Jedro

Pogodbo, ki je bila razdrta na podlagi izjave o odstopu od pogodbe, ni mogoče obnoviti s kasnejšo enostransko izjavo o preklicu odstopa.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi stroške svojega odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je najemna pogodba z dne 1.3.1992, za poslovni prostor v objektu M. 79 v Ljubljani, razdrta zaradi odstopa tožene stranke od te pogodbe in da tožena stranka ta poslovni prostor zaseda nezakonito od 23.10.1992 dalje, nato toženi stranki naložilo, da izroči ta poslovni prostor prazen stvari in oseb tožnici ter ji povrne njene pravdne stroške v znesku 92.800,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožnica s podpisom najemne pogodbe prevzela odgovornost za pridobitev uporabnega dovoljenja za poslovni prostor, vendar ni storila nič, da bi bilo čimprej izdano. Neresnična je izpoved priče V.Z., da je tožnica nekaj dni pred izdajo uporabnega dovoljenja toženi stranki povedala, da parkirišča niso več sporna in da bo uporabno dovoljenje sigurno izdano. Iz izpovedi priče S.Ž. izhaja, da je tožnica tedaj izjavila, da bi ureditev parkirišč stala 10.000 DEM in da tega denarja nima zato tudi uporabno dovoljenje ne bo izdano. Izpoved te priče je prepričljiva, saj bi bilo nelogično, da bi tožena stranka ob taki izjavi tožnice kot jo je opisala priča V. Z. odstopila od najemne pogodbe. Tožena stranka je namreč čakala na izdajo uporabnega dovoljenja od meseca marca l992 in tudi z drugimi dejanji pokazala, da želi opravljati svojo dejavnost v tem poslovnem prostoru.

Poslovnega prostora sedaj nima v posesti, ker ji je tožnica 14.2.1993 posest odvzela, postopek zaradi motenja posesti, ki ga je sprožila pa še ni končan.

V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je tožena stranka odstopila od pogodbe 23.10.1992, kar je tožnica vzela na znanje 5.11.1992, odstop od pogodbe pa je preklicala šele 15.2.1993. Pogodba je bila razdrta in tožena stranka lahko le še uveljavlja morebitne denarne zahtevke, ne more pa več zahtevati, da se pogodba vzdrži v veljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Vprašanja, ki so bistvena za odločitev v tem sporu so le, ali je bil odstop od pogodbe veljaven in je bila pogodba zato razdrta, kakšni so učinki razdrte pogodbe ter kakšen učinek je imela kasnejša izjava tožene stranke o preklicu odstopa od pogodbe. Vsa ostala vprašanja, ki se nanašajo na to, ali je tožena stranka upravičeno odstopila od pogodbe oziroma ali je prišlo do odstopa od pogodbe po krivdi tožnice oziroma iz razlogov na njeni strani, v tem sporu niso pomembna.

Pomembna bi bila le ob uveljavljanju morebitnega odškodninskega zahtevka zaradi razdrte pogodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s pisno izjavo z dne 23.10.1992 odstopila od najemne pogodbe za sporni poslovni prostor, tožnica pa je to izjavo dne 5.11.1992 sprejela.

Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožena stranka nato po skoraj štirih mesecih, oziroma 15.2.1993 preklicala (umaknila) svoj odstop od pogodbe z namenom, da bi ostala najemna pogodba v veljavi, s čemer pa se tožnica ni strinjala. Ta dejstva tudi v pritožbi niso sporna.

Po mnenju sodišča druge stopnje je imela izjava tožene stranke o odstopu od pogodbe (listina B 9) z dne 23.10.1992 za posledico, da je bila pogodba razdrta. Pogodbe, ki je bila razdrta na podlagi izjave o odstopu od pogodbe, ni mogoče obnoviti z enostransko izjavo o preklicu odstopa od pogodbe. To bi morda bilo mogoče le v primeru, če bi naslovnik prejel preklic odstopa od pogodbe, preden je prejel izjavo o odstopu ali sočasno z njo, v nobenem primeru pa ne, če preklic prispe kasneje. Ker Zakon o poslovnih stavbah in prostorih (Ur.l. SRS št. 18/74 in 34/88) kot specialni predpis ne ureja primera odstopa najemnika od najemne pogodbe za poslovne prostore, je po mnenju sodišča druge stopnje treba uporabiti splošna pravila za odstop od pogodbe po 124. do 132 čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po določilu 132 čl. ZOR je učinek razdrte pogodbe, da sta obe pogodbeni stranki prosti svoje obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode stranka, ki je kaj dala, pa ima pravico to zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je utemeljen zahtevek tožnice za vrnitev spornega poslovnega prostora. Pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, ki ju zatrjuje tožena stranka, nista podana.

Sodišče druge stopnje mora opozoriti na pomanjkljivost, ki je tožena stranka ne uveljavlja v pritožbi, ni pa bistvena kršitev določb postopka absolutnega značaja (2. odst. 354 čl. ZPP). Izrek pod točko l. in 2. sodbe se nanaša na ugotovitev dejstev. Dejstva, čeprav so še tako važna za določeno pravno razmerje, niso predmet ugotovitvene tožbe ali ugotovitvenega dela tožbe. Edina izjema, ki jo zakon dopušča, je ugotovitev pristnosti ali nepristnosti listine (1. odst. 187 čl. ZPP). Posebna predpostavka ugotovitvene tožbe pa je tudi pravni interes na ugotovitvi, ki ni podan, če lahko tožeča stranka postavi dajatveni zahtevek. Ob pravilni uporabi določb ZPP bi torej moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek pod tč. 1 in 2 kot nedopustno zavreči. Sodišče druge stopnje je po ugotovitvi, da nista podana zatrjevana pritožbena razloga in da tudi ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutnega značaja, na katere je dolžno sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti ( 2. odst. 365 čl. ZPP), neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (369 čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti stroške za pritožbo (1. odst. 166 čl. v zvezi s 1. odst. 154 čl. ZPP). Izrek o zavrnitvi njenega stroškovnega zahtevka je vsebovan v izreku o zavrnitvi njene pritožbe. Tožnici sodišče druge stopnje ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, ker le-ta vsebinsko ni ničesar doprinesel k odločitvi na drugi stopnji in je te stroške zato ocenilo kot nepotrebne (1. odst. 166 čl. v zvezi s 155 čl. ZPP).