Jedro

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi, zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo na podlagi neupravičene obogatitve prekoračilo tožbeni zahtevek in trditveno podlago tožeče stranke. Kljub temu je odločitev pravilna, saj je tožbeni zahtevek utemeljen na pogodbeni podlag in v Aneksu iz leta 2011, tožena stranka pa jih je, ne da bi vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, tudi plačala. Tožena stranka zato ni dokazala, da jo je tožeča stranka prisilila k sodelovanju oziroma niti ni pojasnila na kakšen način in zakaj naj bi jo prisilila.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka kršila načelo vestnosti in poštenja, ker ni hotela skleniti nove pogodbe, usklajene s spremenjeno zakonodajo. Do sklenitve nove pogodbe je namreč v letu 2015 prišlo, pri čemer sta stranki očitno toliko časa potrebovali za dosego soglasja. V vmesnem času pa nobena stranka ni jasno izrazila, da z drugo stranko na podlagi takrat sklenjene in veljavne Pogodbe noče več sodelovati oziroma tožena stranka ni dokazala, da je preklicala naročilo ali tožeči stranki izrecno in jasno izrazila voljo za prenehanje izvajanja storitev oziroma prilagoditev (zmanjšanje) njihovega obsega razpoložljivim sredstvom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 839,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna v petnajstih dneh od prejema sodbe tožeči stranki plačati znesek 81.058,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka) in ji povrniti njene pravdne stroške v višini 4.251,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zaradi ničnosti sporne pogodbe v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora je plačilo storitev, ki jih je opravila tožeča stranka za toženo stranko za obdobje od 1. 7. 2012 do 31. 12. 2013. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo št. PR-2208/98 z dne 1. 7. 1998 (Pogodba), s katero se je tožeča stranka kot javni zavod in prevzemnik toženi stranki kot naročniku zavezala, da bo v dejavnost svojega Infocentra (stalna informacijska predstavitev o jedrskih tehnologijah), ki deluje v okviru Izobraževalnega centra za jedrsko tehnologijo (ICJT), vključila predstavitev dejavnosti naročnika. V 4. členu Pogodbe sta pogodbeni stranki dogovorili pogodbeno ceno (ki je določljiva) ter še, da se določi pogodbena cena za posamezno koledarsko leto z vsakoletnim aneksom k pogodbi. Za sporni leti aneksa k Pogodbi nista bila sklenjena. Pogodba je bila sklenjena za nedoločen čas, dogovorjen je bil odpovedni rok 30 mesecev, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa nobena od pravdnih strank Pogodbe ni odpovedala.

6. Sodišče prve stopnje ni sledilo obrambi tožene stranke, da je Pogodba nična zaradi spremenjene zakonodaje, ki je nalagala obvezno javno naročilo. Iz izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje zaradi spremembe zakonodaje na področju javnega naročanja zaključilo, da je prišlo do pravnega položaja naknadne nemožnosti izpolnitve Pogodbe, za katero ne odgovarja nobena stranka. Zato naj bi prenehala pogodbena obveznost obeh pogodbenih strank (prvi odstavek 116. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Ker je tožeča stranka kljub temu še naprej za toženo stranko izvajala storitve v enakem obsegu, za katerega se je zavezala s Pogodbo oziroma Aneksom iz leta 2011, tožena stranka pa ji za te storitve ni plačala, kot tudi ni dokazala, da bi izvajanju storitev konkretno nasprotovala, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožena stranka brez pravne podlage obogatena na škodo tožeče stranke in ji mora vrniti vrednost dosežene koristi. Odločitvi na tej pravni podlagi tožena stranka v pritožbi izrecno nasprotuje in opozarja, da je sodišče v okviru materialno procesnega vodstva stranki opozorilo, da je odločitev v sporu odvisna od presoje veljavnosti Pogodbe.

7. Odločitev sodišča prve stopnje o naknadni nemožnosti izpolnitve je iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, tudi po stališču pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna. Izpolnitev nobene od pogodbenih strank namreč ni postala nemogoča. Kljub spremembi zakonodaje na področju javnega naročanja je ključno, da je tožeča stranka storitve, h katerim se je zavezala s Pogodbo in Aneksom iz leta 2011, še vedno lahko izvajala in jih tudi je. Tožena stranka bi opravljene storitve nedvomno vsaj v določeni višini lahko plačala. Ni namreč trdila, da ni imela nobenih sredstev, temveč le, da ji je bil odobren manjši znesek proračunskih sredstev. Zato bi lahko plačala storitve vsaj v višini razpoložljivih denarnih sredstev oziroma vsaj takrat, ko je dobila odobrena proračunska sredstva, pri čemer niti ni trdila kolikšna proračunska sredstva so ji bila za sporne storitve odobrena v drugi polovici leta 2012 in v letu 2013. V kolikor je imela na voljo manj sredstev, bi se morala s tožečo stranko dogovoriti za ustrezno manjši obseg storitev ali pa Pogodbo odpovedati, česar ni storila, temveč je predlagala le, da skleneta novo pogodbo, ki bo za naprej upoštevala dejstvo, da gre za osebo javnega prava, ki je vezana na odobrena sredstva. Ker Pogodba ni bila odpovedana, nova pogodba pa je bila sklenjena šele leta 2015, je tožena stranka dolžna tožeči stranki na podlagi Pogodbe plačati celotno vrednost opravljenih in še neplačanih storitev v letu 2012 in 2013. Slednjega ne spremeni niti dejstvo, da je bilo delovanje ICJT financirano s strani več deležnikov na področju jedrske energije. Tožena stranka je bila namreč tista, ki je naročila in koristila storitve tožeče stranke. Glede na delež, ki je bil namenjen predstavitvi njene dejavnosti, je bila slednja tudi udeležena pri stroških (20 %) tega centra, kar nikoli ni bilo sporno. V zvezi s tem tudi ne držijo pritožbeni očitki o neverodostojnosti priče. J.. Slednji namreč ni izpovedal, da bi neplačevanje storitev s strani tožene stranke rezultiralo v zaprtju ICJT. Navedel je le, da odpoved sodelovanja s strani tožene stranke za njih (finančno) ne bi bila enostavna (list. št. 157). Pritožbeno sodišče dodaja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek skozi celoten postopek pred sodiščem prve stopnje in tudi v odgovoru na pritožbo utemeljevala na pogodbeni podlagi, zato ima tožena stranka prav, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo na podlagi neupravičene obogatitve prekoračilo tožbeni zahtevek in trditveno podlago tožeče stranke. Kljub temu je odločitev pravilna, saj je tožbeni zahtevek utemeljen na pogodbeni podlagi, na kateri je vztrajala tožeča stranka tudi v odgovoru na pritožbo.

8. Tožena stranka je javni gospodarski zavod1 katerega dejavnost obsega strokovno-tehnične, organizacijske in razvojne naloge na področju ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom, ki se nanašajo zlasti na: izvajanje javne gospodarske službe, razvoj in načrtovanje, izobraževanje in informiranje v zvezi z radioaktivnimi odpadki ter investicijsko načrtovanje in gospodarjenje z objekti ter napravami, potrebnimi za izvajanje gospodarske javne službe (drugi odstavek 5. člena Odloka). Sredstva za izvajanje svoje dejavnosti ne pridobiva zgolj iz proračuna RS, temveč tudi iz Sklada za financiranje Nuklearne elektrarne Krško in odlaganja radioaktivnih odpadkov iz Nuklearne elektrarne Krško, s plačili uporabnikov skladišča in odlagališča radioaktivnih odpadkov ter iz drugih virov (6. člen Odloka). Tožena stranka mora vsako leto sprejeti letni program dela in finančni načrt (6a. člen Odloka).

9. Obe stranki sta pravni osebi javnega prava, zato obe vežejo pravila o javnem naročanju. V kolikor sta pri sodelovanju na podlagi Pogodbe kršili ta pravila, sta bili v zvezi s tem obe v slabi veri. Vendar pa se po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka s trditvami, da so bila kršena pravila javnega naročanja, ne more uspešno obraniti plačila zanjo opravljenih storitev. V primeru ničnosti pogodbe namreč velja, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega (prvi odstavek 87. člena OZ). Posledica morebitne ničnosti Pogodbe bi bila zato enaka in sicer bi bila tožena stranka dolžna vrniti kar je prejela oziroma plačati storitve, ki jih je tožeča stranka zanjo na podlagi Pogodbe opravila. Tudi sicer pa bi se tožena stranka morala na dejstvo, da jo vežejo pravila javnega naročanja in odobrena proračunska sredstva, prej ustrezno odzvati tako, da bi s toženo stranko izrecno prenehala sodelovati, ali prilagoditi obseg storitev sredstvom, ki jih je imela na voljo, česar ni dokazala, da je storila. Ravno nasprotno, iz priložene korespondence (A5, A7, A3) izhaja, da je tožena stranka nedvomno tudi po prenehanju veljavnosti Aneksa za leto 2011 v enakem obsegu sodelovala s tožečo stranko. Navsezadnje to potrjujejo tudi trditve in dokazi o dogovorih med strankama za sklenitev nove Pogodbe, kar kaže na obstoj skupnega namena o nadaljevanju sodelovanja, ki je bil realiziran leta 2015 tudi s sklenitvijo nove pogodbe.

10. Pritožbeni očitki, da sta stranki zaradi nevključitve protikorupcijske klavzule v Pogodbo kršili 14. člen Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, niso relevantni. Nevključitev protikorupcijske klavzule v Pogodbo lahko predstavlja prekršek, za katerega je predpisana ustrezna globa, ne vpliva pa to na vprašanje (ne)veljavnosti Pogodbe in odločitev o konkretnem tožbenem zahtevku na izpolnitev Pogodbe.

11. Nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožeča stranka kršila načelo vestnosti in poštenja, ker ni hotela skleniti nove pogodbe, usklajene s spremenjeno zakonodajo. Do sklenitve nove pogodbe je namreč v letu 2015 prišlo, pri čemer sta stranki očitno toliko časa potrebovali za dosego soglasja. V vmesnem času pa nobena stranka ni jasno izrazila, da z drugo stranko na podlagi takrat sklenjene in veljavne Pogodbe noče več sodelovati oziroma tožena stranka ni dokazala, da je preklicala naročilo ali tožeči stranki izrecno in jasno izrazila voljo za prenehanje izvajanja storitev oziroma prilagoditev (zmanjšanje) njihovega obsega razpoložljivim sredstvom. Poleg tega se je tožena stranka na svoji spletni strani vseskozi sklicevala na predstavitev njene dejavnosti v Infocentru, ki deluje v okviru tožeče stranke. Tudi vložitev predloga za izvršbo v letu 2012 ne dokazuje, da je tožeča stranka storitve izvajala samovoljno, temveč dokazuje nasprotno, da je tožeča stranka nedvomno v prvi polovici leta 2012 izvajala storitve v enakem obsegu kot je bil dogovorjen v Aneksu iz leta 2011, tožena stranka pa jih je, ne da bi vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, tudi plačala. Tožena stranka zato ni dokazala, da jo je tožeča stranka prisilila k sodelovanju oziroma niti ni pojasnila na kakšen način in zakaj naj bi jo prisilila. Zato se sedaj, ko tožeča stranka od nje zahteva plačilo opravljenih storitev na podlagi veljavne Pogodbe, ne more uspešno sklicevati na samovoljnost. V kolikor je bila mnenja, da tožeča stranka storitve izvaja samovoljno, bi lahko oziroma bi morala pravočasno zahtevati ustrezno sodno varstvo (z zahtevkom na podlagi spremenjenih okoliščin - 112. člen OZ).

12. Tožena stranka je navajala še, da se je Pogodba sklicevala na Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) in do uskladitve z OZ nikoli ni prišlo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da krovnost pogodbe, s katero stranki vzpostavita dalj časa trajajoče obligacijsko razmerje, ne pomeni, da pogodbeni stranki nekega vprašanja kasneje ne bi mogli dogovoriti ali popolnoma drugače ali bistveno bolj konkretno, zaradi česar je za presojo relevantnih vprašanj primarno relevanten kasnejši dogovor. Pogodba je bila sklenjena leta 1998, zato se presoja po takrat veljavnem materialnem pravu in to je ZOR. V čem naj bi dejstvo, da je bila sprejet OZ, ki je nadomestil ZOR, vplivala na odločitev oziroma veljavnost Pogodbe, tožena stranka ni pojasnila oziroma konkretizirala, zato pritožbeno sodišče konkretnejšega odgovora na te pritožbene trditve niti ni moglo dati.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev na katero pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 839,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 1. in 3. člen Odloka o preoblikovanju javnega podjetja Agencija za radioaktivne odpadke p.o., Hajdrihova 2, Ljubljana, v javni gospodarski zavod (v nadaljevanju Odlok).