navedbe v tem delu nanašajo na kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po členu 253 KZ-12 oziroma na stališče sodne prakse, da v primeru dolžnosti organa, da preveri resničnost predloženih podatkov, to kaznivo dejanje ni podano.3 Izvršitveno ravnanje tega kaznivega dejanja ni enako izvršitvenemu ravnanju očitanega kaznivega dejanja po členu 235 KZ-1, zato izpostavljeno stališče sodne prakse za presojo konkretnih očitkov obdolžencu ni uporabljivo.

18. Pritožnica navaja, da je obdolženi slabše izobražena oseba, ki poleg tega ne razume slovenskega jezika, ob tem pa je popolnoma zaupal svojemu delodajalcu. Očitno na ta način izpodbija zaključek prvostopenjskega sodišča o obstoju subjektivnega elementa očitanega kaznivega dejanja (direktnega naklepa), do katerega se je prepričljivo opredelilo v točki 56 in 57 obrazložitve sodbe. Obdolženi je v postopku sodeloval s pomočjo sodnega tolmača, prav tako je iz listin, ki se nanašajo na predmetne upravne postopke, razvidno, da je v začetnih fazah tudi pri vlaganju predmetnih vlog uporabljal pomoč oseb, ki so bile spretnejše pri sporazumevanju v slovenskem jeziku. Ni pa dvoma, da obdolženi že daljše obdobje živi v Sloveniji in je v upravnih postopkih tudi samostojno deloval, celo kot pomočnik drugim pri sporazumevanju, da je zlasti on imel motiv za storitev kaznivega dejanja, saj je z izplačilnimi listi dokazoval cenzus, ki je bil potreben za izdajo dovoljenj družinskim članom, ter da je prvenstveno on vedel za numerične podatke, torej koliko ur je delal, kolikšne stroške je imel in kolikšna je bila njegova dejanska plača. Pritožbene navedbe zato sodišče druge stopnje tudi v tem delu zavrača kot neutemeljene.

19. Ne glede na to, da pritožnica ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji konkretizirano, se sodišče druge stopnje, glede na določbo člena 386 ZKP, opredeljuje tudi do tega dela prvostopenjske sodbe in v celoti pritrjuje prvostopenjskemu sodišču v točki 58 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je določena zaporna kazen, skupaj s sprejeto pozitivno prognozo obdolženčevega nadaljnjega življenja in dolžino preizkusne dobe, ustrezna refleksija vseh pomembnih pravilno ugotovljenih okoliščin, in sicer njegove nekaznovanosti, časovne oddaljenosti kaznivih dejanj, obsega kriminalne količine, njene časovne kontinuiranosti in dolžine inkriminiranega obdobja.

20. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP) je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo (pooblastilo na podlagi 391. člena ZKP).

21. Ker obdolženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, bi moral obdolženi na podlagi prvega odstavka člena 98 ZKP plačati sodno takso (v skladu z Zakonom o sodnih taksah in ustreznimi Tarifnimi številkami). Vendar pa glede na podatke prvostopenjskega sodišča, ko je bila obdolžencu zagotovljena brezplačna pravna pomoč, sodišče druge stopnje obdolžencu ni naložilo v plačilo stroškov pritožbenega postopka.

1 Sodi v poglavje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, pridobitev premoženjske koristi oziroma povzročitev premoženjske škode pa nista njeni ključni karakteristiki. 2 Obtožni predlog je državno tožilstvo v tem delu umaknilo. 3 Glej v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2019, v Jan Stajnko, stran 1214, točka 21).