Jedro

Ne glede na to, da je tožeča stranka račune izdajala upravniku (ta pa je obračunani strošek razdeljeval med etažne lastnike), je še vedno etažni lastnik tisti, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja in s tem oseba od katere tožeča stranka lahko terja plačilo v sodnem postopku. Upravnik namreč (le) zastopa etažne lastnike v poslih upravljanja (118. člen Stvarnopravnega zakonika). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem (tretjo osebo) v imenu in za račun etažnih lastnikov ter v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelje. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v obravnavanem sporu. Upravnik namreč s tem, ko je bil naslovnik spornih računov, ni prevzel izpolnitve obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike.

Tožeča stranka ima sicer prav, da interna delitev stroškov v skladu drugim odstavkom 25. člena Odloka ni njena obveznost. Vendar s trditveno podlago iz dopolnitve tožbe, toženi stranki sploh ni bilo omogočeno konkretizirano ugovarjati višini zahtevka. Tožeča stranka bi namreč morala že v dopolnitvi tožbe pojasniti, kakšna je višina obveznosti tožene stranke po posameznem računu, zlasti zato, ker je predlogu za izdajo sklepa o izvršbi predložila račune, ki se glasijo na upravnika in se nanašajo na celoten poslovni objekt. Le tako bi bilo toženi stranki omogočeno, da bi konkretizirano odgovorila na očitke o neplačilu obveznosti, ki odpadejo nanjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7162/2016 z dne 27. 1. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi ter se tožbeni zahtevek zavre (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 228,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka (3. in 1. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarskopravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zatrjevala, da v poslovnih prostorih na naslovu B. 13, L., v skladu z Odlokom o oskrbi s pitno vodo v MOL (v nadaljevanju Odlok), toženo stranko oskrbuje z vodo; da je količino porabljene vode merila v m3 z obračunskimi vodomeri (22. člen Odloka); da je račun za porabljeno vodo izdala upravniku zgradbe, ker je v konkretnem primeru na isti obračunski vodomer priključenih več uporabnikov (23. člen Odloka); da interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni njena obveznost (25. člen Odloka), temveč upravnika, ki je kot dolžnika javil toženo stranko (A6); in da je iz vtoževanih računov (A7 – A10) razvidna vtoževana glavnica, zapadlost, mesečno obračunsko obdobje, povprečna dnevna poraba, mesečna poraba, cena, strošek odvajanja in čiščenja odpadnih voda, okoljska dajatev ter omrežnina.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije in pa tudi zaradi nesklepčnosti tožbe. Po oceni sodišča prve stopnje bi morala tožeča stranka račune za porabljeno vodo izstaviti lastniku dela stavbe, poleg tega pa je ugotovilo, da tožeča stranka ni podala navedb o vrsti in višini stroškov ter načinu, po katerem je ugotovila del obveznosti, ki odpade na toženo stranko (ključ delitve) oziroma po katerem ključu je prišla do vtoževanega zneska. Tega ni storila čeprav je tožena stranka opozarjala na pomanjkljivo trditveno podlago.

8. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da ji Odlok v drugem odstavku 23. člena nalaga, da primarno izdaja račune upravniku stavbe. Ne glede na to, da je tožeča stranka račune izdajala upravniku (ta pa je obračunani strošek razdeljeval med etažne lastnike), je še vedno etažni lastnik tisti, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja in s tem oseba, od katere tožeča stranka lahko terja plačilo v sodnem postopku. Upravnik namreč (le) zastopa etažne lastnike v poslih upravljanja (118. člen Stvarnopravnega zakonika). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem (tretjo osebo) v imenu in za račun etažnih lastnikov ter v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelje. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v obravnavanem sporu. Upravnik namreč s tem, ko je bil naslovnik spornih računov, ni prevzel izpolnitve obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike. Vendar pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, izpodbijana sodba vseeno pravilna.

9. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla le, da je iz računov (A7 – A10) razviden zahtevek glede glavnice, zapadlost računov, mesečno obračunsko obdobje, povprečna dnevna poraba in mesečna poraba vode ter cena. Nadalje je navedla, da ji je upravnik kot dolžnika javil toženo stranko (A6), ne pa koliko po posameznem računu naj bi bila dolžna tožena stranka. Na slednje je opozorila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, ko je glede višine tožbenega zahtevka tožeči stranki očitala, da se predloženi računi nanašajo na popolnoma druge zneske, kot so navedeni v predlogu za izvršbo.

10. Tožeča stranka ima sicer prav, da interna delitev stroškov v skladu drugim odstavkom 25. člena Odloka ni njena obveznost. Vendar s trditveno podlago iz dopolnitve tožbe, toženi stranki sploh ni bilo omogočeno konkretizirano ugovarjati višini zahtevka. Tožeča stranka bi namreč morala že v dopolnitvi tožbe pojasniti, kakšna je višina obveznosti tožene stranke po posameznem računu, zlasti zato, ker je predlogu za izdajo sklepa o izvršbi predložila račune, ki se glasijo na upravnika in se nanašajo na celoten poslovni objekt. Le tako bi bilo toženi stranki omogočeno, da bi konkretizirano odgovorila na očitke o neplačilu obveznosti, ki odpadejo nanjo. Tožeča stranka tudi v pripravljalni vlogi z dne 25. 7. 2016 ni dopolnila svoje trditvene podlage(1) oziroma ni podala konkretiziranih trditev o zgoraj navedenih odločilnih dejstvih. Trditvena podlaga, kot jo je podala tožeča stranka, ko se je sklicevala na Odlok in navedla, da ji je toženo stranko kot dolžnika javil upravnik sporne stavbe, je (upoštevaje ugovor tožene stranke) pomanjkljiva in ne omogoča zaključka o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

11. S sklicevanjem na odločitev v zadevi II Cpg 174/2015 tožeča stranka ne more doseči drugačne odločitve, saj je odločitev v vsakem civilnem sporu rezultat trditev in dokazov, ki jih stranki ponudita ter rezultat dokaznega postopka, ki ga izvede sodišče prve stopnje.

12. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz razloga nesklepčnosti, je zato tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Ker pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Pavšalno je navedla še, da je tožbo vložila na podlagi seznama dolžnikov – verodostojne listine o dolgu, ki ga je prejela s strani upravnika (A6).