Jedro

Določbe 1. odstavka 395. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče, če se strinja z dejanskimi in pravnimi sklepi v prvostopenjski sodbi, te razloge ponavljati, pač pa zadošča, da se nanje sklicuje. Bistvo je, da mora navedbe pritožbe presoditi. Če tega glede navedb o odločilnih dejstvih ne stori, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ni mogoče zatrjevati, da je bilo sodišče pristransko, ker je zavrnilo dokazne predloge obrambe, saj utemeljenost le-teh sodišče presoja v skladu z merili, ki se nanašajo na relevantnost in verjetnost predlaganih dokazov. Pri tem je odločilnega pomena vsebina dokaza(ov) in pomembnost dejstva(ev), ki se z njim dokazuje(jo), ne pa število predlaganih dokazov, ki jih je sodišče na predlog strank sprejelo ali zavrnilo. Le po tem merilu je torej mogoče presojati, ali je bilo sodišče v tolikšni meri nedovzetno, v konkretnem primeru do dokaznih predlogov obrambe, da bi bilo mogoče njegovo ravnanje opredeliti kot pristransko.

Kaznivo dejanje po 3. odstavku 250. člena KZ je dokončano, ko storilec, ki ni upravičeni imetnik, takšen čekovni blanket podpiše in v njem napiše znesek nepogojnega nakazila, ki naj se izplača iz trasantovega kritja. Ostale rubrike, ki jih v današnjem poslovanju praviloma izpolni upravičenec, pa so pomembne za unovčitev čeka pri banki, ki bi ga brez teh sestavin zavrnila. V vsakem primeru je torej to dejanje dokončano že z izdelavo krivega vrednostnega papirja ali s predrugačenjem pravega z namenom, da se uporabi kot pravi; ni torej potrebno, da bi tak storilec tudi dal ček v uporabo.

Tatvina v odprtem stanovanju, kjer so v drugih sobah stanovalci (ne glede kaj ti počnejo), je tatvina, storjena na posebno predrzen način.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene L.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenka oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 26.05.1999 obsojeno L.Č. spoznalo za krivo, pod točko A/I/1 kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena in 25. ter 2. in 1. odstavkom 16. člena KZ, pod točko A/I/2 kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom in 2. in 1. odstavkom 16. člena KZ, pod točko A/I/3 kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena v zvezi s 25. in 2. in 1. odstavkom 16. člena KZ ter pod točko A/1/4 kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena in 2. in 1. odstavkom 16. člena KZ. Za kaznivo dejanje pod točko A/I/1 je obsojenki po 1. odstavku 212. člena KZ določilo kazen treh mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I/2 po 1. odstavku 211. člena KZ dva meseca zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I/3 po 3. odstavku 250. člena KZ z uporabo 1. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I/4 po 1. odstavku 212. člena KZ kazen treh mesecev zapora ter ji nato po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen enajst mesecev zapora. V skladu s 1. odstavkom 49. člena KZ je obsojenki v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu, od 13.01.1999 od 14.00. ure dalje. Po 66. členu KZ je obsojenki izreklo tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja narkomanov v zavodu za prestajanje kazni. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi obsojene L.Č. in njenega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP obsojenko oprostili povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločili, da nagrada in potrebni izdatki njenega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik, ki ga je predsednica prvostopenjskega sodišča obsojenki postavila tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev obsojenkine ustavne pravice do sodnega varstva (poštenega sojenja) po 23. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe za dejanji pod točkama (A) I/3 in 4 prvostopenjske sodbe, za dejanji pod točko (A) I/1 in 2 pa jo obsodi po milejšem zakonu (po 2. odstavku 211. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ) na milejšo kazen, ki naj jo pogojno odloži za primerno preizkusno dobo. Če zahtevi v predlaganem smislu ne bo ugodilo, naj obsojenki izreče krajše kazni s pogojno odložitvijo za primerno preizkusno dobo.

Skrajno podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj se je sodišče opredelilo do pritožbenih navedb in tudi obrazložilo, zakaj te navedbe niso točne in zakaj pritrjuje prvostopenjskemu sodišču. Sodbi tudi navajata vse razloge o odločilnih dejstvih za svojo odločitev, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo ter so v skladu z vsebino listin v spisu. Zagovornik ne ponuja nobenih konkretnih dejstev, ki bi nakazovala kakršenkoli sum, da gre za kršitev obsojenkine pravice iz 23. člena Ustave. Vrhovna državna tožilka podaja mnenje, da zahteva ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 395. člena ZKP presodi sodišče druge stopnje v sodbi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Te zakonske določbe si ni mogoče razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče, če se strinja z dejanskimi in pravnimi sklepi v prvostopenjski sodbi, te razloge ponavljati, pač pa zadošča, da se nanje sklicuje. Bistvo je, da mora navedbe pritožbe presoditi. Če tega glede navedb o odločilnih dejstvih ne stori, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahtevi ni mogoče pritrditi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da ne govori z močjo argumentov, ampak z argumentom moči, kakor se izrazi vložnik. V drugostopenjski sodbi so ocenjene vse pomembne pritožbene navedbe in je pritožbeno sodišče glede teh zavzelo jasno stališče. Zgolj zaradi tega, ker vložnik odločitev višjega sodišča zavrača in sodi, da je ta neutemeljena, nikakor ni mogoče trditi, da drugostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Drugostopenjsko sodišče je odgovorilo na pritožbeno navedbo, zakaj ocenjuje, da dopolnitev dokaznega postopka z odreditvijo sodnega cenilca ni potrebna. Pojasnilo je, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi izpovedb oškodovancev in obsojenke zanesljivo zaključilo, kolikšna je vrednost vzetih stvari. Za znesek 52.330,00 SIT, naveden v drugostopenjski sodbi, pa je povsem jasno, da gre za mejni znesek, ki določa objektivno merilo za majhno premoženjsko korist, predpisano v 1. točki 13. odstavka 126. člena KZ. Ta je podana, če premoženjska korist ne presega ene polovice uradno objavljene povprečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v času storitve kaznivega dejanja in je ob podanem subjektivnem pogoju pomembna pri presoji, ali gre morebiti za privilegirano obliko kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ. Povprečna neto plača v Republiki Sloveniji pa je, kakor je razvidno iz objave v Uradnem listu RS, štev. 28/99, znašala 104.666 SIT.

Kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP ni podana, če višje sodišče ne oceni tistih navedb pritožbe, ki pri presoji zadeve sploh niso pomembne. Zato sodišče druge stopnje, ki se ni izrečno opredelilo glede trditev v pritožbi, da je nenavaden obrat v obtoževanju (in obsojanju) obsojenke za kaznivo dejanje v škodo R.O., ki da se je zgodil šele in natančno po tistem, ko je bil prvotno obdolženi T.S. spoznan za neprištevnega, ni zagrešilo zatrjevane kršitve, saj je bila ta navedba pri presoji utemeljenosti pritožbe nepomembna.

Tudi glede tega, zakaj sprejema ugotovitev v prvostopenjski sodbi, da je obsojenka kaznivi dejanji pod točko A/I/1 in 4 storila na posebno predrzen način, je sodišče druge stopnje navedlo zadostne razloge, s tem da je glede tega pravnega vprašanja sprejelo naziranje prvostopenjskega sodišča. Glede na to, da je sprejelo pravno naziranje v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenka, ki je na ugotovljen način izpolnila čekovni blanket SKB banke, čeprav rubrike glede kraja in časa izdaje ni izpolnila, napravila kriv vrednostni papir, ter da ga je nato, s tem, da ga je predložila natakarju za plačilo hrane in pijače, tudi uporabila, je odgovorilo tudi na to pritožbeno navedbo.

Pritožbeno sodišče je v razlogih tudi zapisalo, da sme sodišče bistveno zmanjšano prištevnega storilca kaznovati tudi mileje, kar da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pri odmeri kazni za eno od kaznivih dejanj tudi storilo, pri ostalih pa ne. Poudarilo je, da zato v taki odločitvi in obrazložitvi prvostopenjskega sodišča ne vidi nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zato ne držijo navedbe v zahtevi obsojekinega zagovornika, da sodišče druge stopnje na trditve pritožbe ni vsebinsko odgovorilo, temveč da je to storilo nedovoljeno posplošeno in da je zato zagrešilo, ne le zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, temveč tudi kršitev obsojenkine ustavne pravice do sodnega varstva (poštenega sojenja).

Pritrditi je vložniku, ko navaja, da 23. člen Ustave določa, da ima vsakdo pravico, da o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Nima pa prav, ko zatrjuje, da je podan resen dvom o nepristranosti sodišča, ker da je sledilo vsem predlogom državnega tožilca, na drugi strani pa (razen ugotovitve o dokaznemu predlogu za izvedenca psihiatra) prav nobenemu od mnogih tehtnih ugovorov obrambe. Na taki podlagi ni mogoče zatrjevati, da je bilo sodišče pristransko, saj utemeljenost dokaznih predlogov sodišče presoja v skladu z merili, ki se nanašajo na relevantnost in verjetnost predlaganih dokazov. Pri tem je odločilnega pomena vsebina dokaza(ov) in pomembnost dejstva(ev), ki se z njim dokazuje(jo), ne pa število predlaganih dokazov, ki jih je sodišče na predlog strank sprejelo ali zavrnilo. Po tem merilu je mogoče presojati, ali je bilo sodišče v tolikšni meri nedovzetno, v konkretnem primeru do dokaznih predlogov obrambe, da bi bilo mogoče njegovo ravnanje opredeliti kot pristransko. Zgolj nekonkretizirano zatrjevanje v zahtevi, da je bilo sodišče pristransko, je zato neutemeljeno. Tudi ni mogoče uspešno uveljavljati, da je obsojenki sodilo pristransko sodišče, ker je to na zahtevo državnega tožilca uvedlo preiskavo za kaznivo dejanje storjeno v škodo R.O., ki je bilo opisano tako, da ga je obsojenka storila v sostorilstvu z M.S., nato pa dopustilo obtožnico, v kateri je državni tožilec na podlagi dokazov in podatkov, zbranih v preiskavi, spoznal, da je podan utemeljen sum, da je to kaznivo dejanje storila le L.Č. ter obsojenko po izvedenem dokaznem postopku tudi spoznalo za krivo. Utemeljevanje pristranskosti sodišča s sklicevanjem na odločitev glede kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe vrednostnega papirja, glede katerega je po mnenju vložnika sodišče v nasprotju z načelom zakonitosti obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja, prav tako ni podlaga, ki bi potrjevala obstoj zatrjevane kršitve. Po taki logiki bi lahko stranka, ki s svojimi stališči v sporu ni uspela, vsakič uveljavljala, da je bilo sodišče pristransko, kar pa je že na prvi pogled nesprejemljivo.

Zahteva tudi nima prav, ko navaja, da je za kaznivo dejanje po 3. odstavku 250. člena KZ sodišče kršilo kazenski zakon, ko je napačno presodilo pravno vprašanje, ali je delno izpolnjeni čekovni blanket SKB banke, serijska številka 17615380 ček ali ne. Vložnik pri tem ne pove, na katero kršitev kazenskega zakona meri, vendar je glede na predlog jasno, v tem delu se zavzema za izrek oprostilne sodbe, da šteje, da je bil zakon prekršen o vprašanju, ali je obsojenkino ravnanje, tako kot je opisano, sploh kaznivo dejanje in da je zato podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Vložnik pravilno navaja, da kazenski zakon ne opredeljuje pojma vrednostni papir, ki v 126. člena KZ določa pomen nekaterih izrazov. Drži, da vrednostni papir ni izraz vsakdanjega jezika, ki bi imel nedvomen pomen ali katerega pomen bi smelo sodišče poljubno tolmačiti. Strinjati se je treba z vložnikom, da gre za pravni pojem, ki je določen v dopolnilni normi, to je v določbi 1. člena Zakona o čeku (ZC). V tej določbi so naštete vse sestavine čeka, ki jih mora ta vsebovati, med temi tudi navedbo dneva in kraja izdaje čeka. Po 3. členu ZC listina, v kateri naj ne bi bilo katerekoli izmed sestavin, naštetih v 1. členu istega zakona, in ki ni trasirana po 2. členu ZC, ne velja kot ček.

Vendar pa vložnik pri svojih izvajanjih izhaja iz napačnega izhodišča, da gre v obravnavanem primeru sploh lahko za pravi pristni ček (vrednostni papir). V resnici gre za krivi ček, ki je bil tudi že dan v uporabo s pooblastilom upravičencu, da sam napiše datum in kraj izdaje (krivega) čeka. Pred ponareditvijo je kazenskopravno varovana celotna vsebina čeka kot vrednostnega papirja, glede na današnji način poslovanja s čeki kot plačilnega sredstva v brezgotovinskem prometu, pa je predvsem varovan podpis tistega, ki je ček izdal (trasanta). Ta mora biti lastnoročen, praviloma trasant vpiše tudi znesek nepogojnega nakazila in se v primeru, če tako izpolnjen čekovni blanket izroči upravičencu, šteje, da je tega pooblastil izpolniti ostale rubrike, ki omogočajo unovčenje čeka pri trasatu. Povsem jasno je, da čekovni blanket ne s civilno, ne s kazenskopravnega vidika kot natiskan obrazec ni vrednostni papir. Kazenskopravno gledano pa je s trenutkom ponareditve čekovnega blanketa z namenom uporabiti ga kot pravega ali ga dati v uporabo komu drugemu, udejanjena ta izvršitvena oblika kaznivega dejanja po 3. odstavku 250. člena KZ. Kaznivo dejanje je dokončano, ko storilec, ki ni upravičeni imetnik, takšen čekovni blanket podpiše, v njem napiše znesek nepogojnega nakazila, ki naj se izplača iz trasantovega kritja. Ostale rubrike, ki jih v današnjem poslovanju praviloma izpolni upravičenec, so pomembne za unovčitev čeka pri banki, ki bi ga brez teh sestavin zavrnila. Glede na navedeno je treba ugotoviti, da navedbe v zahtevi, da je sodišče s pravno opredelitvijo, ki jo je sprejelo na podlagi take razlage kazenskopravne norme, prekršilo kazenski zakon, niso utemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ni utemeljena, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je podana neskladnost med abstraktnim in konkretnim opisom dejanskega stanu kaznivega dejanja, kar zadeva uporabo ponarejenega vrednostnega papirja, abstraktni govori o uporabi, konkretni pa o poskusu plačila hrane in pijače. Ta očitek je utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče, ko je zapisalo, da sta obsojenka in sostorilec (M.S.), ček izročila natakarju, ker sta z njim poskusila plačati račun, na ta način ček uporabila kot pravega in to kaznivo dejanje dokončala, na kar pa v ničemer ne vpliva dejstvo, da tako plačilo računa ni uspelo, saj jima je natakar ček vrnil. Pritrditi je treba taki razlagi višjega sodišča, kar pa pokaže, da je zahteva, ko zatrjuje nasprotno, neutemeljena. V vsakem primeru je to dejanje dokončano že z izdelavo krivega vrednostnega papirja ali s predrugačenjem pravega z namenom, da se uporabi kot pravi; ni torej potrebno, da bi tak storilec tudi dal ček v uporabo.

Z nadaljnjo navedbo, da se glede kaznivega dejanja, storjenega v škodo R.O., ne strinja z mnenjem sodišča, da je denarnica v torbici v veži v bližini vhodnih vrat, tudi če je v njej večja količina denarja, spravljena na povsem običajnem mestu in da tisti, ki je denarnico vzel iz torbice, gotovo ne more pričakovati v njej večje količine denarja, da bi si takšno količino hotel prilastiti, zahteva ponuja lastno dokazno presojo glede teh odločilnih dejstev, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način zato ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi navedlo, da je velika tatvina po 3. točki 1. odstavka 212. člena ZKP storjena na posebno predrzen način takrat, ko izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve tatvine. Tatvina v odprtem stanovanju, kjer so v drugih sobah stanovalci (ne glede kaj ti počnejo), je tatvina storjena na posebno predrzen način. Stališču zahteve, da posebne predrznosti ni mogoče presojati zgolj po objektivnih, temveč tudi po subjektivnih merilih (glede na lastnosti in stanje konkretnega storilca), ni mogoče pritrditi. Motivi, nagibi ali kot v konkretnem primeru izrazita potreba na ugotovljeni način priti do sredstev za nabavo mamil, je okoliščina, ki jo je mogoče upoštevati pri odmeri kazni, nima pa prav nobenega pomena pri presoji ali gre za kaznivo dejanje, storjeno na posebno predrzen način.

Prav tako ne držijo navedbe v zahtevi, da iz sodbe ni jasno, ali je sodišče obsojenko zaradi tega, ker je kazniva dejanja storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kaznovalo mileje ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena KZ.

Po 2. odstavku 16. člena KZ se sme mileje kaznovati storilca(ko), ki je kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Sodišče torej lahko v takem primeru obsojencu izreče kazen pod posebnim minimumom. Zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti je sodišče obsojenki kazen odmerilo pod mejo, ki je predpisana z zakonom, le za kaznivo dejanje po 3. odstavku 250. člena ZKP, kar je razvidno tudi iz sklicevanja na omilitveno določilo po 1. točki 42. člena ZKP, ki predpisuje, da sodišče sme tako ravnati, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati. Pri ostalih kaznivih dejanjih pa omilitvenih določb ni uporabilo. V tem pogledu v izpodbijani sodbi ni prav nobenih nejasnosti. S tem, da obsojenki za preostala dejanja ni določilo kazni z uporabo omilitvenih določb, sodišče ni kršilo kazenskega zakona.

Kolikor pa vložnik v sklepnem delu zahteve navaja, da je ugotovitev, da se je obsojenka sama spravila v stanje zmanjšane prištevnosti, v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca, da obsojenka ni bila v takšnem stanju zgolj zaradi mamil, temveč zaradi množice siceršnjih vzrokov in okoliščin iz njene preteklosti in njenega okolja, pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojene L.Č., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenkin zagovornik z zahtevo sicer ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče obsojenko glede na njene slabe gmotne razmere na podlagi določb 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 98. in 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.