Jedro

Tožena stranka je svojo odločitev oprla tudi na podatke ter dokumente, ki jih je na podlagi 9. člena ZNISESČP pridobila s strani Ljubljanske banke d.d., Ljubljana. Glede na način pridobitve podatkov in iz njih izhajajočem dejanskem stanju, sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa tako pridobljene podatke posredovati tožnici in ji dati možnost, da se o njih izreče. Ker tega ni storila, je zagrešila bistveno kršitev določb postopka. Prav tako obrazložitev izpodbijanega sklepa ne ustreza standardu ustrezne obrazloženosti, kot izhaja iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Če obrazložitev takšne vsebine nima, stranka nima možnosti učinkovitega izpodbijanja odločitve, sodišče pa tudi ne more preizkusiti njene zakonitosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, Sklep Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, Javnega sklada, št. 004-5508/2015/3 z dne 19. 8. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge št. ... tožnice zavrgla.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je skladno s prvim odstavkom 6. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) upravičenec fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge. Neizplačana stara devizna vloga pa je skladno s prvim odstavkom 2. člena ZNISESČP stanje terjatev do Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo in Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, Glavne podružnice Zagreb, na deviznih računih in na deviznih hranilnih vlogah na dan 31. 12. 1991. Na podlagi podatkov, ki jih je toženki predložila tožnica in na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je skladno z 9. členom ZNISESČP toženi stranki dala na razpolago Ljubljanska banka d.d., Ljubljana (v nadaljevanju banka), je tožena stranka ugotovila, da je bila predmetna devizna vloga v letu 1984 saldirana (zaprta) in da v evidencah banke po letu 1984 ne obstaja več. Ker je v skladu z ZNISESČP za upravičenca mogoče šteti samo osebo, ki je imetnik devizne vloge na dan 31. 12. 1991 oziroma njegovega pravnega naslednika, imetnika devizne vloge, ki je bila saldirana pred tem datumom oziroma njegovega pravnega naslednika, ni mogoče šteti za upravičenca. Ker je zahtevo vložila oseba, ki se v skladu z določbami ZNISESČP ne more šteti za upravičenca in zato ne more biti stranka tega postopka, je tožena stranka zahtevo za verifikacijo tožnice na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

3. Tožnica vlaga tožbo iz razloga po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter navaja, da je nesporno, da je tožnica pravna naslednica pokojne A.A. (roj. ..., ki je leta 1985 ponovno prevzela svoj dekliški priimek ter, da je pokojna v Ljubljanski banki d.d., Ljubljana, Podružnica Zagreb, odprla devizno varčevanje št. ..., ..., pri čemer je v varčevalni knjižici na dan 5. 1. 1980 evidentiran saldo v znesku 8.600,00 CHF. Iz navedene knjižice ne izhaja, da bi vplačila tožnice banka izplačala, niti da je bilo varčevanje na predmetnem računu zaprto. Izpodbijanega sklepa tudi ni moč preizkusiti, saj obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, na katerih temelji zahteva tožnice. Iz obrazložitve tudi ne izhaja, kdo, katerega dne in iz katerega razloga naj bi zaprl predmetno varčevalno vlogo, niti niso navedeni dokazi, ki bi potrjevali ugotovitve tožene stranke glede dejanskega stanja v predmetni zadevi. Tožena stranka tožnice ni pozvala, da se izjavi o dejstvih in dokazih, glede zaprtja predmetnega deviznega varčevanja. Tožena stranka je tudi zmotno ugotovila dejansko stanje, s tem, ko je ugotovila, da je bilo predmetno devizno varčevanje zaprto leta 1984. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da se izpodbijani akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožnica podala zahtevo za verifikacijo za devizno vlogo, odprto dne 27. 2. 1978 s strani takratne imetnice A.A., ki je leta 1985 prevzela svoj dekliški priimek ... Njena pravna naslednica pa je tožnica. Iz priloženih knjigovodskih kartic banke od leta 1978 do leta 1981 je razvidno, da je banka pri knjiženju pologa in dviga 100,00 CHF dne 19. 9. 1978 naredila napako, saj je bilo na dan 19. 9. 1978 v hranilno knjižico navedeno stanje 4.500,00 CHF, namesto pravilno 450,00 CHF. Ta napaka se je nato nadaljevala pri nadaljnjih dveh vpisih v hranilno knjižico, ki jih tožena stranka podrobneje opiše ter zaključi, da je bilo na predmetni devizni knjižici konec leta 1980 stanje 4.964,33 CHF. Iz knjigovodskih kartic banke nadalje izhaja, da obravnavana devizna vloga v času od 1978 do 1981, ko je bila saldirana, nikoli ni imela stanja v višini 8.600,00 CHF. Taksno stanje izhaja iz zadnjega vpisa na hranilni knjižici z dne 5. 1. 1980 in je posledica opisane napake. V letu 1981 je bila devizna knjižica saldirana, saj so bila sredstva na podlagi naloga za prenos takratne imetnice prenesena na njen drug devizni račun št. ... Banka je stanju 4.964,33 CHF iz konca leta 1980 pripisala še obresti od 1. 1. 1981 do dneva prenosa, to je do dne 26. 10. 1981, v višini 305,00 CHF. Skupaj je bilo na devizni račun št. ... tako preneseno 5.269,33 CHF, kar izhaja iz dveh priloženih potrdil banke z dne 3. 11. 1981 in valute dne 26. 10. 1981. Sredstva iz deviznega računa št. ... je leta 1992 takratna imetnica A.A. v skladu s takrat veljavnimi predpisi Republike Hrvaške, prenesla na Zagrebačko banko d.d., Zagreb, kar izhaja iz podpisane izjave o prenosu deviznih sredstev z dne 2. 3. 1992. Tožena stranka še dodaja, da je na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP zahtevo tožnice zavrgla, saj jo je vložila oseba, ki se skladno z ZNISESČP ne more šteti za upravičenca ter, da je bila tožba vložena prepozno, zato naj jo sodišče zavrže, podrejeno pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožnici je bil odgovor na tožbo posredovan po pooblaščencu, ki dodatnih navedb ni podal. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavnem primeru je sporen sklep tožene stranke, s katerim je tožničino zahtevo za verifikacijo devizne vloge zavrgla iz razloga, ker tožnica ni bila imetnica devizne vloge na dan 31. 12. 1991 oziroma pravna naslednica imetnika devizne vloge na dan 31. 12. 1991, saj je bila devizna vloga, za katero je bila vložena predmetna zahteva za verifikacijo, saldirana v letu 1984. 7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je tožena stranka svojo odločitev oprla tudi na podatke ter dokumente, ki jih je na podlagi 9. člena ZNISESČP pridobila s strani banke1. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka podrobneje navedene podatke in dokumente ne obrazloži, temveč zgolj zaključi, da ugotavlja, da je bila devizna vloga v letu 1984 saldirana. Iz odgovora na tožbo, kot tudi iz podatkov upravnega spisa pa izhaja, da je tožena stranka na podlagi pridobljenih podatkov ugotovila, da je bila predmetna devizna vloga saldirana leta 1981 (in ne leta 1984, kot je očitno prišlo do pomote v izpodbijanem sklepu, op. sodišča), saj so bila sredstva na podlagi naloga za prenos takratne imetnice devizne vloge (A.A. kot pravne prednice tožnice) prenesena na njen drug devizni račun št. ... (slednje izhaja iz dveh potrdil banke z dne 3. 11. 1981).

8. Tožnica po presoji sodišča povsem utemeljeno ugovarja, da jo tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa ni pozvala, da se izjavi o dokazih, na katerih temelji dejstvo domnevnega zaprtja deviznega računa. Posledično je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje glede zaprtja obravnavanega deviznega varčevanja v letu 1984. Sodišče se strinja s tožničinim ugovorom kršitve načela zaslišanja stranke, storjenim v predmetnem postopku.

9. Glede na način pridobitve podatkov in iz njih izhajajočem dejanskem stanju, sodišče ugotavlja, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobljene podatke s strani banke na podlagi 9. člena ZNISESČP posredovati tožnici in ji dati možnost, da se o njih izreče. Načelo zaslišanja stranke je eno od temeljnih načel upravnega postopka. Preden pristojni organ izda odločbo, je potrebno dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP). Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Ker tega tožena stranka ni storila, je zagrešila bistveno kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

10. Sodišče pa se strinja tudi z ugovorom tožnice, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne ustreza standardu ustrezne obrazloženosti, kot izhaja iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Navedeno določilo določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovitve dejanskega stanja narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev takšne vsebine nima, stranka nima možnosti učinkovitega izpodbijanja odločitve, sodišče pa tudi ne more preizkusiti njene zakonitosti. Zgolj navedba, da je bila devizna vloga v letu 1984 saldirana, sodišču ne omogoča presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa. Tožena stranka pa te pomanjkljivosti ne more odpraviti z obširnimi pojasnili v odgovoru na tožbo. Predmet presoje je pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta, zato razlogov, ki jih tožena stranka ni navedla v obrazložitvi izpodbijanega akta, in jih navaja šele v odgovoru na tožbo, sodišče ne more upoštevati. Po navedenem tožnica povsem utemeljeno ugovarja, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen, zaradi česar se ga ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

11. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker so bila kršena pravila postopka.

12. Sodišče v zvezi z navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je bila tožba vloženo prepozno, dodaja, da je tožnica tožbo vložila pravočasno. Iz povratnice, ki se nahaja v upravnem spisu izhaja, da je bil izpodbijani sklep tožnici vročen dne 26. 8. 2016. Iz podatkov na nalepki na pisemski ovojnici, v kateri je bila posredovana tožba, pa izhaja, da je bila tožba poslana priporočeno po pošti dne 22. 9. 2016, kar je v okviru tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).

13. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici, ker tožnica izpodbija procesni sklep v postopku izdaje upravnega akta (2. alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

1 Navedeno določilo med drugim določa, da banka sodeluje s Skladom (toženo stranko) v vseh fazah izvajanja zakona, da banka daje toženi stranki na razpolago svoje baze podatkov in dokumentacijo, ki se nanaša na neizplačane stare devizne vloge, ter da lahko tožena stranka in banka obdelujeta tako pridobljene podatke za potrebe odločanja v postopkih verifikacije oziroma za reševanje razmerij iz naslova starih deviznih vlog.