Jedro

Prvemu sodišču je treba pritrditi, da so bili ob izdaji sodbe podani pogoji iz 1. odst. 282. čl. ZPP za izdajo sodbe na podlagi odpovedi. Kljub temu pa je sodba napačna, ker je oprta na zakonsko določilo, ki po presoji Ustavnega sodišča RS ni skladna z Ustavo RS. Ustavno sodišče je namreč ocenilo, da prekomerno posega v tožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva, zaradi česar je 1. odst. 282. čl. ZPP z odločbo U-I 161/10-12 z dne 09. 12. 2010 razveljavilo (Ur.l. RS št. 107/2010 z dne 29. 12. 2010).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo na podlagi odpovedi je prvo sodišče ob uporabi 1. odst. 282. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja služnostne pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine za njen vpis v zemljiško knjigo ter tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožeča stranka, ki je bila pravilno vabljena na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, razpisan za 13. 09. 2010, ter opozorjena na posledice izostanka, nanj ni pristopila, in da so izpolnjeni pogoji za izdajo navedene sodbe v smislu 317. čl. ZPP.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da niso bili podani pogoji za izdajo sodbe na podlagi odpovedi. ZPP dopušča možnost, da sodišče ponovno razpiše poravnalni narok, če nanj ne pride ena od strank, ali da izda sklep o mirovanju postopka, če se naroka ne udeleži nobena stranka. Sodišče mora odločati glede na okoliščino vsakega primera. V tem primeru je ocenilo, da obstaja možnost, da bosta stranki sklenili sodno poravnavo. Zato je sodba preuranjena in naj se razveljavi.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožnik je primarno predlagal vrnitev v prejšnje stanje z opravičilom, da je na narok pozabil spričo svoje poti v B. zaradi obiska nenadno obolele matere. Prvo sodišče je ta predlog s sklepom na red. št. 26 zavrnilo. Sklep je pravnomočen. Zato je treba odločiti še o pritožbi zoper sodbo.

Pritožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja pritožnik.

Pritožbeno sodišče mora namreč izpodbijano sodbo preizkusiti tudi po uradni dolžnosti v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava ter absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, ki so naštete v 2. odst. 350. čl. istega zakona. Pri tem ugotavlja, da je prvo sodišče svojo odločitev oprlo na v času odločanja veljavni 1. odst. 282. čl. ZPP. Uveljavljen je bil z novelo zakona ZPP-D (Ur.l. RS št. 45/08) z namenom pospešiti pravdni postopek in disciplinirati stranke pri sodelovanju v njem. Na podlagi te določbe je moralo sodišče prve stopnje s sodbo na podlagi odpovedi zavrniti tožbeni zahtevek tožeče stranke, kadar je bila ta pravilno vabljena, pa ni prišla na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, in pri tem ni izkazana upravičenih razlogov za izostanek oziroma ni bilo splošno znanih okoliščin, ki bi opravičevale njeno odsotnost. Izpolnjeni so morali biti še pogoji iz 317. čl. ZPP, ki sicer ureja sodbo na podlagi odpovedi. Ta pa se izda, če se tožnik do konca glavne obravnave odpove tožbenemu zahtevku oziroma izrazi voljo, naj se njegov zahtevek šteje za neutemeljenega in naj se zato zavrne. V takih primerih sodišču ni treba ugotavljati dejstev in ne uporabljati materialnega prava, pač pa mora pri izdaji sodbe na podlagi odpovedi preveriti le postopkovne pogoje za njeno izdajo. Taka sodba postane materialnopravno pravnomočna, kar pomeni, da ponovno odločanje o isti stvari ni več dovoljeno.

Prvemu sodišču je treba pritrditi, da so bili ob izdaji sodbe podani pogoji iz 1. odst. 282. čl. ZPP za izdajo sodbe na podlagi odpovedi. Kljub temu pa je sodba napačna, ker je oprta na zakonsko določilo, ki po presoji Ustavnega sodišča RS ni skladna z Ustavo RS. Ustavno sodišče je namreč ocenilo, da prekomerno posega v tožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva (1. odst. 23. čl. URS), zaradi česar je 1. odst. 282. čl. ZPP z odločbo U-I 161/10-12 z dne 09. 12. 2010 razveljavilo (Ur. l. RS št. 107/2010 z dne 29. 12. 2010).

Kadar Ustavno sodišče v celoti ali delno razveljavi zakon, ki ni v skladu z Ustavo, začne razveljavitev učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, če ustavno sodišče ne določi drugačnega roka (43. čl. Zakona o ustavnem sodišču; ZUstS). Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, pa se ne more več uporabljati za razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. čl. Zusts).

Razveljavitev 1. odst. 282. čl. ZPP je začela učinkovati 30. 12. 2010. Zaradi vložene pritožbe izpodbijana sodba na podlagi odpovedi do tedaj še ni bila pravnomočna. To pomeni, da neustavnega oziroma razveljavljenega določila 1. odst. 282. čl. ZPP za obravnavano razmerje ni mogoče več uporabljati.

Tako se izkaže, da je izpodbijana sodba izdana v nasprotju z materialnopravnimi predpisi. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP je bilo treba sodbo zato razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno sojenje prvemu sodišču. Gre za kršitev, ki je pritožbeno sodišče ne more rešiti samo. Doslej namreč še ni bil izveden dokazni postopek oziroma o utemeljenosti tožbenega zahtevka še ni bilo vsebinsko odločeno. Če bi to storilo pritožbeno sodišče samo oziroma prvič, bi bila strankam odvzeta pravica do pritožbe. Zato bo moralo vse navedeno v ponovljenem sojenju opraviti prvo sodišče tako, da bo po izvedenem dokaznem postopku v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank s sodbo vsebinsko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka in svojo odločitev obrazložilo.