Jedro

Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine vložil po tem, ko je že veljala sprememba Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane, s katero je bilo določeno, da se med dohodke družinskih članov, ki se upoštevajo pri izračunu minimalnih sredstev za preživljanje, ne všteva denarna socialna pomoč. Iz tega razloga sodišče prve stopnje njegove zahteve za priznanje pravice do družinske pokojnine ne bi smelo zavrniti, češ da ga pokojni oče ni preživljal, ker sta s partnerko prejemala denarno socialno pomoč, s čimer naj bi bilo v celoti zagotovljeno tožnikovo preživljanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 12. 8. 2008 in v zvezi z njo odločba Območne enote ... št. ... z dne 3. 3. 2008, s katerima je zavrnila zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožniku prizna pravica do družinske pokojnine po pokojnem očetu F.B. od 1. 2. 2002 dalje. Sklenilo je, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zahtevek neutemeljeno zavrnilo z razlogi, da ga pokojni oče ni preživljal, ker je bil tožnik uživalec denarne socialne pomoči. Denarna pomoč je bila minimalna, oče mu je v skupnem prebivališču zagotavljal hrano, stanovanje ter kril stroške ostalih potreb. Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na znesek očetove pokojnine, družina je živela skromno, imeli so vrt, kjer so pridelovali zelenjavo, uporabljali stara oblačila in se na ta način skromno preživljali. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, v posledici je zmotno uporabilo materialno pravo.

Po 5. odst. 116. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oz. po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oz. uživalec pravice do svoje smrti preživljal. Sodišče prve stopnje je preuranjeno sklepalo, da tožnika oče F.B. starejši do svoje smrti ni mogel preživljati, ker naj bi imel, preračunano v evrsko vrednost, prenizko pokojnino. Za takšen sklep ni zadostnih dokazov, poleg tega pa ni pravilno pokojnino, ki je pokojnemu očetu pripadala do smrti 8. 1. 2002 in je bila izražena v tedanjih slovenskih tolarjih preračunati v protivrednost v EUR, pri čemer je bil tečaj EUR do slovenskega tolarja določen šele z njegovo uvedbo 1. 1. 2007, torej skoraj 5 let kasneje. Kupno moč očetove pokojnine ni mogoče meriti s cenami oz. tečajem ob uvedbi EUR ali celo s sedanjimi razmerji med življenjskimi stroški in vrednostjo evra.

Neutemeljeno se sodišče prve stopnje sklicuje na dejstvo, da sta tako tožnik kot njegova partnerka prejemala denarno socialno pomoč, s čimer naj bi mu bilo v celoti zagotovljeno preživljanje. Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine vložil 6. 11. 2006, kot izhaja iz sprejemne štampiljke na vlogi v upravnem spisu, tedaj je že veljala sprememba Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Ur. l. RS, št. 54/2006), s katero je bilo v 4. točki določeno, da se med dohodke družinskih članov, ki se upoštevajo pri izračunu minimalnih sredstev za preživljanje, ne všteva denarna socialna pomoč po Zakonu o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami). Tožnik, za katerega je izvedenec psihiater ugotovil, da je postal popolnoma nezmožen za delo pred očetovo smrtjo, je izpovedal, da mu oče denarja za preživljanje sicer ni dajal, ves čas pa je imel z očetom skupno stalno prebivališče, zagotovljeno mu je bilo brezplačno stanovanje ter hrana, kar pomeni, da mu je bil s tem zagotovljen življenjski minimum in to pomeni obliko preživljanja.

Ker je tožnik, po njegovih navedbah, živel v zunajzakonski skupnosti bi zanj sicer veljale določbe 49. do 50. a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami), po katerih ima zakonec oz. partner, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Tožnik je tudi izpovedal, da je partnerka prejemala socialno pomoč, že pred očetovo smrtjo sta imela hčerko, sredstva socialne pomoči, ki jih, kot rečeno, ni dopustno upoštevati pri izračunu dohodkov družinskih članov, za preživljanje niso zadoščala, zato je partnerko preživljala babica oz. stara mati, njega pa oče. Pogoj, kdaj se šteje, da je zavarovanec ali upokojenec do svoje smrti preživljal družinske člane, je določen v 1. točki Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane (Ur. l. RS, št. 50/2000). Osnovna pogoja sta dva in sicer prvi skupno stalno prebivališče, kar po doslej ugotovljenih dejstvih v obravnavanem primeru niti ni sporno, sodišče pa ni ugotavljalo drugega pogoja, ali so tožnikovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom presegali polovico zneska osnove za odmero dodatnih pravic. Po Sklepu o najnižji pokojninski osnovi in osnovi za odmero dodatnih pravic (Ur l. RS, št. 65/2000) je osnova za odmero dodatnih pravic od 1. 1. 2001 do 31. 1. 2001 znašala 64.146,37 tedanjih SIT, po Sklepu o najnižji pokojninski osnovi in osnovi za odmero dodatnih pravic (Ur l. RS, št. 12/2001) od 1. 2. 2001 do 31. 8. 2001 v višini 67.225,39 tedanjih SIT in po Sklepu o najnižji pokojninski osnovi in osnovi za odmero dodatnih pravic (Ur l. RS, št. 76/2001) od 1. 9. 2001 do 31. 12. 2001 v višini 72.065,61 tedanjih SIT.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo natančneje ugotoviti dejstva v zvezi s preživljanjem. V ta namen bo opravilo poizvedbe pri Centru za socialno delo, kjer je tožnik uveljavljal pravico do denarne socialne pomoči in je moral v tem postopku predložiti dokazila o družinskih članih, prebivališču ter dohodkih. O dohodkih in načinu preživljanja naj sodišče po potrebi zasliši tudi tožnikovo partnerko, ki bo lahko izpovedala v kolikšni meri sta si s tožnikom medsebojno denarno ali kako drugače pomagala pri preživljanju in kakšne vire za preživljanje je imela sama ter družina, glede na to, da je tožnik izpovedal, da je njo preživljala stara mati, njega pa oče. Sodišče se bo opredelilo, kdo se šteje za družinskega člana ter ugotovilo ali tožnik, brez upoštevanja denarne socialne pomoči, s povprečnimi mesečnimi dohodki ni presegal omenjenega limita in v primeru izpolnjenih pogojev pravico priznalo.

V socialnem sporu po 61. in 62. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) veljata načelo materialne resnice in preiskovalno načelo. Sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Če po izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, pomembnih za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Z upoštevanjem teh načel bo sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, kot je navedeno zgoraj in po ugotovitvi vseh pravno pomembnih okoliščin ponovno odločilo.

O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP, po katerem se v primeru razveljavitve odločbe in vrnitve v novo sojenje odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.