Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 25. člena ZTLR, ko je ugotovilo, da sta toženka in njen mož vedela, da gradita na tujem zemljišču, tožnik pa se temu ni uprl ter pravilno zaključilo, da sta s takšnim ravnanjem graditelja pridobila lastninsko pravico tako na zgrajenem gradbenem objektu, kot na zemljišču. V takšni situaciji ima tožnik le enega od treh zahtevkov, ki mu jih nudi določba prvega odstavka 25. člena ZTLR. Tožnik takšnega zahtevka dosedaj ni postavil. Omenjena določba pa drugačne rešitve obravnavane situacije (torej ustanovitev solastnine na spornem zemljišču in gradbenem objektu med lastnikom zemljišča in graditeljem) ne predvideva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik M. G. je dolžan tožencem povrniti 47.000,00 SIT stroškov za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje I./1. razveljavilo darilno pogodbo z dne 1.4.1991, sklenjeno med M. G. kot darovalcem in Mi. M., mladoletno Ma. G. in mladoletnim Me. G., kot obdarjenci in I./2. zavrnilo presežek tožbenega zahtevka. Po nasprotni tožbi pa je sodišče prve stopnje: II./1. ugotovilo, da je zemljišče vl. št. 845 k.o. P... z edino parcelo 632/3 stanovanjska stavba in dvorišče skupaj z na njej stoječo nedograjeno hišo, pri katerem je vknjižena lastninska pravica v korist toženca M. G., last tožnikov Mi. M. do 8/13, mladoletne Ma. G. do 2/13 in mladoletnega Me. G. do 2/13; II/2. odločilo, da je toženec M. G. dolžan to priznati ter tožnikom izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bodo lahko pri zemljišču navedenem pod točko II/1 dosegli vknjižbo lastninske pravice na svoje ime, ker bo sicer tako listino nadomestila v tej pravdni zadevi izdana pravnomočna sodba ter II/3. zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku. Sodišče prve stopnje je tožencu tudi naložilo, da je dolžan v 15 dneh povrniti tožnikom pravdne stroške v višini 222.648,62 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. V nadaljevanju pritožbeno sodišče zaradi večje preglednosti poimenuje tožnika (in toženca po nasprotni tožbi) M. G. z izrazom tožnik; tožence (in tožnike po nasprotni tožbi) Mi. M., mladoletno Ma. G. in mladoletnega Me. G. pa z izrazom toženci. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je le iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev darilne pogodbe, izdalo sodbo na podlagi pripoznave. V tem delu je izrek izpodbijane sodbe nepravilen, saj je navedeno, da se presežek tožbenega zahtevka zavrne, pripoznava pa pomeni priznanje postavljenega zahtevka, takšnega kot je. Odločitev sodišča glede zahtevka po nasprotni tožbi pa je po prepričanju pritožnika v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Le-ta je namreč pokazal, da so prvotoženka, njen pokojni mož in tožnik sporno hišo gradili skupno, šlo je torej za skupno gradnjo; saj je bil skupni cilj, da se zgradi hiša za potrebe sinove družine. Hiša se je gradila na zemljišču tožnika. Pritožnik meni, da je nepomembno ali je imel namen bivati v hiši; bistveno je, da je vlagal v hišo delo in sredstva ter s tem ustvaril premoženje. Gre za hišo veliko 245 m2, kar je nedvomno več kot enodružinska hiša. Sodišče ni upoštevalo, da je že prej obstajala "betonska škatla" velikosti 100 m2, ki jo je zgradil tožnik in jo uporabljal kot pomožni prostor. Tožnik je pridobil gradbeno dovoljenje za nadomestno gradnjo. Po začetku gradnje se v staro hišo tožnika ni investiralo, saj se je vse vlagalo v novo gradnjo. Kot lastnik zemljišča se je tožnik včlanil v Stanovanjsko zadrugo Šentrupert. V zadrugo so vplačevali njegova sredstva, res je le, da je denar nosil M. G. ml., to je tožnikov sin in toženkin mož. Ni jasno zakaj torej sodišče prve stopnje šteje za dokazano, da sta vplačila v stanovanjsko zadrugo izvrševala toženka in njen pokojni mož. Tudi material za gradnjo so nabavljali skupno, nakupe pa je izvrševal tožnikov sin. Sodišče prve stopnje tudi ni konkretno ugotovilo za kaj so bili porabljeni krediti prvotoženke, predvsem kredit, ki ga je prejela v letu 1991. Pritožnik zatrjuje, da ga je porabila za urejanje stanovanja v Š.... Primerjava plač pravdnih strank ter tožnikovega sina ne zdrži ocene, da bi bila mlada dva sposobna ustvariti premoženje takšne vrednosti, kar potrjuje, da sta bila deležna izdatne pomoči tožnika in njegove družine. Nerazumljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da odločbe Uprave za družbene prihodke niso odločilne za ugotovitev dejanskega zaslužka tožnikovega sina. Le-ta je vozil za D... in so bila vsa plačila dokumentirana ter predstavljajo verodostojen podatek o njegovem zaslužku. Drugih prevozov tožnikov sin ni mogel opravljati, ker je za D... vozil pijačo in je imel vedno poln tovornjak steklenic. Tožnik pa je imel vedno dodatni zaslužek, saj je "veliko šušmaril". Pritožniku tudi ni jasno, zakaj mu sodišče priznava le vrednost zemljišča, ne pa vrednosti komunalne ureditve, ki po vseh kriterijih sodi zraven in je ni mogoče ločeno obravnavati. Sodišče prve stopnje prepričanju pritožnika ni pravilno ovrednostilo pomoči, ki so jo po smrti tožnikovega sina nudili družini vaščani. Šlo je za pomoč vaščanov družini G. in ne le prvotoženki. Pritožnik tudi meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), saj je šlo za soinvesticijo in gradnjo skupne hiše za potrebe obeh družin. Sodišče prve stopnje je določilo deleže na premoženju mladoletnima otrokoma, čeprav bi moral njune interese zastopati Center za socialno delo, saj so v nasprotju z materinimi interesi. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 pazi po uradni dolžnosti. O tožbi: Tožnik je s tožbenim zahtevkom pod točko I./1. uspel in zoper ta del izreka nima interesa za vložitev pritožbe. Zato se sodišče s pritožbeno trditvijo, da iz uvoda sodbe ni razvidno, da je bila v tem delu izdana sodba na podlagi pripoznave, ni ukvarjalo. Tudi sicer pa opustitev takšne označbe ni kršitev, ki bi vplivala ali mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe. Stališče pritožnika, da pripoznava pomeni priznanje postavljenega zahtevka, takšnega kot je, je sicer delno pravilno. Vendar pa je možna v primeru, ko je zahtevek deljiv, tudi delna pripoznava. Sodišče prve stopnje je izjavo tožencev pravilno interpretiralo, ko je štelo, da pripoznavajo tožbeni zahtevek na razveljavitev darilne pogodbe (I./1. točka izreka), ne pa tudi tožbenega zahtevka pod 2. točko. Ker je obravnavani zahtevek deljiv, je sodišče prve stopnje na podlagi pripoznave pravilno odločilo le o tožbenem zahtevku pod točko 1. O nasprotni tožbi: Pravna podlaga za odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi je določba 25. člena ZTLR, ki jo je sodišče prve stopnje glede odločitve v izpodbijanem delu uporabilo pravilno. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče sprejema prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženka in njen mož gradila sporno hišo za potrebe svoje družine. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpovedi prič - sovaščanov in sorodnikov, ki so povedale, da se je hiša gradila za potrebe "mlade družine" ter da so z delom pomagali prvotoženki in njenemu pokojnemu možu. Pritožbeno sodišče glede na posebnost hiše (garaže v pritličju; dovoljenja za gradnjo enodružinske hiše) sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za enodružinsko hišo, ne glede na velikost hiše. Prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta v gradnjo hiše investirala predvsem toženka in njen pokojni mož. Pritožbene trditve o razmerjih med prihodki pravdnih strank in prvotoženkinega pokojnega moža, na katere je obsežno odgovorilo že sodišče prve stopnje, pa ne vzbudijo dvoma v pravilnost omenjenega zaključka. Glede na takšne dejanske ugotovitve je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri gradnji sporne hiše ni šlo za skupno gradnjo tožnika ter prvotoženke in njenega pokojnega moža, ampak sta slednja gradila na tujem (torej tožnikovem) zemljišču. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 25. člena ZTLR, ko je ugotovilo, da sta toženka in njen mož vedela, da gradita na tujem zemljišču, tožnik pa se temu ni uprl. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju pravilno zaključilo, da sta s takšnim ravnanjem graditelja pridobila lastninsko pravico tako na zgrajenem gradbenem objektu, kot na zemljišču in je o izpodbijanem delu tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi pravilno odločilo. V takšni situaciji ima tožnik le enega od treh zahtevkov, ki mu jih nudi določba prvega odstavka 25. člena ZTLR. Tožnik takšnega zahtevka dosedaj ni postavil. Omenjena določba pa drugačne rešitve obravnavane situacije (torej ustanovitev solastnine na spornem zemljišču in gradbenem objektu med lastnikom zemljišča in graditeljem) ne predvideva. Zato se pritožbeno sodišče s pritožbenimi trditvami glede prispevkov tožnika, prvotoženke in njenega pokojnega moža v smeri ugotavljanja solastninskih deležev pravdnih strank na sporni nepremičnini (torej s pritožbenimi trditvami v zvezi z "betonsko kocko"; neupoštevanjem komunalne opremljenosti zemljišča; hrano za delavce v času gradnje...) ni ukvarjalo, saj za odločitev v obravnavani zadevi (ob zgoraj pojasnjeni materialnopravni kvalifikaciji) niso bistvenega pomena. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri gradnji pomagal tudi tožnik, pa pritožbeno sodišče le dodaja, da takšna pomoč (bodisi finančna, bodisi v delu) ne vodi k nastanku (so)lastninske pravice, lahko pa ustvarja zahtevek obligacijskopravne narave. Pritožbene trditve, da je interes prvotoženke v obravnavani zadevi v nasprotju z interesom njenih mladoletnih otrok, niso utemeljene. V obravnavani zadevi namreč ne gre za zapuščinski postopek po toženkinem pokojnem možu, ampak gre za tožbo na ugotovitev lastninske pravice, za katero zastopanje otrok preko centra za socialno delo ni potrebno. Ker torej pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je dolžan tožencem povrniti stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo. Stroški tožencev predstavljajo stroške za zastopanje in za sodne takse. Sodišče je stroške odmerilo v skladu z veljavnim Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). V skladu z določbo 16. člena OT je sodišče pri odločanju o povrnitvi stroškov zastopanja upoštevalo vrednost točke po tarifi ob odmeri (90,00 SIT), število točk pa ob opravi posameznega dejanja. V skladu z določbo 155. člena ZPP/77 je sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upoštevalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Pri stroških za zastopanje pritožbeno sodišče za poročilo stranki ni priznalo priglašenih 20 odvetniških točk, ampak 10 odvetniških točk po tar. št. 33./4. OT. Skupni stroški za zastopanje tožencev v pritožbenem postopku so tako 460 odvetniških točk, kar je razvidno iz specificiranega stroškovnika v spisu (list.št. 92). Pritožbeno sodišče je tožencem priznalo tudi priglašenih 5.400,00 SIT za takso za odgovor na pritožbo ter 200,00 SIT za poštnino. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku.