Jedro

Izključitev zavarovalničine odgovornosti velja le, če škodo namenoma povzročijo zavarovalec, zavarovanec ali zavarovalni upravičenec. Če škodo povzroči kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, je zavarovalnica dolžna povrniti vsako škodo ne glede na to, ali je bila škoda povzročena iz malomarnosti ali namenoma (tretji odstavek 953. člena OZ). Takšna izjema od izključitve kritja velja tudi v primeru, ko bi zavarovalnica tovrstno kritje s pogodbenim določilom izključila.

Zavarovalnica ne more izključiti kritja zaradi naklepnega ali malomarnega ravnanja oseb, za katere zavarovanec odgovarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (ugodilni del sodbe v razmerju do prvo tožene stranke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvo tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženima strankama naložilo plačilo 56.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2010 do plačila, 16.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 do plačila in plačilo mesečne rente 480,00 EUR ter akontacijo dohodnine do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino, pri čemer je solidarna obveznost prvo tožene stranke podana do izčrpanja zavarovalne vsote.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje prvo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (PG-odg/07-1), na podlagi katerih je bila sklenjena zavarovalna pogodba med prvo in drugo toženo stranko, ni podano njeno zavarovalno jamstvo. V njih je namreč določena izključitev jamstva, če zavarovanec povzroči nesrečo z naklepom, pri čemer se za naklep šteje tudi zavestno ravnanje proti veljavnim predpisom. Iz obsodilne kazenske sodbe res izhaja, da je B. G. storil kaznivo dejanje iz nezavestne malomarnosti, vendar stopnja krivde ni bistvena za presojo zavarovalnega kritja. Oblika malomarnosti v kazenskem pravu se nanaša na zavedanje o možnosti nastanka prepovedane posledice, izključitev pa govori o zavestnem ravnanju proti predpisom in se ne nanaša na možno posledico takega ravnanja. Z gotovostjo je mogoče ugotoviti, da se je B. G. zavedal, da ravna proti predpisom, zato zavarovalno kritje ni podano.

3. Tožeča stranka in drugo tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obveznost prvo tožene stranke izvira iz zavarovalnega razmerja, sklenjenega z drugo toženo stranko, s katerim je ta zavarovala svojo civilno odgovornost. Gre za posebno vrsto premoženjskega zavarovanja, s katerim se zavarovanec zavaruje za škodo, nastalo zaradi morebitnih odškodninskih zahtevkov tretjih (prvi odstavek 964. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ) in pri katerem se zavarovalnica zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino (921. člen OZ). V mejah odgovornosti zavarovalnice lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice (prvi odstavek 965. člena OZ).

6. Zavarovalni primer nastane z nastankom škodnega dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec.1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil za nesrečo odgovoren B. G., zaposlen pri drugo toženi stranki kot vodja gradbišča na katerem se je zgodil škodni dogodek. Ker gre za osebo, za katero drugo tožena stranka odgovarja, je njeno odgovornost pravilno presojalo na podlagi pravil o odgovornosti za delavce (147. člen OZ).

7. Odgovornost zavarovalnice se lahko za posamezne primere omeji ali izključi (prvi odstavek 953. člena OZ). Izključitve in omejitve so lahko zakonske ali pa jih pogodbeni stranki določita sami, vendar sta v tem primeru omejeni, saj so določbe OZ o zavarovalni pogodbi (XXVI. poglavje) načeloma kogentne narave (924. člen OZ).2 V konkretnem primeru sta prvo in drugo tožena stranka izključitve dogovorili v splošnih pogojih, ki so del Pogodbe o zavarovanju po polici št. 000 z dne 16. 2. 2002 in dodatka št. 1 k polici z dne 10. 6. 2008. Izključili sta odgovornost zavarovalnice v primeru, če zavarovanec nesrečo povzroči z naklepom, pri čemer se za naklep med drugim šteje tudi zavestno ravnanje proti veljavnim predpisom (2. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PG-odg 07-1 – v nadaljevanju Splošni pogoji).

8. Izključitev zavarovalničine odgovornosti velja le, če škodo namenoma povzročijo zavarovalec, zavarovanec ali zavarovalni upravičenec. Če škodo povzroči kdo, za katerega ravnanje zavarovanec kakorkoli odgovarja, je zavarovalnica dolžna povrniti vsako škodo ne glede na to, ali je bila škoda povzročena iz malomarnosti ali namenoma (tretji odstavek 953. člena OZ). Takšna izjema od izključitve kritja velja tudi v primeru, ko bi zavarovalnica tovrstno kritje s pogodbenim določilom izključila.3 Zavarovanje pred odgovornostjo namreč primarno varuje zavarovančeve premoženjske interese, njegov primarni namen pa je varstvo pred odškodninskimi zahtevki. V premoženjskem interesu zavarovanca je, da se zavaruje tudi za primere krivdnih ravnanj oseb, za katere odgovarja.4 Prav te so namreč tiste, ki bodo v primerih, ko je zavarovanec pravna oseba, neposredni povzročitelji škode.5 Če škodo povzročijo zavarovančevi delavci brez njegovega sodelovanja (neposrednega naloga ali privolitve),6 zavarovancu ni moč pripisati zavržnosti ravnanja. Prav na zavržnosti ravnanja pa temelji ureditev, ki zavarovalnici omogoča bodisi zavrnitev izplačila zavarovalnine zavarovancu bodisi terjatev zoper njega na povračilo odškodnine, ki jo je izplačala oškodovancu. Delavci niso sozavarovane osebe in zato delodajalca ni mogoče enačiti z njimi.7 Za njihova dejanja zato tudi ni mogoča enaka pogodbena izključitev odgovornosti, kot je mogoča v razmerju do zavarovanca samega. V primeru, ko škodo povzroči kdo, za kogar zavarovanec odgovarja, bo zato zavarovalnica zavarovalnino dolžna izplačati, od povzročitelja pa bo lahko zahtevala povračilo, če je ta za nastanek škode odgovoren (zavarovalnica ima subrogacijsko pravico).8

9. Ker zavarovalnica ne more izključiti kritja zaradi naklepnega ali malomarnega ravnanja oseb, za katere zavarovanec odgovarja, so razlogi sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu nerelevantni, nerelevantne pa so tudi pritožbene navedbe.

10. Izpodbijana odločitev je glede na obrazloženo materialnopravno pravilna, čeprav iz drugih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Ker tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni, je pritožbeno sodišče pritožbo v izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnica sama, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Primerjaj A. Polajnar Pavčnik v M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 886-887. 2 Ker je pogodba o zavarovanju pred odgovornostjo posebna vrsta premoženjskega zavarovanja, se zanjo uporabljajo določbe 1. in 2. oddelka XXVI. poglavja OZ. 3 Primerjaj sodbo VSRS III Ips 92/2015 z dne 19. 9. 2017. 4 Primerjaj S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerjih, IV. Knjiga, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 2477. 5 Primerjaj A. Polajnar Pavčnik, nav. d., str. 847. 6 Da bi drugo tožena stranka neposredno sodelovala pri nastanku škode, iz ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, kaj takega pa ne izhaja niti iz pritožbenih navedb. 7 Primerjaj sklep in sodbo VSRS III Ips 95/2004 z dne 17. 10. 2006. 8 Primerjaj A. Polajnar Pavčnik, nav. d., str. 865-866.