Jedro

Za odločitev v inšpekcijskem postopku je relevanten zgolj odgovor na vprašanje, ali investitor v času izvajanja gradbenih del ima upravno dovoljenje ali ne, in če ga ima, ali dela izvaja v skladu z njim.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.1.2002, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Urbanističnega inšpektorja, Inšpektorata RS za okolje in prostor Ljubljana z dne 11.6.2001, s katero je bilo med drugim odločeno, da je tožnica dolžna v roku 20 dni po prejemu odločbe odstraniti prizidek k stanovanjskemu objektu, tlorisnih dimenzij 13,50 x 5,60 m, ki je zgrajen za zemljišču s parc. št. ... k. o. ...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita in da ima oporo v določbah 1. odstavka 73. člena in 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) ter da izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka odgovorila na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe zoper prvostopno odločbo, s katerimi sodišče prve stopnje v celoti soglaša ter se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS).

V zadevi ni sporna ugotovitev tožene stranke, da tožnica kot investitorica za sporni poseg v prostor ni imela nikakršnega upravnega dovoljenja, torej ne lokacijskega dovoljenja, niti ne odločbe o priglasitvi del, v kolikor lokacijsko dovoljenje ne bi bilo potrebno. Te pomembne okoliščine tožnica v tožbi ne zatrjuje, niti ne izkazuje, ampak le navaja, da za dela, ki jih je izvedla, zadostuje priglasitev del, saj naj bi šlo za gradnjo pomožnega objekta, ta dela pa je pri pristojnem upravnem organu tudi že priglasila. Že nesporna ugotovitev organa prve stopnje, da tožnica v času izvedbe gradbenega posega ni imela nikakršnega upravnega dovoljenja, po oceni sodišča prve stopnje zadostuje za odreditev inšpekcijskih ukrepov po določbah 1. odstavka 73. člena in 76.c člena ZUN. Zato je tudi po presoji sodišča prve stopnje, glede na okoliščine primera, organ prve stopnje ravnal prav, ko je odredil odstranitev nedovoljeno zgrajenega objekta, prav pa je ravnala tudi tožena stranka, ko je tako odločitev potrdila.

Neupošteven za ta upravni spor je po mnenju sodišča prve stopnje tožbeni ugovor, da gre v zadevi za pomožni objekt - nadstrešek v smislu 51. člena ZUN, za tak objekt pa ne potrebuje lokacijskega dovoljenja, ampak zadostuje že priglasitev del. Za odločitev v tem upravnem sporu namreč ni pomembno, kakšno upravno dovoljenje bi tožnica dejansko potrebovala za sporni poseg v prostor, saj je to stvar upravnega organa, pristojnega za izdajo upravnih dovoljenj, zato se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem niti ni ukvarjalo. Za odločitev v inšpekcijskem postopku je relevanten zgolj odgovor na vprašanje, ali investitor (tožnica) v času izvajanja gradbenih del ima upravno dovoljenje ali ne, in če ga ima, ali dela izvaja v skladu z njim.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, vloženi dne 24.5.2003, navaja tako, kot v tožbi zoper izpodbijano odločbo ter še dodaja: Opozarja na novo dejstvo, in sicer, da se je že v času odločanja sodišča prve stopnje spremenila zakonodaja, ki je urejala tovrstno problematiko. V konkretnem primeru je po novem Zakonu o urejanju prostora potrebna zgolj pridobitev ustrezne urbanistične informacije, in sicer s strani pristojnega organa za urbanizem. V tožbi je navedla, da poseduje navedeno informacijo in da iz navedene informacije izhaja, da je gradnja tovrstnega objekta na zemljišču, ki je njena last, dovoljena, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in da izpodbijano sodbo razveljavi ter odloči, da je izpodbijana odločba nezakonita, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njeni tožbi zoper izpodbijano odločbo, ki jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožnice ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Tudi revizijsko sodišče meni, da je neupošteven za ta upravni spor tožbeni ugovor, ki ga tožnica ponavlja v reviziji, da gre v zadevi za pomožni objekt - nadstrešek v smislu 51. člena ZUN, za tak objekt pa ne potrebuje lokacijskega dovoljenja, ampak zadostuje že priglasitev del. Tudi revizijsko sodišče meni, da za odločitev v tem upravnem sporu namreč ni pomembno, kakšno upravno dovoljenje bi tožnica dejansko potrebovala za sporni poseg v prostor, tudi na podlagi ustrezne urbanistične informacije, saj je to stvar upravnega organa, pristojnega za izdajo upravnih dovoljenj, zato se sodišče prve stopnje po mnenju revizijskega sodišča s tem vprašanjem utemeljeno niti ni ukvarjalo. Tudi revizijsko sodišče meni, da je za odločitev v inšpekcijskem postopku relevanten zgolj odgovor na vprašanje, ali investitor (tožnica) v času izvajanja gradbenih del ima upravno dovoljenje ali ne in če ga ima, ali dela izvaja v skladu z njim.

Revizijsko sodišče je pravilno uporabo materialnega prava presojalo tudi glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-150/04-19 z dne 1.12.2005, in presodilo, da navedena odločba ne vpliva na odločitev v tej zadevi. S to odločbo je Ustavno sodišče Republike Slovenije sicer razveljavilo določbo 1. odstavka 200. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO), po kateri se po določbah ZUN končajo tisti inšpekcijski postopki, ki so se, tako kot v tem primeru, začeli pred uveljavitvijo tega zakona, to je pred 1.1.2003. Vendar je navedeno določbo Ustavno sodišče RS razveljavilo le, kolikor se nanaša na gradnje iz 3. odstavka 3. člena ZGO, to je na enostavne objekte, kar pa predmetni objekt glede na svoje tlorisne izmere (13,50 x 5,60 m) ni.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.