Jedro

Dokler mati ne bo imela pristnega, iskrenega uvida v svojo osebnostno motnjo in resnične (notranje) motivacije za spremembe, nobena strokovna pomoč zelo verjetno ne bo uspešna; dokler mati svojih z osebnostno motnjo pogojenih vzorcev vedenja in ravnanja ne bo spremenila, ji ni mogoče zaupati skrbi za mladoletnega otroka.

V skladu z načelom varovanja otrokove koristi sodišče sme in mora upoštevati otrokove želje, če in kolikor niso v nasprotju z otrokovo objektivno ugotovljeno koristjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom staršema (nasprotnima udeležencema) odvzelo mladoletno A. A., roj. 2010, in jo namestilo k drugi osebi - A. A. babici B. A. (tretji udeleženki) - I. točka izreka izpodbijanega sklepa; določilo A. A. stike z materjo, ki potekajo dvakrat tedensko v živo (vsako sredo od 16.00 do 18.00 ure ter vsako soboto od 9.30 do 14.30 ure) ter po telefonu vsak ponedeljek, poleg tega pa poleti A. A. lahko preživi z materjo še 7 dni strnjeno (II. točka izreka); stiki z očetom (drugim nasprotnim udeležencem) potekajo po dogovoru med njim in babico (III. točka izreka); obema staršema je naložilo plačevanje po 100 EUR mesečne preživnine (IV. do VI. točka izreka) ter določilo, da ukrep traja tri leta in da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (VII. in VIII. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje prva nasprotna udeleženka. Pritožba je sestavljena iz dveh delov: dela, ki ga je očitno sestavil odvetnik in obsega točke I. do V., in dela (21 strani, točka VI.), kjer je odvetnik (brez oblikovnih ali redakcijskih posegov) prilepil besedilo, ki ga je napisala prva nasprotna udeleženka kot komentar oziroma "odgovore na obrazložitev" posameznih točk izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče pritožbe na tem mestu ne bo povzemalo, temveč bo to storilo v nadaljevanju, ko bo odgovarjalo na posamezne pritožbene teze.

3.Drugi nasprotni udeleženec (oče), predlagatelj (CSD) in udeleženca (stara starša) so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V uvodu sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je pritožba pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, zato se od obrazložene pritožbe pričakuje, da bo vsebinsko polemizirala z razlogi izpodbijane prvostopenjske odločbe. Le takšna pritožba omogoča vsebinsko presojo utemeljenosti pritožbenih navedb na eni strani in pravilnosti izpodbijane prvostopenjske odločbe na drugi strani. Ker pritožbeno sodišče na kršitev pravice do izjave in na pravilno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, mora pritožnik tozadevne pritožbene očitke zastaviti konkretizirano. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati sklep o obstoju procesne kršitve; zgolj parafraziranje zakonskih določb ne zadošča. Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje ali kršitev pravice do izjave zaradi neizvedbe dokaza, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo ni bilo ugotovljeno ali je bilo napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bil ta dokaz izveden oziroma bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.

6.Obravnavana pritožba večkrat posplošeno zatrjuje neenako obravnavo, kršitev pravice izjave ter različnih drugih zakonskih, ustavnih in konvencijskih pravic; kolikor so te navedbe na ravni splošnih pravnih naziranj, brez konkretne povezave z ugotovitvami sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, glede na v prejšnjem odstavku povedano ne morejo biti upoštevne. Procesne kršitve lahko že pojmovno stori le sodišče, zato so nesmiselne navedbe v V. točki pritožbe, da naj bi CSD kršil določbe postopka.

7.Neutemeljene so navedbe v II. točki pritožbe glede kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo prič C. C. in D. D. in ker izvedenki E. E. ni naložilo predložitve rezultatov kliničnopsiholoških testov oziroma postavilo novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zapisalo razloge v 13. točki obrazložitve, s katerimi se pritožba sploh ne sooči in torej ne vzpostavi argumentiranega dialoga z razlogi sodišča prve stopnje, zato teh pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti.

8.Pritožba sodišču prve stopnje na več mestih očita nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pomanjkanje nekakšnih informacij in konkretnih odgovorov, kar pa je vse le na ravni posplošenih floskul in brez vsebinske kritike dokazne ocene, kakršna je bila predstavljena v 5. točki obrazložitve te odločbe.

9.Pritožbene navedbe, da naj bi bil podan predlog za izločitev predstavnice CSD F. F., so pravno nesmiselne, saj je mogoče izločati le sodnike in delavce sodišča, ne pa tudi oseb, zaposlenih pri udeležencu postopka.

10.Ni jasno, kaj želi pritožba povedati z navedbami, da lahko postopek vodi v to, da "prizadeti starš zblazni" (3. stran pritožbe); v kolikor pritožba skuša namigovati, da naj bi bile pritožničine duševne motnje posledica postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožničine težave nastopile že mnogo pred tem, domnevno v študentskih letih zaradi eksperimentiranja z drogami (primerjaj 10. in 23. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki ju pritožba konkretizirano ne izpodbija).

11.Pritožba se večkrat sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1630/22-43 z dne 28. 9. 2023, povzema ugotovitve iz navedene odločbe in deloma ponavlja navedbe, ki jih je pritožnica že podala v zgoraj navedeni zadevi pred Ustavnim sodiščem ter v drugih vlogah v tem postopku, na primer v pritožbi zoper sklep z dne 3. 1. 2024. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje (kar je bilo prvi nasprotni udeleženki že pojasnjeno v sklepu naslovnega sodišča IV Cp 551/2024 z dne 17. 4. 2024), da je Ustavno sodišče v odločbi z dne 28. 9. 2023 ugotovilo kršitev v eni od faz postopka (ustavna pritožba je bila vložena leta 2022), teh ugotovitev pa ni mogoče posploševati in širiti na celoten postopek. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izreklo ukrep (začasnega) odvzema otroka v rednem postopku in po obširnem izvedenem dokaznem postopku, ki je med drugim vključeval izvedenki psihiatrične in kliničnopsihološke stroke ter tudi zaslišanje prve nasprotne udeleženke.

12.Drži, da je treba spoštovati načelo najmilejšega ukrepa (156. člen Družinskega zakonika) in da je mogoče otroka odvzeti roditelju šele, ko je ugotovljeno, da drugi milejši ukrepi ne pridejo v poštev. Vendar je sodišče prve stopnje to načelo spoštovalo, saj je obsežen dokazni postopek pokazal, da z milejšimi ukrepi ni mogoče zavarovati koristi otroka (primerjaj drugi odstavek 156. člena DZ).

13.Očitno neresnične so pritožbene navedbe, da CSD materi ni ponudil nobene strokovne pomoči, da ni oblikoval strokovne skupine, in drugi pretežno pavšalni očitki v V. točki obrazložitve pritožbe. Pri tem gre deloma tudi za prikrito grajo dokazne ocene, ko se na primer predlagatelju očita, da "ni uvidel, da ni zaščitil največje koristi A. A.;" da ni izdelal prognostične ocene "na temeljih strokovnih kriterijev" in da ni naredil "ustrezne" ocene stanja ter "pravilne" ocene razmer. Ti očitki so tudi nekonkretizirani, saj pritožba ne pojasni, kakšna naj bi bila "ustrezna" oziroma "pravilna" ocena (in zakaj) ter kateri strokovni kriteriji naj ne bi bili upoštevani. Sodišče prve stopnje je zgodovino obravnave družine pred CSD povzelo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, o oblikah pomoči, ki jih je CSD ponudil materi, pa so razlogi v 14. točki obrazložitve. Strokovni tim predlagatelja, v katerem je sodelovalo več strokovnjakov, ki so nato svojo oceno preverjali na podlagi razgovorov z vsemi udeleženci, vključno s pritožnico, je potrdil oceno o A. A. ogroženosti (33. in 37. točka obrazložitve).

14.Nadalje je sodišče prve stopnje v 39. točki obrazložitve povzelo bistvene ugotovitve načrta pomoči družini, ki ga je pripravil predlagatelj (CSD), in ki predvideva redno vključenost matere v psihiatrično obravnavo ter njeno vključenost in sodelovanje v programih pri predlagatelju, pri čemer je bistveno, da mora posameznik (torej mati - pritožnica) najprej sama najti svojo notranjo motivacijo za sodelovanje, rezultat obravnav pa je odvisen od te njene lastne angažiranosti. Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da se je mati udeležila različnih programov na CSD in tudi sprejela storitve osebne pomoči, pri čemer je izpostavljala težave, s katerimi se sooča, težje pa je sledila temam in uvidom glede svoje komunikacije (prav tam). Za odločitev o tej pritožbi je nepomembno, ali bi moral CSD oblikovati strokovno skupino še pred nujnim odvzemom in, ali je šlo za "zamujeno priložnost" pravočasne pomoči. Sodišče prve stopnje je na podlagi trenutnega dejanskega stanja ugotavljalo in odločalo, kaj je treba v tem trenutku storiti za zaščito interesov in koristi otroka. Ugibanje, kaj bi bilo morda treba in možno narediti pred več leti, ni predmet tega postopka.

15.Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je CSD materi ponudil vse, kar je bilo v njegovih možnostih (pritožba tudi konkretizirano ne pove, kaj bi še moral storiti in kakšne rezultate bi takšni ukrepi prinesli oziroma kaj bi se spremenilo, če bi jih CSD izvedel), pri čemer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (tudi s pomočjo izvedenk), da je glavni razlog, da vsi ti ukrepi niso obrodili sadov, v tem, da mati še vedno ni ponotranjila potrebe po spremembah, ki so nujne za spreminjanje motečih in ogrožajočih vzorcev vedenja, ravnanja in čustvovanja, ki so posledica materine osebnostne motnje.

16.Tako je izvedenka psihiatrične stroke dr. G. G. ugotovila, da je za obravnavo mejne (borderline) osebnostne motnje, za katero trpi pritožnica, potrebna dolgotrajna psihoterapevtska obravnava. Mati izkazuje zunanjo motivacijo, da bi zadostila zahtevam inštitucij (tudi sodišča v tem postopku), medtem ko je njena notranja motivacija vprašljiva. Po oceni izvedenke bi se mati morala vključiti v dolgotrajno psihoterapijo, kjer bi bila pripravljena razkriti celotno situacijo ter se morda podvreči tudi medikamentozni terapiji za znižanje impulzivnosti (44. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je pritožba - ne odvetniška ne s strani pritožnice sestavljeni komentarji - sploh ne izpodbija).

17.Tudi izvedenka klinične psihologije dr. E. E. je pojasnila, da bi se materino funkcioniranje lahko izboljšalo s psihoterapevtsko obravnavo in drugimi terapijami, vendar pa je pogoj za učinkovito psihoterapijo priznavanje psihičnih težav in uvid v funkcioniranje, pri čemer je materino zanikanje obstoja ali resnosti svojih težav na področju impulzivnega vedenja in neobvladovanja čustev težava, ki otežuje prepoznavanje in sprejemanje lastnih težav ter ovira sodelovanje pri terapiji (51. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tudi teh ugotovitev odvetniška pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija, komentar nasprotne udeleženke na 26. strani pritožbe pa v nasprotju z ugotovitvami izpodbijanega sklepa navaja, da pritožnica motenj pri funkcioniranju v vsakdanjem življenju sploh ni opazila in da nima večjih težav s to motnjo, kar zgolj potrjuje ugotovitve sodišča in obeh izvedenk, da nasprotna udeleženka uvida v svoje stanje nima oziroma se z njim ne želi soočiti, zato tudi ni pričakovati, da bi kakršnakoli terapija (dokler nasprotna udeleženka ne bo imela uvida v svoje stanje in iskrene želje po spremembah) lahko bila učinkovita.

18.Pritožnica se večkrat sklicuje na psihoterapevtsko obravnavo pri C. C., ki jo je samoiniciativno angažirala, vendar pri tem spregleda (primerjaj 39. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da je navedena terapevtka predlagatelju povedala, da so bila srečanja z materjo namenjena predvsem razbremenitvi matere in njenemu pripovedovanju o dogodkih, ne pa toliko usmerjena v spremembe pri starševstvu; mati je na srečanjih obsesivno govorila o [svojih] zadevah, ni pa bilo prostora za vsebine glede starševstva. Prekinitev obravnave je predlagala imenovana psihoterapevtka, saj ni več videla možnosti napredka pri pritožnici. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (prav tam), zakaj ne more slediti mnenju kliničnega psihologa D. D. (ki ga je mati prav tako angažirala samoiniciativno), saj ni opravil pregleda A. A., niti ni seznanjen s celotno družinsko situacijo, poleg tega pa sta sodni izvedenki, postavljeni v tem postopku, po temeljitem študiju vsega gradiva v spisu, pregledu nasprotne udeleženke in A. A. ter tudi opazovanju pritožničinih reakcij na naroku, prišli do drugačnih ugotovitev.

19.Tudi teh ugotovitev pritožba odvetnika vsebinsko sploh ne komentira, laični del pritožbe pa se z zgoraj povzetimi bistvenimi razlogi ravno tako ne sooči, temveč le parcialno navaja, da je sodelovanje s C. C. potekalo zadovoljivo. Navedbe, da naj bi drugi nasprotni udeleženec (A. A. oče) psihologinjo nadlegoval po družbenih omrežjih in da je pritožničina mati (tretja udeleženka) rekla, da C. C. nima ustreznih kompetenc za delo, nimajo nobene zveze z razlogi sodišča prve stopnje. D. D. poročilo z dne 20. 5. 2025, na katerega se sklicuje pritožba, je bilo izdelano že po izdaji izpodbijanega sklepa in ga zato že zaradi časovnih meja pravnomočnosti ni mogoče upoštevati. Če in ko se bo mati iskreno odločila za spremembe in terapije ter bodo le-te dale rezultate, bo to lahko razlog za spremembo ali prenehanje ukrepa (primerjaj 160. člen DZ).

20.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede postavitve kolizijskega skrbnika A. A.; pritožba se ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da kolizijskega skrbnika ni postavilo, ker je deklica svoje mnenje v postopku večkrat izrazila v razgovorih s strokovnimi sodelavci ter sodno izvedenko klinične ekologije, njeno mnenje je bilo vseskozi jasno in enako. Pritožba tudi ne pojasni, za kakšno nasprotje interesov naj bi šlo.

21.Neutemeljene so večkrat ponovljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo A. A. želje, da hoče biti z materjo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zvezi s tem ustrezno obrazložilo v 47. do 50., 55. ter 56. točki. Rdeča nit teh razlogov je, da si A. A. sicer močno želi živeti pri materi (kar navaja tudi pritožba), vendar jo je po drugi strani strah materinih nekontroliranih in nepredvidljivih izbruhov, ki jo spravljajo v stres, in da si želi, da bi se ti materini izpadi nehali oziroma da bi se, kot se je sama izrazila, mati "pozdravila." Upoštevaje tudi ugotovitve izvedenke, da ima A. A. do matere ambivalenten odnos oziroma lojalnostni konflikt (po eni strani ima mater rada in si želi biti z njo, po drugi strani pa jo je strah materinih nepredvidljivih izbruhov, ki jo spravljajo v stres in stisko), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da A. A. želja ne more v celoti upoštevati, saj so otrokove želje in pričakovanja le eden od kriterijev tehtanja otrokovih koristi. Ključen kriterij za odločanje o vseh ukrepih v zvezi z varstvom mladoletnih otrok je namreč otrokova korist. Če otrokove želje objektivno nasprotujejo njegovi koristi, mora sodišče upoštevati slednjo.

22.Pritožba v laičnem delu večkrat in obširno opisuje, da drugi nasprotni udeleženec (A. A. oče), nima ustreznih starševskih kompetenc, zaradi česar mu sodišče ne bi smelo verjeti, da je bil večkrat nasilen do pritožnice in da ne plačuje preživnine. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tudi očetu naložilo plačevanje preživnine, odločitve o njeni višini pa pritožba ne izpodbija. Četudi je bil drugi nasprotni udeleženec nasilen do pritožnice, to nima nobene neposredne zveze z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj je predmet tega postopka in izpodbijane odločitve varstvo koristi mladoletne A. A. Prav zato, ker oče nima ustreznih starševskih kapacitet in tudi ne volje ter želje za vseobsegajočo skrb za A. A., je sodišče prve stopnje odločilo, da se deklica odvzame obema staršema in zaupa v oskrbo babici. Dejstvo, da je oče morda bil nasilen in da nima ustreznih starševskih kapacitet, še ne pomeni, da je tudi notorični lažnivec in da mu sodišče ne sme ničesar verjeti. Predvsem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje pri sprejemu odločitev ni toliko opiralo na izjave očeta (in drugih v postopku zaslišanih oseb, vključno s pritožnico), temveč predvsem na ugotovitve različnih strokovnjakov in strokovnih služb predlagatelja, poročila zavoda H. in A. A. šole ter mnenji dveh sodnih izvedenk.

23.Pritožba večkrat zanika, da bi prva nasprotna udeleženka A. A. dušila, kar je bil eden od razlogov za nujni odvzem otroka, in da naj bi oče vnaprej pripravil oziroma režiral zvočne posnetke, kjer A. A. razlaga o tem domnevnem dušenju in drugih materinih nasilnih dejanjih. Pritožbeno sodišče tudi po poslušanju spornih posnetkov soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je A. A. na posnetkih pripovedovala in na očetova vprašanja odgovarjala pristno, da je opisovala primere, ko se je zaradi materinega vedenja znašla v stiski, kaj točno jo moti pri materi in zakaj se boji njenih reakcij (30. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Sporno dušenje je nenazadnje priznala sama pritožnica, le da ga je obrazložila kot pokrivanje hčerinih ust, da bi zaustavila njeno kričanje, oziroma kot vzgojni prijem, za katerega je tudi sama pozneje ugotovila, da ni primeren (29. in 30. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče dodaja, da se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju materinih neprimernih, nasilnih in do A. A. ogrožajočih ravnanj ni oprlo zgolj na zvočne posnetke, temveč tudi na A. A. pripoved predlagateljem ter babici, pri čemer pritožnica številnih drugih konkretno opisanih neprimernih in nasilnih ravnanj (vlečenja za lase, udarjanja, porivanja v zid, pljuvanja v zvezke, zasledovanja, nerealnih in pretirano strogih zahtev glede šolskega dela, zmerjanja, da je "bolna v glavo" in "butasta" - 25., 26., 28., 29. in 31. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) sploh konkretizirano ne prereka.

24.Komentar 26. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa v pritožbi ("Spet A. A. oče daje izjave o A. A. družinski situaciji, kar je popolnoma pravno sporno ...") je ne le nerazumljiv, temveč se sploh ne sooči z bistvom navedene točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki ne povzema le A. A. pogovorov z očetom, temveč njene pogovore s predlagateljem (torej osebjem CSD), kjer je A. A. med drugim povedala, da ima mamo zelo rada, ampak ne more biti več z njo, ker preveč "hruli" (kriči, tuli) in da se mamice boji ter se ne upa vrniti k njej, dokler se mati ne bi "pozdravila" in spremenila. Te A. A. izjave tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot iskrene in nenaučene.

25.Komentar 29. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožnica med drugim navaja, da naj bi njena mati (tretja udeleženka) izrekla več neresničnih trditev in da gre za manipulacije A. A. očeta, četudi 29. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa vsebuje le povzetke navedb prve nasprotne udeleženke.

26.Komentar 32. in 33. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa je prav tako le skupek nedokazanih trditev, ki vsebinsko ne polemizira z razlogi navedenih točk (kjer sodišče prve stopnje med drugim povzema ugotovitve predlagatelja iz razgovorov z A. A. in tretjo udeleženko, ugotovitve strokovnih delavcev kriznega centra H. in strokovnega tima predlagatelja ter sodne izvedenke).

27.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je pritožnica "le" na dveh od 36 stikov obnašala neprimerno, kar pomeni "le" 5 % stikov. Pritožbeno sodišče poudarja, da je že eno neprimerno obnašanje na stiku preveč in kaže, da ima prva nasprotna udeleženka resne težave z obvladovanjem svojega vedenja. Poleg tega sodišče prve stopnje v 35. točki ni ugotovilo "neprimernega obnašanja" le na dveh stikih, temveč tudi na večih drugih, na dveh stikih pa se je zgodilo, da se mati sploh ni mogla umiriti in kontrolirati ter je bila celoten stik razburjena in je agresivno komunicirala s strokovno delavko CSD.

28.Pritožba na več straneh (22. do 26. stran) polemizira z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede pritožničine osebnostne motnje, vendar so te navedbe le pavšalno zanikanje ugotovitev sodišča, odrekanje kompetentnosti postavljenima sodnima izvedenkama, po drugi strani pa se s številnimi in bistvenimi ugotovitvami sodišča prve stopnje pritožba argumentirano niti ne sooči. Ne drži, da naj bi izvedenki le na splošno ugotavljali značilnosti mejne osebnostne motnje, saj sta obe izvedenki ugotovili, kako se ta motnja kaže pri prvi nasprotni udeleženki in kako vpliva na njeno funkcioniranje, pa tudi na A. A., ki je bila večkrat izpostavljena materinim nekontroliranim izbruhom (39., 41. do 50. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Izvedenki sta tudi ugotovili, da se materino stanje kljub obiskovanju različnih terapij oziroma strokovnjakov ni izboljšalo, temveč se je stanje še poslabšalo. Tako je dr. G. G. spremenila oziroma dopolnila svoje zaključke iz pisnega mnenja, da naj bi bila pritožnica visoko funkcionalna oseba (pritožba izpostavlja le ta del njenih ugotovitev), saj je po prejemu dodatne spisovne dokumentacije in tudi spremljanju materinega nekontroliranega vedenja na naroku ugotovila, da je le srednje funkcionalna in da se njena sposobnost samokontrole ter funkcioniranja poslabšuje (42. in 43. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Navedena izvedenka je tudi pojasnila, da je iskrena notranja motivacija pritožnice vprašljiva, zato je tudi vprašljiva uspešnost kakršnegakoli zdravljenja oziroma terapevtskih posegov, dokler se pritožničina motivacija ne bo spremenila (primerjaj 44. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki je pritožba niti ne komentira). Glede na vse te ugotovitve so pritožbene navedbe, da naj bi se pritožnica zmogla kontrolirati, le nedokazano subjektivno mnenje.

29.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je pritožničino nekontrolirano in neprimerno vedenje posledica stresa zaradi tega postopka, saj je izvedenka dr. G. G. ugotovila, da materini nekontrolirani odzivi izhajajo iz osebnostne strukture oziroma osebnostne motnje in da niso toliko posledica odvzema otroka (44. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Povišano paranoidnost in občutke preganjanosti je ugotovila izvedenka dr. E. E., česar pritožba s posplošenim zanikanjem ne more izpodbiti, pri čemer pritožba sama navaja, da paranoidnih motenj "ni ugotovil noben drug strokovnjak" [poudarek pritožbeno sodišče], kar implicitno potrjuje, da jih je ugotovil(a) vsaj en(a) strokovnjak(inja).

30.Pritožbene navedbe v zvezi s 46. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, da "... moje vedenje ni nikoli teatralno in svoje vedenje že kontroliram," nehote negira že oblika laičnega dela pritožbe, ki je pisana v krepkem in kurzivnem tisku s samimi velikimi črkami. V sodobnem bontonu komuniciranja s pomočjo računalnika se pisanje s samimi velikimi črkami šteje za kričanje in velja za nevljudno, tako da že oblika laičnega dela pritožbe, ki jo je napisala prva nasprotna udeleženka, posredno potrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje in obeh sodnih izvedenk.

31.Pritožbene navedbe v zvezi z 52. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi sodišče nasprotno udeleženko žalilo, so dokazno nepodprte. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta razpravljajoča sodnica in izvedenka, ki je bila prisotna na naroku, zaznali neprimerno vedenje prve nasprotne udeleženke, ki je pogosto vpadala v besedo in motila narok, pri čemer ni upoštevala opozoril ne sodišča ne svojega pooblaščenca. Prva nasprotna udeleženka je izobražena (ima končano pravno fakulteto) in po ugotovitvah izvedenke inteligentna oseba, torej se je nedvomno mogla in morala zavedati, kako se je treba vesti na sodišču. Zagotovo ji je bilo tudi znano, da je eden glavnih očitkov predlagateljice, da ne more obvladovati svojih čustvenih izbruhov; torej bi bilo pričakovati, da bo oseba, ki se zaveda, da so zoper njo uperjeni takšni očitki, skušala na naroku na sodišču napraviti kar najboljši vtis, med drugim z umirjenim in dostojnim vedenjem. Kljub temu se je prva nasprotna udeleženka na naroku vedla neprimerno, saj tudi vpričo sodišča in izvedenk ni zmogla kontrolirati svojih izbruhov in se umiriti (kljub opozorilom sodišča in njenega lastnega pooblaščenca), kar zelo jasno potrjuje pravilnost ugotovitve izvedenk, na katerih temelji izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje.

32.Laični del pritožbe je v veliki meri sestavljen iz nedokazanih subjektivnih stališč, mnenj in trditev nasprotne udeleženke, ki jih je podajala že tekom postopka na prvi stopnji in ki se (razen s posplošenim zanikanjem) ne soočijo z razlogi izpodbijanega sklepa, zato jih niti ni mogoče preizkusiti; gre med drugim za navedbe, da sta drugi nasprotni udeleženec in tretja udeleženka rušila pritožničino starševsko avtoriteto in spoštovanje A. A. do nje; da želi tretja udeleženka imeti popoln nadzor nad družinskim dogajanjem in nad pritožnico; o A. A. težavah in delu v šoli ter o njenem športnem udejstvovanju; o manipulativnem vedenju drugega nasprotnega udeleženca, ki si je pritožničino mamo izbral za zaveznika, prijatelja; kdo in kdaj je prihajal v stanovanje, kjer sta živeli z A. A.; o ravnanju očeta v zvezi s pisno prijavo kriznemu centru (komentar 34. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa); o samovoljnem ali nesamovoljnem podaljševanju telefonskih stikov; da A. A. doživlja močno "čustveno in fizično deprivacijo" ter "depresivne, nevrotične in psihotične motnje;" o dogodku 3. 12. (20. do 21. stran pritožbe).

6.Morda je to iskreno subjektivno prepričanje prve nasprotne udeleženke. Vendar je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da njeno funkcioniranje in ravnanje, ki je pogojeno z osebnostno motnjo, povzroča težave drugim osebam, prvič in predvsem A. A.

7.V mnenju je imenovani ocenil, da so materine starševske kapacitete v splošnem ohranjene, da v splošnem prepoznava potrebe A. A. ter da ima delni uvid v svoje težave z manj premišljenim, impulzivnim in predvsem verbalno agresivnim vedenjem.

8.Razen navedb, ki govorijo mimo razlogov sodišča prve stopnje, da naj bi bile ugotovitve o materini nekritičnosti "nepreverjene in z ničemer izkazane" ter da je mati izkazala pripravljenost in interes ter samoplačniško angažirala psihiatra in psihologinjo, ki sta podala "verodostojno strokovno mnenje o njenih starševskih kompetencah."

9.Zato tudi ne drži pritožbena teza, da če bi se A. A. matere bala, ne bi prišla na prav vsak stik.

O stvareh, ki za odločitev niso pomembne, na primer o učenju med epidemijo in ali je bila pritožnica med epidemijo brezposelna ali ne.

Zveza:

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 153, 155, 156, 157, 157/1, 158, 158/1, 160, 160/1, 160/3, 173, 173/1, 174, 174/1, 174/2, 174/3, 174/4, 174/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.