Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati, da je prišlo do zatrjevanega telefonskega razgovora zaradi neplačanih najemnin za prvo polletje 2008, zato je ostala nedokazana tudi njegova trditev, da je za gradbeno dovoljenje izvedel šele po tem dogodku, torej tudi ne šele 4. 6. 2008, ko je njegova zakonita zastopnica vpogledala v upravni spis izdanega gradbenega dovoljenja. Zgolj dejstvo, da je njegova zakonita zastopnica tega dne videla gradbeno dovoljenje in se seznanila z njegovo vsebino, samo po sebi namreč ne pomeni, da je šele tega dne izvedela, da se sporna gradnja opravlja na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom v tretjič ponovljenem postopku zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem št. 351-47/2007-25 z dne 14. 11. 2007, ki je bilo izdano gospodarski družbi A. d.o.o. za gradnjo večstanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 7704/4 k.o. ...

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je tožnik 6. 6. 2008 vložil predlog za obnovo postopka, ker mu zaradi napačno prikazanega vplivnega območja ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Glede na navedeno je upravni organ ugotavljal, ali je tožnikova zakonita zastopnica B.B. izvedela za izdano gradbeno dovoljenje po 7. 5. 2008. V zvezi s pravočasnostjo vložitve predloga je povedala, da je bila v drugi polovici oz. proti koncu meseca maja 2008, zagotovo pa po prvomajskih praznikih, s strani najemnice njihovega objekta na zemljišču parc. št. 1635 k.o. … C.C. obveščena, da se v neposredni bližini gradi, zato je 4. 6. 2008 na upravni enoti vpogledala v zadevo in projektno dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja. Večinski lastnik družbe (njen oče D.D.), ki je za sporno vsebino gradbenega dovoljenja vedel vsaj že 6. 2. 2008, ko je v lastnem imenu vložil predlog za obnovo postopka, pa je o gradnji ni obvestil. V dokaz svojim navedbam je predlagala zaslišanje omenjene najemnice. Ta je prvič zaslišana 2. 3. 2009 povedala, da so jo v drugi polovici maja 2008 s tožnikove strani poklicali, naj poravna najemnino, oz. se je to zgodilo nekje aprila ali maja 2008 (izpoved na drugem zaslišanju 9. 11. 2010). S plačilom najemnine je bila namreč v zamudi od februarja do junija 2008, ponavadi pa je plačala najemnino 15. 7. za 6 mesecev za nazaj. Upravni organ je na podlagi določil najemne pogodbe, po kateri najemodajalec (to je tožnik – op. sodišča) izstavi račun za celo preteklo polletje v višini šestih mesečnih najemnin in glede na pričino izpoved o načinu plačevanja najemnine (15. 7. za prvo polletje), podvomil v verodostojnost njenih izjav, kar kaže na dejstvo, da so določene izjave prirejene v prid predlagatelju obnove postopka. S tem ko naj bi se najemnina plačala šele v mesecu juliju, najemnica meseca maja nikakor ni mogla priti v zamudo s plačilom, zato je upravni organ štel, da so tako navedbe tožnikove zakonite zastopnice kot priče C.C. o pozivu k plačilu najemnine in o seznanitvi z gradbenimi deli v mesecu maju popolnoma izmišljene. V nadaljevanju je upravni organ ugotavljal še, kdaj je tožnik dejansko izvedel za izdano gradbeno dovoljenje in zaključil, da je bilo to vsaj že 6. 2. 2008, ko je zanj izvedel D.D. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je predlagatelj obnove postopka družinsko podjetje, v katerem je vse posle vodil oče (D.D.), ki je tako nastopal tudi navzven. Vsi ostali (priči E.E., F.F.) so ga namreč šteli kot predstavnika gospodarske družbe G. d.o.o. in se tako z njim tudi pogovarjali. Za potrebe tega postopka pa trdi, da je nastopal v lastnem interesu in da se z direktorico, ki je sicer njegova hči, o teh zadevah ni pogovarjal, zaradi česar je sam pridobil gradbeno dovoljenje in vložil predlog za obnovo postopka, ki je bil zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavržen. Pritožbeni organ poudarja, da je bil šele potem predlog za obnovo postopka vložen s strani zemljiškoknjižne lastnice zemljišča, to je gospodarske družbe G. d.o.o. Na podlagi navedenega pritožbeni organ ne more ozko gledati zgolj na to, ali je predlagateljeva zakonita zastopnica izvedela za izdano gradbeno dovoljenje, saj bi takšno ravnanje pomenilo evidenten obid zakona. Prav tako pritožniku ni verjela, da bi bil D.D. v slabih odnosih z zakonito zastopnico, saj bi jo kot večinski družbenik lahko kadarkoli odpoklical, pa tudi sicer ne bi bil z njo širše poslovno povezan, saj sta kot družbenika udeležena tudi v gospodarski družbi H. d.o.o., ki je poleg tega družbenica v predlagatelju obnove postopka. Glede na vse navedeno se strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da B.B. ni izvedela za izdano gradbeno dovoljenje šele potem, ko je od najemnice terjala plačilo najemnine, saj ta v mesecu maju z njo še ni mogla priti v zamudo. Zato pritožnik ni imel podlage terjati izplačila najemnine, posledično pa ne držijo niti njegove navedbe, da je za gradnjo izvedel šele ob tej priliki.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi oporeka stališču, da je bil z izdanim gradbenim dovoljenjem seznanjen že, ko je zanj izvedel družbenik D.D. V aktu o ustanovitvi d.o.o. namreč ni določeno, da družbo zastopajo tudi družbeniki, tako da je v imenu družbe lahko vodila posle in sprejemala odločitve samo direktorica B.B. V izpodbijanem sklepu prvostopenjski organ ni navedel nobenega dokaza, na katerega bi lahko oprl svoj zaključek, da je bila omenjena obveščena o izdaji gradbenega dovoljenja pred 4. 6. 2008, ko je vpogledala v upravni spis. Nobena od zaslišanih prič namreč ni povedala, da bi z direktorico oz. pravno osebo komunicirala pred 7. 5. 2008, zgolj dejstvo, da je bil z izdanim gradbenim dovoljenjem seznanjen večinski družbenik, pa ni okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da je bila o njem obveščena tudi pravna oseba. Tožnik v nadaljevanju analizira izpovedi prič (F.F., E.E., I.I.), iz katerih ne izhaja, da bi bila zakonita zastopnica tožeče stranke o gradbenem dovoljenju obveščena pred relevantnim datumom, medtem ko sta po njegovem mnenju tako C.C. kot zakonita zastopnica tožeče stranke prepričljivo izpovedali, da je direktorica izvedela za gradbeno dovoljenje potem, ko je tožnik kot najemodajalec opomnil najemnico, da bo treba plačati najemnino. Prav tako se tožnik ne strinja z oceno, da glede na določila najemne pogodbe izpoved priče C.C. ni verodostojna. Poudarja, da ni nihče navajal, da je tožnik že izdal račun za najemnino za prvo polletje 2008, niti ni nihče izpovedal, da je najemodajalec urgiral plačilo najemnine za čas, za katerega račun še sploh ni bil izstavljen. Najemnica je namreč dolgovala najemnino za nazaj iz preteklih let in k njenemu plačilu jo je pozval najemodajalec. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v novo odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeta stranka J. d.o.o., pravna naslednica investitorja A. d.o.o., v odgovoru na tožbo oporeka ekspertnemu mnenju o nepravilnem prikazu vplivnega območja gradnje in pojasnjuje svoje stališče, da je družba izvedela za izdano gradbeno dovoljenje že s tem, ko je zanj izvedel D.D. kot njen aktivni družbenik. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V tem primeru stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba (v tem primeru gradbeno dovoljenje z dne 14. 11. 2007) izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP). To v skladu z ustaljeno sodno prakso tega sodišča (npr. I U 1264/2010, I U 239/2010) pomeni, da je predlagatelj obnove postopka v roku enega meseca od trenutka, ko je izvedel za sporno odločbo, dolžan storiti vse, da zavaruje svojo pravico do obravnavanega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z odločbo – jo pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njeno vsebino, da presodi, ali je šlo za postopek, v katerem bi lahko varoval katero od svojih pravic oz. pravnih koristi, da sprejme odločitev o morebitni vložitvi predloga za obnovo postopka in ga tudi vloži. Po drugem odstavku 100. člena ZUP se rok, ki je določen po mesecih, konča s pretekom tistega dneva v mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. V obravnavanem primeru je tožnik vložil predlog za obnovo postopka 6. 6. 2008, kar pomeni, da je ta pravočasen, če je izvedel za gradbeno dovoljenje 6. 5. 2008 ali kasneje.

Po 265. členu ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Ko organ prejme predlog, mora preizkusiti, ali je ta dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je vložila upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če ti pogoji niso izpolnjeni, pristojni organ v skladu z drugim odstavkom istega člena zavrže predlog s sklepom. Iz navedenega izhaja, da mora vlagatelj izrednega pravnega sredstva izkazati obstoj predpisanih pogojev za obravnavo predloga, med katerimi je tudi njegova pravočasnost, kar pomeni, da je trditveno in dokazno breme o tem, da je bil predlog vložen v subjektivnem in objektivnem roku, na njegovi strani. Ta okoliščina mora biti izkazana z gotovostjo – torej ne le, da je predlog verjetno pravočasen, na kar bi morda kazal zapis 265. člena ZUP brez povezave z 267. členom ZUP.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik v predlogu za obnovo postopka navedel le, da je opazil oz. ugotovil, da se je na sosednji parceli začelo z izvajanjem gradbenih del in da je po poizvedbi na upravni enoti ugotovil, da je bilo izdano sporno gradbeno dovoljenje. V samem predlogu torej ni navajal ne izkazoval konkretnih okoliščin (niti datumov), ki bi kazale, da je bil predlog vložen v zakonskem roku. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov, je nato v postopku tožnikova zastopnica B.B. povedala, da jo je proti koncu meseca maja 2008 poklicala najemnica apartmajev in ji povedala, da se v neposredni soseski gradi, na izrecno vprašanje tožnikovega pooblaščenca, kdaj si je pogledala spis na upravni enoti in se seznanila z njegovo vsebino ter obstojem gradbenega dovoljenja, pa je povedala le, da je v spis vpogledala 4. 6. 2008. Na tej obravnavi je tožnikov pooblaščeni odvetnik predlagal, da se o navedenih dejstvih zasliši priča C.C. Tožnik tudi v tožbi navaja, da naj bi za izdano gradbeno dovoljenje izvedel potem, ko je njegov predstavnik opomnil najemnico C.C., da bo treba plačati najemnino za prvo polletje, sklicujoč se pri tem na izpoved svoje zakonite zastopnice B.B. in najemnice C.C. Navedeno pomeni, da je tožnik pravočasnost predloga dokazoval z izpovedjo priče C.C., najemnice njegovih nepremičnin, in da je (enako v tožbi) kot ključni dogodek, po katerem naj bi izvedel za gradbeno dovoljenje, navajal telefonski pogovor v mesecu maju 2008, ki naj bi bil opravljen zaradi zamude pri plačilu najemnine od februarja do junija 2008. V zvezi s tem je na 5. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa navedeno, to pa ugotavlja sodišče tudi po vpogledu v zapisnike o ustni obravnavi, da je priča C.C. povedala (zaslišanje 2. 3. 2009), da naj bi jo po 15. maju 2008 ali teden dni kasneje s strani tožnika poklicali, naj poravna najemnino, na drugem zaslišanju 9. 11. 2010 pa še, da je bilo to aprila ali maja in da je bila v zamudi s plačilom od februarja do junija 2008. Glede načina plačevanja najemnine je najprej povedala, da najemnina zapade 15. v mesecu in da je bila z njenim plačilom v zamudi od februarja do junija 2008, nato pa, da je ponavadi plačala najemnino 15. 7. za 6 mesecev nazaj. Poleg tega tožnik tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep (4. stran) izrecno pravi, da ni dvoma, da je njegova predstavnica poklicala C.C. v zvezi z najemninami za prvo polletje 2008. Zato so tožbene navedbe o tem, da je bil klic opravljen zaradi neplačanih najemnin pred letom 2008, nedovoljene tožbene novote, predloženi izpis pregleda saldakontov z dne 8. 8. 2011 pa nedovoljen novi dokaz. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta.

Ker je iz omenjene izpovedi priče jasno izhajala časovno opredeljena zamuda pri plačilu najemnine, je upravni organ verodostojnost njene izjave po mnenju sodišča utemeljeno preizkusil z vidika določb sklenjene najemne pogodbe. Pri tem je ugotovil, kar v zadevi ni sporno, da je bilo s pogodbo glede plačevanja dogovorjeno drugače, in sicer da najemodajalec izstavi račun za celo preteklo polletje, to je od 1. 1. do 30. 6. v višini šestih mesečnih najemnin, medtem ko se za vse preostale mesece leta račun izstavlja mesečno. Na podlagi navedenega, dejstva, da je bila pogodba molče obnovljena za nedoločen čas (5. stran obrazložitve), kar med strankama ni sporno, priča C.C. pa je glede načina plačevanja najemnine izpovedovala različno (da je v zamudi, nato pa o plačilu 15. 7. za prvo polletje), se je upravnemu organu pojavil dvom v resničnost njene izpovedi. Zaradi tega je kot neverodostojne ocenil tako njene navedbe kot navedbe tožnikove zakonite zastopnice o samem dogodku (telefonskem razgovoru zaradi neplačane najemnine), posledično pa tudi ni verjel, da je zakonita zastopnica za gradnjo izvedela šele po tem razgovoru.

S takim sklepanjem se sodišče strinja, saj je logično in temelji na ugotovljenih dejstvih, tožnik pa te presoje ne more izpodbiti z novimi tožbenimi trditvami, da je do telefonskega klica prišlo zaradi zamude pri plačilu najemnin za obdobje pred letom 2008. Ker tožniku ni uspelo dokazati, da je prišlo do zatrjevanega telefonskega razgovora zaradi neplačanih najemnin za prvo polletje 2008, je ostala nedokazana tudi njegova trditev, da je za gradbeno dovoljenje izvedel šele po tem dogodku, torej tudi ne šele 4. 6. 2008, ko je njegova zakonita zastopnica vpogledala v upravni spis izdanega gradbenega dovoljenja. Zgolj dejstvo, da je njegova zakonita zastopnica tega dne videla gradbeno dovoljenje in se seznanila z njegovo vsebino, samo po sebi namreč ne pomeni, da je šele tega dne izvedela, da se sporna gradnja opravlja na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja.

Glede na navedeno oz. glede na pravilo o dokaznem bremenu tožnik ni izkazal, da je obnovo postopka predlagal v subjektivnem roku. Zato za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je mogoče šteti, da je bil tožnik z izdajo gradbenega dovoljenja seznanjen že tedaj, ko je zanj izvedel njegov večinski družbenik D.D., niti to, ali seznanitev tega družbenika pomeni, da se je z izdajo gradbenega dovoljenja seznanil tudi tožnik kot pravna oseba. Sodišče se zato do tožbenih navedb v tej smeri ni bilo dolžno opredeliti.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj so tožbene trditve, da je bil telefonski razgovor med tožnikovo zakonito zastopnico in najemnico C.C. opravljen zaradi neplačane najemnine za obdobje pred letom 2008 (posledično torej, da je bil telefonski razgovor s tako vsebino sploh opravljen) nedovoljene tožbene novote (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) oz. nova dejstva, ki jih sodišče v tem upravnem sporu ne more upoštevati.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).