Jedro

V času družbene lastnine je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem oziroma potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče). Vse od uvedbe etažne lastnine v pravni red so imeli lastniki posameznih delov stavbe tudi skupno trajno pravico uporabe, skupno lastnino ali solastnino na zemljišču, na katerem je stavba stala in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu P. (ID stavbe X-111, ki leži na parc. št. 000/1 k. o. X) predstavljajo zemljiške parcele z ID znaki: X-000/2, X-000/3, X-000/4, X-000/5, X-000/6, X-000/7, X-000/8, X-000/9, X-000/10 in X-000/11 kot splošni skupni deli navedene stavbe. Odločilo je, da se navedene nepremičnine v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka ugotovitve pripadajočega zemljišča vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni deli stavbe z ID znakom X-111, v korist vsakokratnih etažnih lastnikov te stavbe.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prva nasprotna udeleženka. Navaja, da je sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), saj ji je bila kršena pravica do seznanitve z dokazi. Sodišče ji namreč ni vročilo kupoprodajnih pogodb, ki predstavljajo pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznih delih stavbe, garažah in drvarnicah, prav tako ji ni vročilo fotografij upravnih odločb, ki jih je izvedenka priložila izvedenskemu mnenju. Sodišče ni obrazložilo pravne (akcesorne) povezanosti pravic na funkcionalnem zemljišču s pravicami na stavbi. Osrednje vprašanje obravnavane zadeve je lastninjenje stavbišča stavbe na naslovu P. in zemljišča, potrebnega za njeno redno rabo. Posamezni deli stavbe in pomožni objekti ob njej so bili po vsej verjetnosti kupljeni po Stanovanjskem zakonu (SZ), ki je uredil le lastninjenje stanovanj in stanovanjskih stavb, medtem ko so se stavbna zemljišča v večini primerov lastninila po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Sodišče prve stopnje bi moralo zato ugotoviti, kdo je bil ob uveljavitvi ZLNDL imetnik pravice uporabe na spornem zemljišču. V ta namen bi moralo opraviti zgodovinsko analizo pravne ureditve prometa s stavbnimi zemljišči in funkcionalnega zemljišča, saj je prav pojem funkcionalnega zemljišča v sistemu družbene lastnine bistven za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča in posledično ugotovitev pripadajočega zemljišča. Sodišče je del ureditve sicer prikazalo, vendar je prikaz pomanjkljiv, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Izostala je ključna ugotovitev, katero zemljišče je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, gradnje na tujem svetu oziroma drugih primerljivih predpisov.

3. Pritožba prve nasprotne udeleženke je bila vročena v odgovor predlagateljem in drugim nasprotnim udeležencem. Na pritožbo so odgovorili predlagatelji in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet obravnavanega postopka je ugotovitev pripadajočega zemljišča stavbe z ID X-111, ki leži na parc. št. 000/1 k. o. X1 in ki v naravi predstavlja večstanovanjsko stavbo na naslovu P. Ob vložitvi predloga je pravno podlago za odločanje predstavljal Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), v času odločanja sodišča prve stopnje pa Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1).2

6. Po 7. členu ZVEtL-1 sodišče dopusti posameznemu udeležencu izjavljanje in sodelovanje pri posameznem procesnem dejanju le v mejah, v katerih to zadeva njegove pravice in pravne koristi, ki jih uveljavlja v postopku; kadar je udeleženec v postopku občina, pa ji sodišče dovoli izjavljanje in sodelovanje pri posameznem procesnem dejanju tudi v delu, v katerem uveljavlja javni interes.

7. Pritožnica ni lastnica nobenega posameznega dela stavbe, katere pripadajoče zemljišče se ugotavlja, prav tako ni lastnica nobene nepremičnine, na kateri so predlagatelji predlagali ugotovitev pripadajočega zemljišča. V postopku tako ne uveljavlja svojih pravic in varuje svoje pravne koristi, temveč nastopa kot varuhinja javnega interesa (tretji odstavek 26. člena ZVEtL in peti odstavek 48. člena ZVEtL-1). Njena pravica do izjavljanja in sodelovanja v postopku je zato začrtana z mejami tega interesa.

8. Pritožbeno sodišče na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). To pomeni, da jo mora stranka skladno z 286.b členom ZPP uveljaviti takoj, ko je to mogoče. Prvi nasprotni udeleženki je bil vročen tako predlog, v katerem so se predlagatelji sklicevali na priložene kupoprodajne pogodbe, kot tudi izvedensko mnenje, v katerem se je izvedenka sklicevala na fotografije odločb, ki so bile priložene spremnemu dopisu ob oddaji izvedenskega mnenja.3 Prva nasprotna udeleženka je bila torej pravočasno seznanjena, da so navedene pogodbe in upravne odločbe del spisovnega gradiva. Kljub temu ni predlagala njihove vročitve ali sodišče opozorila, da ji niso bile vročene, in med postopkom na prvi stopnji zoper vodenje postopka ni podala nobenega ugovora. Pritožbeni očitek o kršitvi pravice do seznanitve z dokazi je zato prepozen. Tudi sicer pritožnica ne pojasni, kako je bila zaradi nevročitve navedenih listin omejena v svoji pravici do izjave. Slednje bi bilo v konkretnem primeru nujno, saj je njena pravica omejena na uveljavljanje javnega interesa, hkrati pa je postopek vzpostavitve etažne lastnine, v katerem se je ugotavljal obstoj pravnih naslovov za pridobitev lastninske pravice na posameznih delih, pravnomočno končan, medtem ko je vsebina izpostavljenih upravnih odločb razvidna iz samega izvedenskega mnenja.

9. Prva nasprotna udeleženka je v smeri varovanja javnega interesa v postopku navajala, da predlagano pripadajoče zemljišče na delu parc. št. 000/2 in 000/13 posega v zemljišče, preko katerega teče ... ulica, ki je javna cesta in s tem javno dobro. Predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča na parc. št. 000/13 je bil nato umaknjen, glede parc. št. 000/2 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je meja med parc. št. 000/2 in 000/42 urejena in da parc. št. 000/2 ne posega v ... ulico. Prva nasprotna udeleženka tej ugotovitvi v pritožbi ne nasprotuje. V okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava sodišču prve stopnje očita, da ni ugotovilo, katero zemljišče je postalo last lastnikov stavbe. Ker pa ob tem ne pojasni, kako bi morebitna utemeljenost navedenega očitka lahko prizadela javno korist, pravnega interesa za ta del pritožbe ne izkazuje.

10. Pritožbeno sodišče zato samo v odgovor pritožnici dodatno pojasnjuje, da je imel v času družbene lastnine lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem oziroma potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno oziroma pripadajoče zemljišče). Funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi; pridobilo in prenašalo se je le skupaj z njo. Namembnost oziroma potrebnost družbenega zemljišča stavbi je bila v predpisih opredeljena kot dejanski stan, kogentna akcesorna pravica uporabe vsakokratnega lastnika stavbe pa kot pravna posledica. Ta pravila se na zakonski ravni pojavljajo že v 50-ih letih prejšnjega stoletja in so veljala vse do uveljavitve ZLNDL, ko so imetniki pravice uporabe na družbenih zemljiščih po samem zakonu pridobili lastninsko pravico.4 Za presojo o današnjem lastništvu spornega zemljišča je zato odločilno, kakšen je bil obseg pripadajočega zemljišča stavbe na P. ob uveljavitvi ZLNDL.

11. Ker je bila stavba takrat v (dejanski) etažni lastnini, je pomembna tudi pravna ureditev etažne lastnine. Sodišče prve stopnje je v zvezi z njo pravilno ugotovilo, da so imeli vse od uvedbe etažne lastnine v pravni red lastniki posameznih delov stavbe tudi skupno trajno pravico uporabe, skupno lastnino ali solastnino na zemljišču, na katerem je stavba stala in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo.5

12. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenke za urbanizem in ob uporabi kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1 ugotovilo, da parc. št. 000/2 do 000/11 vse od izgradnje večstanovanjske stavbe P. predstavljajo zemljišče, ki je neposredno namenjeno in je potrebno za njeno redno rabo. Slednje velja tako za parc. št. 000/2 in 000/3, ki v naravi predstavljata dvorišče, kot tudi za parc. št. 000/4 do 000/11, ki v naravi predstavljajo garaže in drvarnice ter s tem objekte pomožne ureditve (drugi odstavek 23. člena ZVEtL-1). Pritožnica tej ugotovitvi obrazloženo ne nasprotuje, hkrati pa ne izpodbija domneve iz prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1. Brž ko je tako, pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da so imeli etažni lastniki večstanovanjske stavbe P. na navedenih nepremičninah skupno pravico uporabe, ki se je z uveljavitvijo ZLNDL preoblikovala v solastninsko pravico v korist vsakokratnih etažnih lastnikov (tretji in četrti odstavek 12. člena SZ in 18. člen SZ-1).

13. Pritožbeno sodišče ni prezrlo navedb predlagateljev in druge nasprotne udeleženke, da so bili posamezni pomožni objekti na parc. št. 000/4 do 000/11 prodani na podlagi SZ in so v izključni uporabi posameznih etažnih lastnikov, vendar ne more mimo dejstva, da so se slednji strinjali, da se parcele ugotovijo kot pripadajoče zemljišče in s tem skupni del stavbe, takšni odločitvi pa tudi v pritožbenem postopku ne nasprotujejo niti sami niti ji obrazloženo ne nasprotuje pritožnica. Etažni lastniki bodo morali zato medsebojna razmerja v zvezi s temi nepremičninami urejati izven obravnavanega postopka.

14. Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih udeleženci niso priglasili.

1 Ker se vse v sklepu navedene nepremičnine nahajajo v k. o. X, sodišče v nadaljevanju obrazložitve vse parcelne številke označuje brez navedbe k. o. 2 Primerjaj prehodno določbo prvega odstavka 57. člena ZVEtL-1, ki med drugim določa, da se postopki, v katerih je bil predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. januarjem 2003, vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in dokončajo po določbah tega zakona, če ni v tem zakonu določeno drugače. 3 Vključno z odločbo SRS SO ... št. 0001 z dne 7. 2. 1975, odločbo Občine št. 0002 in odločbo SO ... št. 0003 z dne 7. 8. 1964, ki jih prva nasprotna udeleženka navaja v pritožbi. 4 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 128/2018 z dne 9. 5. 2019 in v njej posebej opombo 23. 5 Etažno lastnino in pravice etažnih lastnikov na funkcionalnem zemljišču so po letu 1959 urejali Zakon o lastnini na delih stavbe (Uradni list FLRJ, št. 16/59), Zakon o pravicah na delih stavb (Ur. list SRS, št. 19/1976), SZ in SZ-1.