Jedro

Zagovornik, ki ga je obdolžencu najela njegova mati, je lahko od predložitve pooblastila sodišču opravljal vsa procesna dejanja v korist obdolženca, medtem ko je zagovorniku, postavljenemu po uradni dolžnosti, ta funkcija prenehala z dnem njegove razrešitve, ne glede na to, kdaj mu je bil sklep o razrešitvi vročen. Zato so vsa njegova procesna dejanja, ki jih je opravil po razrešitvi (in preden je bil o tem obveščen), nedovoljena.

Izrek

Zahteva odvetnika B.G. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 13.9.2000 je bil odvetnik B.G. iz S. postavljen obdolžencu G.B. za zagovornika po uradni dolžnosti. To dolžnost je omenjeni odvetnik dejansko opravljal že od 1.9.2000, ko je bilo zoper obdolženca odrejeno pridržanje, in ko je bil obdolženec v navzočnosti tega odvetnika prvič zaslišan pri preiskovalnem sodniku. S sklepom z dne 13.9.2000 pa je bil zagovornik po uradni dolžnosti, odvetnik B.G., razrešen, ker je dne 12.9.2000 mati obdolženca pooblastila za zagovarjanje le-tega odvetnike iz odvetniške pisarne S.-V. iz K., kar je razvidno iz spisu priloženega pooblastila. Iz predloženega spisa ni razvidno, kdaj je bil sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti vročen odvetniku B.G., očitno pa je bilo to lahko šele po 21.9.2000, ko je bila izdana odredba, da se mu navedeni sklep vroči. Odvetnik B.G. je dne 18.9.2000 priporočeno po pošti na Okrožno sodišče v Kopru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v korist obdolženega G.B. iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, in sicer zoper sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru z dne 1.9.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 8.9.2000, s katerim je bil zoper navedenega obdolženca odrejen pripor.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

V 1. odstavku 72. člena ZKP je določeno, da se postavljeni zagovornik razreši tudi, če si obdolženec vzame drugega zagovornika namesto postavljenega. V obravnavanem primeru je zagovornika dne 12.9.2000 obdolžencu najela njegova mati skladno z določbami 3. odstavka 67. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik, ki ga je obdolžencu najela njegova mati, lahko od predložitve pooblastila sodišču (12.9.2000) opravljal vsa procesna dejanja v korist obdolženca, odvetniku B.G. pa je prenehala funkcija zagovornika po uradni dolžnosti z dnem njegove razrešitve (13.9.200), ne glede na to, kdaj mu je bil sklep vročen. Pri tem je ugotoviti, da je razrešeni zagovornik po uradni dolžnosti ravnal v skladu z odvetniško etiko, ko je v korist obdolženega G.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v času, ko o razrešitvi funkcije zagovornika po uradni dolžnosti še ni bil obveščen. Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti pa ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je bilo zato skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP kot nedovoljeno zavreči s sklepom.