Up-431/02 - 5

13. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B. iz Z., na seji senata dne 27. maja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 60/2001 z dne 18. 4. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 639/99 z dne 19. 10. 2000 in z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-06-417/98 z dne 9. 2. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ministrstvo je v pritožbenem upravnem postopku odpravilo odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bilo odločeno o vrnitvi podržavljenega premoženja C. C. Ugotovilo je, da je bilo premoženje podržavljeno njemu, njegovi ženi Č. in njunima otrokoma, D. D. in pritožniku. Glede na to, da je bil C. C. od 22. 11. 1947 in vse do smrti leta 1967 državljan takratne Republike Hrvaške in da so bili tudi njegova žena in otroka od 22. 11. 1947 dalje državljani Republike Hrvaške, in ker je ugotovilo, da pogoj vzajemnosti iz tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen), ki je bil uveljavljen s 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 - v nadaljevanju ZDen-B), ni bil izpolnjen, je zahtevo za denacionalizacijo zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da so s tako odločitvijo kršene določbe 2. člena Ustave (načela pravne države), drugega odstavka 14. člena Ustave (načelo enakosti pred zakonom) in pravica iz 22. člena Ustave (pravica do enakega varstva pravic). Meni, da je bil tretji odstavek 9. člena ZDen nepravilno uporabljen, ker ni bila upoštevana odločba Ustavnega sodišča št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 65/98 in VII, 190), po kateri zadošča že obstoj dejanske vzajemnosti. Zato naj bi bilo sklicevanje Upravnega sodišča na to, da v času odločanja ni veljal ustrezen sporazum oziroma mednarodna pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, v nasprotju s tretjim odstavkom 9. člena ZDen. Izpodbijanim odločitvam očita tudi, da so bile izdane ne da bi bilo pridobljeno mnenje Ministrstva za pravosodje o obstoju dejanske vzajemnosti. Po mnenju pritožnika je bilo spregledano tudi dejstvo, da je bil solastnik C. C. pokojni že od leta 1967, in da zanj ni mogoče ugotoviti, da je bil v času uveljavitve ZDen-B hrvaški državljan. Glede vzajemnosti pravice do dedovanja pa bi bilo treba dobiti ustrezno mnenje Ministrstva za pravosodje.

Pritožnik trdi, da do zatrjevanih kršitev ne bi prišlo, če bi upravni organ prve stopnje odločbo izdal v enoletnem roku, ki ga predpisuje ZDen.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, zato se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Pravilnost uporabe zakona pa Ustavno sodišče presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena človekova pravica in temeljna svoboščina, ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati.

5.Ustavno sodišče je sicer z odločbo št. U-I-326/98 v drugem odstavku 1. člena ZDen-B (tj. v novem tretjem odstavku 9. člena ZDen) razveljavilo besede "na podlagi meddržavne pogodbe", ker je presodilo, da je določitev diplomatske vzajemnosti v nasprotju z načelom sorazmernosti in zato prekomerna. Ta odločitev pa seveda tuje države ne zavezuje k določitvi dejanske vzajemnosti, oziroma da v svoji zakonodaji ne bi smela določiti diplomatske vzajemnosti. Iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča je razvidno, da je bila pri ugotavljanju obstoja vzajemnosti upoštevana leta 2002 novelirana določba drugega odstavka 11. člena hrvaškega "Zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine" (Narodne novine, št. 92/96 in 80/02 - v nadaljevanju "Zakon o naknadi"). Glede na to določbo hrvaškega Zakona je Upravno sodišče ugotovilo, da bi bila v Republiki Hrvaški pravica do denacionalizacije slovenskim državljanom priznana, če bi bil med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo o tem sklenjen meddržavni sporazum. Pritožnik ne pojasni, zakaj meni, da sodišče vsebine tujega prava ne bi smelo samo ugotavljati, če je o njegovi vsebini prepričano, niti ne zatrjuje, da vsebina hrvaškega Zakona ne bi bila taka, kot jo je ugotovilo sodišče. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, pa ne predstavlja kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6.Glede navedb v ustavni pritožbi, s katerimi izpodbijanim odločitvam očita, da niso upoštevala dejstva, da je C. C. umrl že leta 1967, zaradi česar naj bi se njegov status upravičenca moral presojati po prvem odstavku 9. člena ZDen, je treba upoštevati določbo prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri je treba pred vložitvijo ustavne pritožbe izčrpati vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Iz izpodbijanih sodb ni razvidno, da bi pritožnik ta očitek v upravnem sporu uveljavljal. Zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v oceno utemeljenosti tega očitka.

7.Očitek o dolgotrajnosti postopka pred upravnim organom prve stopnje je zavrnilo že Upravno sodišče in pritožniku pojasnilo, da je za sankcioniranje takšnega vodenja postopka v upravnem sporu na voljo pritožba zaradi molka upravnega organa in da je v zvezi s tem mogoč tudi upravni spor. Okoliščina, da o zahtevi za denacionalizacijo do uveljavitve ZDen-B ni bilo odločeno, pa sama po sebi za utemeljevanje zatrjevanih kršitev ne zadošča. Pri presoji ustavnosti določbe ZDen, ki je bila podlaga za odločitev v obravnavanem primeru, je namreč Ustavno sodišče upoštevalo tak pravni položaj, kot je pritožnikov. Zato se glede tega pritožnikovega očitka Ustavno sodišče sklicuje na 39. in 130. točko obrazložitve odločbe št. U-I-326/98.

8.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in šeste alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan