Jedro

Pravna presoja spora, sprejeta na nižjih stopnjah sojenja, je po oceni revizijskega sodišča pravilna in ima pravno podlago v določbah 516. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (v odločbi o plačilu neporavnanega dela kupnine), v 277. členu ZOR (glede plačila zamudnih obresti), presoja vrednotenja dinarskega dela vplačil v zvezi z valutno klavzulo pa v 395. členu ZOR in v predpisih, ki se nanašajo na devizno poslovanje, ki so navedeni že spredaj. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s pravno presojo in v zvezi z njo navedenimi razlogi sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na devizno klavzulo in z zaključkom, da morajo zadevne spremembe v zakonodaji priti do odraza tudi pri odločanju o pravnih razmerjih, ki izvirajo še iz časa pred uveljavitvijo zakona o deviznem poslovanju, pa niso bila izpolnjena do trenutka odločanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki 13.4.1988 sklenili kupoprodajno pogodbo za stanovanje v B. v L. za kupnino 140.000 DEM in 40,000.000,00 takratnih dinarjev, da sta toženca plačala tožnikoma od dogovorjene kupnine dinarski del in 110.112 DEM, tako da znaša njun dolg do tožnikov še 29.888 DEM, zaradi česar je odločilo, da morata toženca tolarsko protivrednost tega zneska plačati tožnikoma z ustreznimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo toženca iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in predlagala, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji izvajata, da sodišče svoje odločbe ne bi smelo opreti na zakon, ki je stopil v veljavo več let po sklenitvi kupoprodajne pogodbe in ko sta toženca do 18.5.1989 že plačala 241,653.638,00 takratnih din, s čimer sta preplačala svojo obveznost že dve leti pred uveljavitvijo zakona o deviznem poslovanju iz leta 1991. Razlogi sodbe so glede ugotavljanja izvršenih plačil nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sicer pa tožnika ne opirata zahtevka na valutno klavzulo pač pa na škodno podlago zaradi škode, ki naj bi njima nastala zaradi vrnitve kreditov kot zaradi razdrtja pogodbe med njima in SGP G., za kar pa toženca ne moreta odgovarjati. Sodišče bi moralo upoštevati vrednost tistega zneska, ki je dne 11.5.1988 predstavljal 49.928,40 DEM in ne današnjih 4.421,00 SIT. Tako je tožena stranka plačala tožeči do 18.5.1989 154.654,38 DEM, kar je 14.654,38 več od obveznosti, ki je znašala 140.000,00 DEM.

Tožnika na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski pristop, ki po svoje ocenjuje dejansko podlago spora ter uveljavlja vse možne revizijske razloge, vsebinsko pa uveljavlja le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava, terja zaradi preglednosti zadeve, da se uvodoma povzame na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in njuna pravna presoja.

Skladna ugotovitev sodišč nižjih stopenj je, da sta pravdni stranki sklenili kupoprodajno pogodbo 13.4.1988 za enodružinsko montažno hišo v gradnji, da je znašala dogovorjena kupnina 140.000 DEM in 40,000.000,00 takratnih din, da sta toženca morala del dinarske kupnine nakazati na SGP G. (s katerim sta se tožnika dogovarjala za nakup določenega stanovanja) ter da sta toženca plačala tožnikoma 9.2.1988 5.440 DEM, 11.2.1988 20.000 DEM, 13.4.1988 5.750 DEM (kar predstavlja preračunani dinarski polog 5,045.100,00 din), 25.4.1988 24.307 DEM (preračunano iz pologa 21,724.500,00 din), 28.9.1988 10.000 DEM, 6.10.1988 8.082 DEM (preračunano iz kreditnega pologa 14,800.000,00 din), 8.11.1988 7.127 DEM (preračunano iz kreditnega pologa 16,000.000,00 din), 16.12.1988 15.600 DEM, 18.5.1989 8.000 DEM, 18.5.1989 1.118 DEM (preračunano iz pologa 1.000 CHF) in 11.5.1988 40,000.000,00 din in 4.688 DEM (valutni znesek je preračunan iz dinarskega zneska 4,210.000,00 din, ki ostaja po odbitku omenjenih 40,000.000,00 din od skupnega kredita 44,210.000,00 din, ki ga je za toženca nakazala G.). Sodišči sta dinarska vplačila kupnine (z izjemo 40,000.000,00 din, s katerimi je bil plačan dinarski del kupnine) preračunali v DEM po vsakokratnem tečaju, ki je veljal v času dinarskih vplačil, pri čemer sta upoštevali tako načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev kot dejstvo, da v času reševanja spora ni bila več prepovedana valutna klavzula (z zakonom o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju - Ur. list bivše SFRJ, št. 85/89 je bila prepoved valutne klavzule ukinjena, izrečno pa je bila dovoljena s 5. členom zakona o deviznem poslovanju RS - Ur. list RS, št. 1/91-I). Ob takem stanju sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da sta toženca plačala tožnikoma od dogovorjene kupnine 40,000.000,00 takratnih din in 110.112 DEM, zaradi česar dolgujeta tožnikoma od devizno dogovorjenega dela kupnine (140.000 DEM) še razliko 29.888 DEM ter zato zaključili, da morata to razliko v tolarski vrednosti plačati tožnikoma, višji tožbeni zahtevek tožnikov pa sta zavrnili kot neutemeljen.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kakor sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj ter so revizijska izvajanja tožencev, ki posegajo v te ugotovitve, procesno nedopustna (tretji odstavek 385. člena ZPP). Predmet revizijskega preizkusa sta lahko le sodbi sodišč nižjih stopenj (to je njuna izreka z razlogi v delu, ki je za toženca neugoden) ne pa morebitne okolnosti, ki niso sestavina dopustnega revizijskega pobijanja (misleč pri tem na revizijsko omenjanje 4.421,00 SIT ali škode tožnikov, nastale zaradi neizkoriščenih kreditov, o domnevnih preplačilih in podobno). Razlogi sodb obeh sodišč so dokazno izčrpni, v ugotovitvah o odločilnih okoliščinah logični in vsebinsko zadostni, sicer pa skladni medsebojno in s sprejeto odločitvijo. Zato po presoji revizijskega sodišča ni utemeljen revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa ni ugotovilo.

Pravna presoja spora, sprejeta na nižjih stopnjah sojenja, je po oceni revizijskega sodišča pravilna in ima pravno podlago v določbah 516. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (v odločbi o plačilu neporavnanega dela kupnine), v 277. členu ZOR (glede plačila zamudnih obresti), presoja vrednotenja dinarskega dela vplačil v zvezi z valutno klavzulo pa v 395. členu ZOR in v predpisih, ki se nanašajo na devizno poslovanje, ki so navedeni že spredaj. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s pravno presojo in v zvezi z njo navedenimi razlogi sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na devizno klavzulo in z zaključkom, da morajo zadevne spremembe v zakonodaji priti do odraza tudi pri odločanju o pravnih razmerjih, ki izvirajo še iz časa pred uveljavitvijo zakona o deviznem poslovanju, pa niso bila izpolnjena do trenutka odločanja. Sodbi sodišč nižjih stopenj sta zato materialnopravno pravilni.

Ker po povedanem niso bile zagrešene v reviziji uveljavljane ali uradoma upoštevne kršitve, je moralo revizijsko sodišče zavrniti revizijo tožencev kot neutemeljeno (393. člen ZPP).