U-I-222/99

18. 12. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Ludvika Klavsa iz Ljubljane na seji dne 18. decembra 2002

sklenilo:

1.Pobuda Ludvika Klavsa za začetek postopka za oceno ustavnosti 150. do 156. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94 - popr.) se zavrže.

2.Pobuda Ludvika Klavsa za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 70. člena, prvega odstavka 72. člena, 150. do 156. člena in petega do sedmega odstavka 240. člena Zakona o kazenskem postopku, uveljavljenih z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 72/98) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik je dne 6. 10. 1999 vložil pobudo za oceno ustavnosti 150. do 156. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP94) in 150. do 156. člena, petega do sedmega odstavka 240. člena, tretjega odstavka 70. člena in prvega odstavka 72. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju - ZKP). Navaja, da je zoper njega v zadevi št. IK 420/97 oziroma št. IK 96/98 tekel predkazenski in kazenski postopek. Pobudnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj ugotovi neveljavnost takrat veljavnih določb 150. do 156. člena ZKP94. Izpodbijani členi naj ne bi vsebovali "varovalke za preprečitev kršitve ustavnosti in zakonitosti", zaradi česar naj bi policija in tožilstvo zlorabljala svoja uradna položaja. Pobudnik izpodbija tudi določbe tretjega odstavka 70. člena, prvega odstavka 72. člena, 150. do 156. člena in petega do sedmega odstavka 240. člena ZKP. Po mnenju pobudnika naj bi bile izpodbijane določbe ZKP odraz neprimerne, antidemokratične procesne zakonodaje, ki naj bi omogočala hudo špekulacijo države oziroma oblastno oligarhijo nad državljani.

Takšna zakonodaja naj bi pomenila napad na svetovno demokracijo in pravno civilizacijo Evropske Unije. Členi 150 do 156 ZKP naj bi bili nezakoniti, saj je po mnenju pobudnika standard "utemeljeni razlogi za sum" premalo konkretiziran in zato dopušča različne možnosti zlorab instituta posebnih metod in sredstev zoper obdolženca in državljane s strani tožilstva, policije ali tajnih služb. Nerazkritje identitete priče oziroma njena anonimnost, kot to dopuščajo peti, šesti in sedmi odstavek 240. člena ZKP, naj bi postavljale obdolženca v neenakopraven in diskriminatoren položaj nasproti tožilstvu in sodišču. S tem naj bi bila kršena njegova pravica do obrambe iz 29. člena Ustave in domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave. V zvezi s tem pobudnik navede še, da bi moralo sodišče v konkretnem primeru ugotoviti identiteto priče, tj. tajnega policijskega sodelavca in sicer tako, kot je bilo to določeno v tretjem odstavku 240. člena ZKP94. Tretji odstavek 70. člena in prvi odstavek 72. člena ZKP naj bi bila v neskladju 29. členom Ustave in s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Poleg že navedenih kršitev Ustave, naj bi bile izpodbijane določbe ZKP v neskladju še s 1., 2., 5., 8. in s 14. členom Ustave, s prvim, z drugim in s tretjim odstavkom 15. člena Ustave, s 17. do 23. členom Ustave, s 25., 28. in z 32. členom Ustave, s 34. do 40. členom Ustave, s 44., 45., 63., 72., 132., 135. in s 153. členom Ustave ter s 154. do 156. členom Ustave.

Izpodbijane določbe naj bi bile v neskladju tudi s 3. do 10. členom Ustave ter s 13. in s 14. členom EKČP in tudi s številnimi določbami Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list RS, št. 7/93, MP, št. 2/93 - MPDPP).

Pobudnik Ustavnemu sodišča predlaga, naj ugotovi, da so izpodbijane določbe ZKP v neskladju z že navedenimi členi Ustave in mednarodnimi pogodbami ter v celoti razveljavi sodni postopek, ki je tekel zoper njega v zadevi št. I K 420/97.

2.Pravni interes pobudnik utemeljuje v dopolnitvi pobude z dne 19. 10. 1999, v kateri v zvezi s tem navaja, da je bil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi št. IK 420/97 oziroma št. IK 96/98 in pred Višjim sodiščem v Ljubljani v zadevi št. I Kp 891/98 nezakonito uveden in izveden predkazenski in kazenski postopek.

B. - I.

3.V skladu z določbo 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) lahko da pobudo za začetek postopka vsakdo, če izkaže svoj pravni interes. Ta pa je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.

4.Pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev obravnavanih pobud. V skladu z namenom, zaradi katerega je zahtevo po pravnem interesu postavila že Ustava v drugem odstavku 162. člena, podrobneje pa jo je opredelil ZUstS v drugem odstavku 24. člena, mora izpodbijani predpis neposredno posegati v pravni položaj pobudnika. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča mora biti neposreden in konkreten pravni interes izkazan tako v času vložitve pobude kot tudi v času odločanja Ustavnega sodišča.

Morebitna ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do spremembe njegovega pravnega položaja (tako npr. v sklepih št. U- I-247/97 z dne 16. 9. 1999 - OdlUS VIII, 207 in št. U-I-97/97 z dne 15. 2. 2001 - OdlUS X, 25).

5.Že pred vložitvijo pobude je Ustavno sodišče z odločbo št. U- I-25/95 z dne 27. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 158) razveljavilo člene 150 do 156 ZKP94 z odložnim rokom enega leta. Izpodbijano ureditev je razveljavilo v celoti, saj ugotovljene neskladnosti, zlasti pa način zakonske ureditve ukrepov, niso omogočale, da bi Ustavno sodišče razveljavilo le posamezne določbe. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane določbe že razveljavilo, več od te odločitve pa pobudnik v novem postopku ne bi mogel doseči, ni izkazan njegov pravni interes za ponovno presojo izpodbijanih določb. Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo.

B. - II.

6.Pobudnik že ob vložitvi pobude tudi ni izkazoval pravnega interesa za izpodbijanje 150. do 156. člena, petega do sedmega odstavka 240. člena, tretjega odstavka 70. člena in prvega odstavka 72. člena ZKP v besedilu, v katerem jih je zakonodajalec uveljavili z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZKP94 (Uradni list RS, št. 72/98 v nadaljevanju ZKP-A). Novela ZKP-A je začela veljati 23. 1. 1999. Kazenski postopek zoper pobudnika je bil pravnomočno končan že s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 891/98 z dne 8. 10. 1998. Zato izpodbijane določbe še niso posegale v njegov pravni položaj, saj se v času, ko je zoper njega tekel predkazenski in kazenski postopek in ko je bil kazenski postopek pravnomočno končan, še niso uporabljale. Pogoj neposrednosti oziroma dejanskega poseganja v pravni položaj pobudnika zato v konkretnem primeru ni bil podan ne v času vložitve pobude niti v času te presoje.

7.Ker pobudnik ni izkazal pravnega interesa za začetek postopka za presojo ustavnosti, je Ustavno sodišče njegovo pobudo tudi v tem delu zavrglo.

8.Kolikor se pobudnikove navedbe nanašajo na uporabo in razlago izpodbijanih procesnih določb in na zatrjevane nezakonitosti, zlasti glede (ne)zaslišanja priče kot tajnega policijskega sodelavca v kazenskem postopku ter razkritja njegove identitete, mu je treba pojasniti, da za presojo tega Ustavno sodišče v postopku presoje ustavnosti predpisov ni pristojno. Če je bila razlaga Zakona in njegova uporaba v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega, v nasprotju z določbami Ustave in mednarodnih pogodb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, je to lahko predmet presoje v postopku odločanja o ustavni pritožbi zoper posamični akt. Nezakonitost odločitve sodišča, ki vključuje tudi presojo pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava v konkretnem postopku, je pritožnik zatrjeval že v eni izmed vloženih ustavnih pritožb. O njej je Ustavno sodišče že odločilo in jo s sklepom št. Up-55/99 z dne 26. 9. 2000 zaradi neizčrpanosti pravnih sredstev zavrglo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić