Jedro

Pravne osebe se ne more v celoti oprostiti plačila sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks, in sicer jo je oprostilo plačila 3.740,00 EUR, plačati pa mora 100,00 EUR sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zakonsko opredeljenih pritožbenih razlogov pritožnica ne navaja. Meni, da je iz razlogov, ki jih je navedlo Ustavno sodišče v odločbi U-I-85/14-13, treba tudi četrti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) razlagati tako, da so do celotne oprostitve plačila sodnih taks, če zato izpolnjujejo pogoje, upravičeni tudi podjetniki posamezniki in pravne osebe. Če temu ni tako, potem je tudi določba četrtega odstavka 11. člena ZST-1 iz enakih razlogov, ki jih je v svoji odločbi navedlo Ustavno sodišče, v neskladju z Ustavo. Podjetniki posamezniki in pravne osebe so v primerjavi s fizičnimi osebami v bistveno slabšem položaju, kar ni v skladu z ustavnim načelom enakosti (14. člen Ustave). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sproži oceno ustavnosti in zakonitosti določbe četrtega odstavka 11. člena ZST-1. Poudarja, da je neprofitno združenje športnikov, ki deluje v javnem interesu. Dobiva minimalne donacije. Na kakšen način poteka njeno financiranje, je navedeno v odgovoru na tožbo. Dodaja pa še, da se financira le s skromnimi sredstvi, ki jih za vadbo otrok plačujejo njihovi starši, medtem ko tožena stranka njene predloge za sofinanciranje zavrača. Ima sicer opredmetena sredstva, ki pa znašajo 1.112,00 EUR in predstavljajo opremo, ki jo nujno potrebuje za svoje poslovanje. Naložbenih nepremičnin pa od pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2622/2009 nima več. Zaključek sodišča prve stopnje, da lahko karkoli vnovči, je zato zmoten. Na transakcijski račun prejema določena sredstva, ki pa praviloma ne presegajo 100,00 EUR mesečno. Ta sredstva prispevajo starši otrok in se porabijo izključno za plačilo stroškov, ki nastanejo v tekmovalnem procesu. Ne redko pa ne zadoščajo niti za to. Zato tudi znesek 100,00 EUR predstavlja pomembno postavko pri pokrivanju nujnih stroškov. Zato predlaga, da se jo v celoti oprosti plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Glede na to, da četrti odstavek 11. člena ZST-1, ki govori o taksni oprostitvi podjetnika posameznika in pravne osebe, napotuje le na drugi in tretji odstavek 11. člena ZST-1, ki govorita o delni oprostitvi plačila sodnih taks in možnosti odloženega in obročnega plačila sodne takse, pravne osebe plačila sodne takse ni mogoče v celoti oprostiti. Odločba ustavnega sodišča U-I-85/14 na to ne vpliva, saj določba četrtega odstavka 11. člena ZST-1 ni bila predmet ustavne presoje. Ustavno sodišče je presojalo ustavnost ureditve, po kateri fizične osebe, ki sicer izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, a je niso uveljavljale, niso mogle biti v celoti oproščene plačila sodne takse. Presodilo je, da prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 ni v skladu z Ustavo v delu, kolikor ne omogoča sodišču, da oprosti plačila sodne takse v celoti tudi stranko, ki ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Obravnavalo je torej neenakost med fizičnimi osebami. Tožeča stranka pa je pravna oseba in tako kot druge pravne osebe glede na določila ZST-1 ne more biti v celoti oproščena plačila sodnih taks. Za vse pravne osebe (in podjetnike posameznike) ZST-1 predpisuje enako: lahko se jih delno oprosti plačila, odloži plačilo ali pa dovoli obročno plačilo sodnih taks, če nimajo sredstev za plačilo celotne takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti; pri odločanju pa mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe (četrti in peti odstavek 11. člena ZST-1). Možnosti taksne oprostitve fizičnih in pravnih oseb ne gre enačiti, saj gre za različne situacije. Načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) zavezuje k enakemu urejanju v bistvenem enakih situacij, ne pa k enakemu urejanju različnih situacij. Ker se morajo po zakonski dikciji pogoji za delno taksno oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za vse pravne osebe presojati enako, in ker ni mogoče enačiti v zvezi s taksno oprostitvijo položaja pravnih in fizičnih oseb, višje sodišče ne vidi razloga za sprožitev postopka ocene ustavnosti zakonske ureditve, po kateri pravnih oseb (in podjetnikov posameznikov) ni mogoče v celoti oprostiti plačila sodne takse, saj ne zazna kršitve 14. člena Ustave RS.

5. Ob ustavno skladni razlagi določb ZST-1 tudi kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ni. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-112/98 sprejelo stališče, da iz pravice so sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo, lahko ga pogojuje s plačilom sodnih taks. Dopustno je od stranke postopka zahtevati, da vsaj delno krije stroške dela sodišč. Institut oprostitve plačila sodne takse je namenjen le socialno najšibkejšemu sloju prebivalstva.

6. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora tožeča stranka plačati 100,00 EUR sodne takse, materialnopravno pravilna. Ker gre za odločanje v zvezi s predlogom za taksno oprostitev v pravdnem postopku, se skladno s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po določilih 7. in 212. člena ZPP mora stranka podati trditveno in dokazno podlago za svoje zahtevke. V obravnavanem spisu ni odgovora na tožbo, na katerega se sklicuje pritožnica, prav tako ne sklepa tožene stranke z dne 30. 3. 2010, članka „MOL bi vsa društva spravila pod eno streho“ in sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2622/2009. Pritožbeno sodišče tako trditev, ki jih pritožnica temelji na teh listinah, ne more preizkusiti. Iz na prvi stopnji ugotovljenih dejstev pa izhaja, da so dolgoročna sredstva tožeče stranke v letu 2013 znašala 38.702,00 EUR in da ima ves čas prilive na tekoči račun v manjših zneskih. Slednje potrjuje tudi pritožba, ki pa to, da gre za manjše zneske, glede na podatke spisa potencira. Iz bančnih izpiskov namreč ne izhaja, da bi bili prilivi pretežno nižji od 100,00 EUR mesečno. Kot je ugotovilo že prvo sodišče znaša največji priliv 460,00 EUR v enem dnevu. Bančni izpiski v spisu dokazujejo, da je imela tožeča stranka v obdobju od januarja 2014 do junija 2014 pretežno pozitivno stanje, prilivi pa so znašali skupaj več kot 1.000,00 EUR, torej več kot 100,00 EUR na mesec. Trditve o financiranju zgolj z donacijami, pretežno staršev otrok, pa so ovržene z v spis vloženimi podatki. Iz izkaza poslovnega izida izhaja, da so v letu 2013 znašali prihodki tožeče stranke od prodaje trgovskega blaga, storitev in proizvodov 8.200,00 EUR, od članarin in prispevkov članov pa 122,00 EUR. Podatki tako izkazujejo, da finančno stanje tožeče stranke sicer res ni dobro, vendar pa je likvidna in ima tudi premoženje, zato pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da bo zmogla plačati 100,00 EUR sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti.

7. Tudi pomanjkljivosti, na katere je dolžno pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).