Jedro

Oceno o tem, ali je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do tega trenutka.

S takšno spremembo obtožnega akta, ki za obdolženca pomeni povsem nov očitek tako glede načina storitve kaznivega dejanja kakor tudi glede osebe oškodovanca, obdolženec ni bil seznanjen in se zato o navedbah v njej tudi ni mogel izjasniti, zaradi česar zagotovo niso bili več podani pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti glavno obravnavo in s tem obdolžencu omogočiti pripravo na obrambo. S tem, ko sodišče prve stopnje obdolžencu ni omogočilo, da na spremembo obtožnice odgovori in da poda svoj zagovor, če to želi, je bilo takojšnje nadaljevanje glavne obravnave v škodo pravice obdolženca do učinkovite obrambe, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega A. L. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilništva po 2. odstavku 299. člena KZ in mu izreklo kazen deset mesecev zapora. Na podlagi določila 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter na 417,29 EUR (100.000,00 SIT) odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

V skladu z določilom 2. odstavka 445. člena ZKP je bil spis posredovan Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba je utemeljena.

Po 2. alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. To ustavno pravno jamstvo med drugim obdolžencu zagotavljajo tudi določbe 288. člena ZKP, ki sodišče zavezujejo, da mora obdolženca povabiti na glavno obravnavo, mu omogočiti, da ima zadosti časa za pripravo obrambe, na glavno obravnavo pa mora biti tudi pravilno vabljen. Zakon o kazenskem postopku sodišču omogoča tudi sojenje v nenavzočnosti obdolženca. Ker gre za izjemo od splošnega pravila, jo je treba razlagati ozko, z upoštevanjem konkretnih okoliščin primera. V skrajšanem postopku sodišče sme opraviti sojenje v obdolženčevi odsotnosti, pod pogoji, ki so predpisani v 1. odstavku 442. člena ZKP: 1. če ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen, 2. če njegova navzočnost ni nujna in 3. da je bil pred tem že zaslišan. Poleg formalnih pogojev, navedenih pod točko 1 in 3 zakon torej določa za izvedbo glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca tu materialni pogoj, da njegova navzočnost ni nujna. Tudi ta slednji pogoj, ki ga zakon podrobneje ne opredeljuje, je treba ozko razlagati. Oceno o tem, ali je torej navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, pa sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do tega trenutka. Če šteje, da je zaslišanje obdolženca potrebno, bo obravnavo preložilo in na naslednji narok obdolženca prisilno privedlo, oziroma uporabilo ustrezen ukrep za zagotovitev njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Enako bo sodišče storilo tudi v primeru, ko bodo na glavni obravnavi opravljeni v obdolženčevi nenavzočnosti, izvedeni dokazi narekovali njegovo ponovno zaslišanje (če se dejansko stanje spremeni do te mere, da je zaradi spoštovanja določb 2. odstavka 5. člena ZKP in 29. člena Ustave RS obdolžencu potrebno zagotoviti možnost, da se o novih okoliščinah izjavi ali pa je prišlo do spremembe obtožnega akta, ki se nanaša na katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ali druge okoliščine, ki so z njim v neposredni zvezi). Gre torej za oceno sodišča v določenem trenutku, ki jo to napravi glede na dokaze oziroma podatke v spisu, zbrane do te odločitve. Kasnejši potek obravnave pa bodisi tak sklep sodišča potrdi ali ga ovrže, glede na nadaljnji potek dogodkov oziroma glede na vsebino izvedenih dokazov. Kolikor bi bil tak sklep sodišča dokončen, bi sodišče zadevo prejudiciralo. V konkretni kazenski zadevi se sodišče očitno ni pravilno odločilo, saj se sklep sodišča, da navzočnost obdolženca na glavni obravnavi ni potrebna, ni izkazal za pravilnega. Državni tožilec je namreč po dokončanem dokaznem postopku bistveno spremenil obtožni akt glede dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja in to v škodo obdolženca, saj je tožilec s spremembo obtožnega akta obdolžencu očital, da je večkrat s pestjo udaril J. P. st. v predel glave, zaradi česar je slednji utrpel poškodbe, navedene v izreku izpodbijane sodbe, pri tem pa na J. P. st. in ml. ter C. P. vpil in grozil, da jih bo pobil ter da jih bo požgal, medtem ko je prvotno vložen obtožni predlog obdolžencu očital, da je z roko udaril po obrazu C. P., jo zmerjal z izrazi "prasica, kurba, jebem ti mater!" in udarjal po glavi in telesu J. P. ml., ki je skušal pomagati mami ter pri tem vpil in mu grozil "ubil te bom, če mi takoj ne odprete vrat!". S takšno spremembo obtožnega akta, ki za obdolženca pomeni povsem nov očitek tako glede načina storitve kaznivega dejanja kakor tudi glede osebe oškodovanca, obdolženec ni bil seznanjen in se zato o navedbah v njej tudi ni mogel izjasniti, zaradi česar zagotovo niso bili več podani pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo prekiniti glavno obravnavo in s tem obdolžencu omogočiti pripravo na obrambo. S tem, ko sodišče prve stopnje obdolžencu ni omogočilo, da na spremembo obtožnice odgovori in da poda svoj zagovor, če to želi, je bilo takojšnje nadaljevanje glavne obravnave v škodo pravice obdolženca do učinkovite obrambe, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Glede na navedeno je bilo pritrditi ugotovitvi pritožnika, da je sodišče prve stopnje s tem napravilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Na tem mestu je potrebno povedati, da je povsem nesprejemljiva navedba v izpodbijani sodbi, da se je obdolženec že v zagovoru na glavni obravnavi dne 4.10.2006 opredelil glede očitkov v spremenjenem obtožnem predlogu, zaradi česar sodišče glavne obravnave zaradi seznanitve obdolženca s spremenjenim obtožnim predlogom, ni preložilo. Res je sicer, da je obdolženec v svojem zagovoru navedel, da ni bilo tako kot piše v (prvotnem) obtožnem predlogu, temveč je bilo ravno obratno, vendar je s tem očitno, na kar pravilno opozarja pritožnik, mislil, da nista bila onadva s S. tista, ki sta se nasilniško obnašala, temveč je bil incident izzvan z ravnanjem oškodovancev. Tako se ocena prvostopenjskega sodišča, da se je torej obdolženi že v zagovoru na glavni obravnavi dne 4.10.2006 opredelil glede očitkov v spremenjenem obtožnem predlogu, izkaže kot zmotna.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, je izpodbijano sodbo razveljavilo in ni odločalo o ostalih pritožbenih navedbah. Kljub temu pa je v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo povzročitev ogroženosti in prestrašenosti v javnosti, potrebno povedati, da kadar bo izvršitveno dejanje (huda žalitev, grdo ravnanje, ogrožanje varnosti ali drugačno nasilje) storjeno na javnem kraju in bo zaradi tega prišlo do posledic, kot so občutek ogroženosti, zgražanje ali prestrašenost pri vsaj še eni osebi, poleg oškodovanca ali pri dveh ali več oškodovanih, je treba šteti, da so le-te nastale v javnosti.

Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo najprej seznaniti obdolženca s spremenjenim obtožnim aktom, ga o tem zaslišati ter ponoviti že izvedene dokaze ter zatem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, napraviti sklep, ali je obdolžencu očitano dejanje mogoče šteti za dokazano.

Zagovornik se je sicer zavzemal za novo sojenje pod drugim sodnikom, vendar sodišče druge stopnje za to ni našlo utemeljenih razlogov.