Up-386/00

6. 12. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C., Č. Č. in D. D. D., odvetniki v Z. na seji senata dne 6. decembra 2000 s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 708/2000-2 z dne 28. 8. 2000 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 303/00 z dne 12. 7. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Upravno sodišče je s sklepom št. 303/00 z dne 12. 7. 2000 tožbo pritožnika zoper sklep Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetja (v nadaljevanju: Agencija) št. 200-97/99-2/224,223 z dne 22. 4. 1999 zavrglo, zahtevo za izdajo začasne odredbe pa zavrnilo.

Presodilo je, da izpodbijanega sklepa Agencije ni mogoče šteti za posamični akt, ki ga je mogoče izpodbijati s tožbo po tretjem odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni ist RS, št. 50/97 in nasl. - v nadaljevanju: ZUS), ker je sklep o začetku revizije po svoji naravi upravni akt prve stopnje, zoper katerega je dopustna pritožba na pristojni drugostopni organ.

Zoper odločbo o pritožbi pa je dopusten upravni spor po drugem odstavku 1. člena ZUS. Ker je zagotovljeno drugo sodno varstvo, po mnenju Upravnega sodišča zoper ta akt ni mogoč upravni spor po tretjem odstavku 1. člena ZUS. Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom tako odločitev Upravnega sodišča potrdilo, pritožnika pa poučilo, da ima zaradi napačnega pravnega pouka v sklepu Agencije pravico vložiti pritožbo zoper izpodbijani sklep Agencije v roku 15 dni od vročitve sklepa Vrhovnega sodišča.

Pritožnik navedena sodna sklepa izpodbija, ker naj bi bila v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-159/99 z dne 3. 2. 2000. Meni, da je Ustavno sodišče z navedeno odločbo pritožniku priznalo položaj stranke in pravni interes za sprožitev upravnega spora zoper sklep Agencije, ker naj bi omenjeni sklep neposredno posegal v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Zato naj bi izpodbijana sklepa kršila njegove človekove pravice in temeljne svoboščine iz 22., 23. in 25. člena Ustave, izvršitev sklepa Agencije pa naj bi posegla v pritožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V zvezi s pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave ter pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Ustavno sodišče ne preizkuša pravilnosti vsebinske odločitve sodišč, pač pa le vprašanje, ali so bile v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave.

Takšnih kršitev pa pritožnik ni utemeljeval.

Pritožnik namreč nepravilnost in nezakonitost izpodbijanih sklepov in s tem kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin utemeljuje s trditvijo, da sta sklepa izdana v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-159/99. Ta trditev pa izhaja iz napačnega mnenja ustavnega pritožnika, da mu je Ustavno sodišče z navedeno odločbo priznalo položaj stranke v upravnem sporu po tretjem odstavku 1. člena ZUS. Ustavno sodišče je v 15. točki obrazložitve odločbe št. Up-159/99 izrecno poudarilo, da se ni opredeljevalo do vprašanja, ali je izpodbijani sklep Agencije sploh lahko predmet upravnega spora po tretjem odstavku 1. člena ZUS. Prav tako se Ustavno sodišče ni opredeljevalo, ali bi moral imeti pritožnik položaj stranke v postopku izpodbijanega akta.

Pritožnik ne navaja razlogov, s katerimi bi utemeljeval, v čem izpodbijana sklepa kršita pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče pa jih samo tudi ni našlo.

Zoper sklep Upravnega sodišča je pritožnik imel na voljo pravno sredstvo, ki ga je z vložitvijo pritožbe tudi izkoristil.

Zadoščeno je bilo tudi zahtevi po učinkovitosti vloženega pravnega sredstva, saj je pritožbeno sodišče v obrazložitvi svojega sklepa na pritožnikove navedbe argumentirano odgovorilo. Zavrženje tožbe v upravnem sporu, ker mora pritožnik pred vložitvijo tožbe zoper izpodbijani sklep Agencije izkoristiti pravno sredstvo v upravnem postopku, pa mu pravice do upravnega spora kot pravnega sredstva proti odločbam državnih organov oziroma nosilcev javnih pooblastil tudi ne jemlje.

Kršitev pravice iz 33. člena Ustave pritožnik utemeljuje z domnevnimi posledicami izvršitve sklepa Agencije. Stališče sodišč v izpodbijanih sklepih pa ne more biti sporno z vidika pritožnikove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

Tudi v primerih, ko posamični akt, ki se spodbija, posega v ustavne pravice posameznika, sodišče ne more odločati v upravnem sporu po tretjem odstavku 1. člena ZUS, če je zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišči sta namreč pritožniku v konkretnem primeru sodno varstvo po tretjem odstavku 1. člena ZUS odrekli, ker ima pritožnik po izčrpanju pritožbe v upravnem postopku zagotovljeno sodno varstvo zoper sklep Agencije v upravnem sporu po drugem odstavku 1. člena ZUS. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi, ki jih je uporabil zoper sklep Agencije ni uspel, pa še ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine.

Ker pritožniku z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan