Jedro

Na pot pravde je sodišče napotilo pritožnico, katero pravico šteje za manj verjetno. Pritožnica za svoje trditve ni ponudila ustreznih dokazov, zato je šteti, da je njena pravica manj verjetna, oziroma je na njej dokazno breme, glede na to, da svoje pravice izvaja prav iz šibkega premoženjskega stanja, da ga dokaže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prekinilo zapuščinski postopek (I.) in zapustnikovo vdovo napotilo napotilo na pravdo, v kateri mora tožiti sodediča A. A. na podlagi 23. člena Zakona o dedovanju, da bo lahko podedovala del zapuščine, ki bi ga po zakonu dedoval drugi dedič (II). Prekinitev postopka traja do pravnomočne rešitve pravdnega postopka (III). Za primer, da dedinja B. B. tožbe v 30-dnevnem roku iz I. točke sklepa ne bi vložila, se bo postopek nadaljeval in končal na podlagi dokazov, ki so v spisu (IV).

2. Odločitev sodišča po odvetniku izpodbija dedinja B. B. V obrazložitvi navaja, da je stara 82 let ter invalid. Prejema pokojnino v znesku 416,00 EUR, invalidnino v znesku 69,00 EUR ter dodatek za pomoč in postrežbo v višini 146,00 EUR. Živi v stanovanjski hiši, ki je majhna. Ima kuhinjo, spalnico, WC in tuš. Drugi dedič ima stanovanjsko hišo v Novem mestu in stanovanje v Črnomlju, ki ga oddaja. Sodišče naj odloči, da deduje vso zapuščino vdova, ker je vrednost zapuščine tako majhna, da bi vdova zašla v pomanjkanje, če bi se zapuščina delila. Okrajno sodišče v Črnomlju bi moralo o zahtevku dedinje odločiti v zapuščinskem postopku in šele v primeru spora eno od strank napotiti na pravdo. Ker so se ostali dediči zapuščini odpovedali, bi moralo sodišče sorazmerno povečati dedni delež vdove B. B., ne pa kar v celoti v korist A. A. B. B. je neutemeljeno napotena na pot pravde.

3. Drugi dedič je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pokojni C. C. ni imel potomcev in ni napisal oporoke, zato je nastopilo zakonito dedovanje. Za dedovanje sta se priglasila dediča drugega dednega reda, zapustnikova žena in zapustnikov brat A. A. Dedinja B. B. je uveljavljala povečanje dednega deleža na podlagi 23. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki v prvem odstavku določa, da če zakonec deduje z dediči drugega dednega reda, lahko sodišče na njegovo zahtevo odloči, da deduje zakonec tudi tisti del zapuščine, ki bi ga po zakonu dedovali drugi dediči, lahko pa tudi odloči, da deduje zakonec vso zapuščino, če je njena vrednost tako majhna, da bi zakonec zašel v pomanjkanje, če bi se delila. Ker je dedič A. A. ugovarjal zatrjevanim okoliščinam o slabem gmotnem stanju pritožnice, je med dedičema sporno dejstvo, ali je premoženjsko stanje dedinje B. B. tako slabo, da bi zašla v pomanjkanje, če bi se zapuščina v zapuščinskem postopku razdelila med dediča, zato je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek upravičeno prekinilo (210. člen ZD).

6. Na pot pravde je sodišče napotilo pritožnico, katero pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Pritožnica za svoje trditve ni ponudila ustreznih dokazov, zato je šteti, da je njena pravica manj verjetna, oziroma je na njej dokazno breme, glede na to, da svoje pravice izvaja prav iz šibkega premoženjskega stanja, da ga dokaže. 7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP).